Mateja J. Potočnik

Čeprav so ji pred skoraj tremi desetletji rekli, da je morda preveč krhka za igralski poklic, nas danes z odrov in zaslonov gleda kot ženska, ki je to svojo »občutljivost« spremenila v največjo moč. Zato seveda ni naključje, da so to opazili tudi ustvarjalci filma Belo se pere na devetdeset in avtorica istoimenske knjige Bronja Žakelj, ki so jo videli v vlogi Bronjine mame Mite. Film je bil velika uspešnica v kinu, pred kratkim si ga je ogromno Slovencev ogledalo tudi na televizijskih zaslonih.

Estrada

Bronja Žakelj in Lea Cok: Žalost je cena za ljubezen

Že knjiga se je Tjaše močno dotaknila. »Igrati v tem filmu pa je bila ena mojih najlepših izkušenj v karieri,« nam je med drugim zaupala igralka, ki zelo kritično razmišlja o dogajanju okoli nas in jo kot mamo odraščajoče hčerke precej skrbi, kakšen svet zapuščamo svojim potomcem.

Vabljeni k branju intervjuja.

##PAIDBREAK##

Že na sprejemnih izpitih so vam rekli, da ste morda preveč nežni in občutljivi za igralski poklic. Kako danes, po vseh teh letih in izkušnjah na odru, gledate na to »občutljivost«?

Mislim, da sem precej drugačna od Tjaše pred tridesetimi leti. Seveda sem še vedno na neki način občutljiva, ker se me stvari dotaknejo, me premaknejo in si jih ženem k srcu. Hkrati sem postala zrela ženska in sem močnejša. V meni ni več tiste občutljivosti, ki jih je mogoče takrat zmotila. Z vsemi izkušnjami, ki jih dobiš, te poklic izoblikuje. Na koncu se je izkazalo, da sem dosti bolj trdna in močna. Imam pa občutek, da sem velikokrat morala dokazovati, da sem v resnici precej drugačna in zanimivejša, kot je morda videti na prvi pogled. 

Nekje ste se pošalili, da če kaj znate, znate igrati ne preveč pametno blondinko. Ta kalup ste uspeli s svojim velikim igralskim potencialom preseči.

Mislim, da sem. Je pa res, da sem imela velikokrat priložnost igrati takšne like, sploh v določenem obdobju jih je bilo kar nekaj. Rada sem se šalila, da nekaj verzij takih vlog lahko stresem iz rokava. Kar je tudi neke vrste igralska spretnost, še posebej če je lik dobro napisan. Je pa težko imeti občutek, da se nekaterih vlog ne boš nikdar znebil. Ali da boš igral predvsem vloge žene, asistentke, ljubice … Igralski poklic je res težak, to lahko potrdim, ampak ne gre samo za igro, ki je sama po sebi naporna, temveč za vse, kar ta poklic spremlja: ambicije, ki se ne uresničijo, vloge, ki bi si jih želel, pa jih ne dobiš, morda želiš pokazati več raznolikosti, pa za to ni pravih priložnosti ...

Igranje je velikokrat boj s samim seboj in premagovanjem strahov. Kako vam uspe ohranjati distanco do svojih likov in tiste s težjimi zgodbami zapustiti brez kakršnikoli psihičnih posledic?  

Ker imam že toliko let izkušenj, znam to popolnoma presekati. Ko sem bila mlajša, sem tudi po tem, ko sem zapustila oder ali odšla izpred kamer, tako intenzivno živela in razmišljala o liku, ki sem igrala, da je v nekem smislu ostajal z mano ves čas. Zdaj ni več tako. Rada imam kompleksne like, ki so tako zahtevni, da me igralsko povsem okupirajo, vendar jih znam pustiti v gledališču in se osredotočiti na resnično življenje. 

Mateja J. Potočnik

Ste kdaj igrali kakšen travmatičen um, psihopatko ali razcepljeno osebnost?

Sem, igrala sem nasilno mamo, egoistično alkoholičarko v predstavi Ta obraz. Ampak to so zame vse izzivi.

Na vlogo policistke v filmu To je rop, potem pa še Mite Žakelj v Belo se pere na devetdeset ste čakali kar nekaj let. Kako se vas je dotaknila vloga mame, ki kljub bolezni ohranja dostojanstvo in mir za svoje otroke?   

V osnovi sem se najbolj ukvarjala s tem, da bom Bronjino mamo upodobila kar se da pristno, da bo na filmskem platnu zaživela ženska, ki bo morda tiste, ki so jo poznali, predvsem pa Bronjo dejansko spominjala na resnično osebo. Ni se zavedala, da ima raka, tega ji niso povedali, mislila je, da ima bolezen, ki je ozdravljiva. S tem da je bila na smrt bolna, se kot igralka nisem ukvarjala. 

Zame je bilo pomembno, da je Mita ženska, ki se veseli življenja, novega stanovanja, morja, obožuje svoja otroka. Je sicer zahtevna, ker želi, da sta dobra v šoli in pozneje uspešna v življenju. Ima ljubeč odnos z možem in zna samo s pogledom ali dotikom umiriti njegovo kolerično naravo. Všeč mi je del v filmu, ko Mita zahteva od Bronje, da piše, ker če bo znala pisati, bo lahko izrazila svoje misli. Izkazalo se je, da je imela prav. Bronja je dejansko napisala roman o svojem življenju, ki je velika uspešnica in po katerem smo posneli film. Mito sem skozi filmsko zgodbo razumela predvsem kot Bronjin spomin nanjo. V filmu se namreč vedno znova vračamo v njene spomine.  

Ste se vloge razveselili?

Izjemno. Knjigo sem prebrala kmalu po tem, ko je izšla. Bila mi je zelo všeč, ker me je v začetku popeljala v čase mojega otroštva, ki je bilo v marsičem zelo podobno Bronjinemu, hkrati pa se me je njena iskrena osebna pripoved dotaknila, me pretresla in hkrati navdala z upanjem in optimizmom. Ko me je režiser Marko Naberšnik povabil k sodelovanju, je bilo eno mojih prvih vprašanj, ali bom lahko spoznala Bronjo.

Skozi priprave, snemanje in pozneje, ko smo film promovirali, smo se zares spoprijateljili, navezali drug na drugega. Marko mi je namreč kar nekaj let pred začetkom snemanja rekel, da naju z Jurijem Zrnecem vidi kot Bronjina filmska starša, in ob tem sem se počutila počaščeno. Ko mi je Bronja povedala, da me je imela v mislih za vlogo Mite tudi ona, sem pomislila, da mi je bila vloga res namenjena.

Mateja J. Potočnik

Kaj vas je ta vloga naučila o sebi?

Predvsem mi je veliko dala. To je zares posebna izkušnja, ki bi jo težko primerjala s katerokoli drugo. Delno zato, ker je resnična, ker smo igrali ljudi, ki so obstajali in še vedno obstajajo. To je posebna odgovornost. Hkrati pa zaradi povezanosti, ki se je med ustvarjanjem filma spletla med vsemi nami. Jurij je zadnjič rekel, in to pravzaprav vsi radi poudarjamo, da smo postali prava družina. In ko delaš na tak način, si želiš, da se ne bi nikoli končalo. Taki ustvarjalni procesi so sicer precej redki. Na srečo smo imeli veliko premier in projekcij in še nekaj jih je pred nami, kjer se še vedno vidimo, objamemo, podružimo … Res lepa izkušnja. 

Cillian Murphy je ob oskarju za vlogo ustvarjalca atomske bombe opomnil na odgovornost igralcev, da opozarjajo na svetovne nevarnosti. Se strinjate, da imate igralci danes možnost, da ste glasniki vrednot?

Absolutno, umetnost ni apolitična. Igralci in ustvarjalci, ki imajo glas, ga morajo uporabiti za to, da opozarjajo na stvari, ki so narobe v svetu. Tudi sama rada povem svoje mnenje o temah, ki so mi blizu: o pravicah žensk, enakopravnosti med spoloma, podprla sem akcijo My Voice, My Choice, pred leti sem se zavzela za enake pravice istospolnih partnerjev, pravico do sklenitve zakonske zveze, govorim o perečih družbenopolitičnih temah, o svojem pogledu na svet ipd. Tudi skozi ustvarjanje v gledališču imamo možnost biti družbeno kritični. Ena takih predstav je zagotovo tudi Buržoazija, ki je pred kratkim doživela premiero v MGL. 

Vas kot mamo odraščajoče hčerke Marli skrbi, kakšen svet ji zapuščamo? Ko gledate okoli sebe, od okoljske krize do kratenja človekovih pravic, kaj vas najbolj jezi?

Zelo me skrbi. Boli me, da včasih v tem svetu ni več vrednot, v katere verjamem, jaz pa otroka učim o njih – o poštenosti, sprejemanju, empatiji, da je laž nesprejemljiva, da denar ni najpomembnejši, da je prav, da si spoštljiv in prijazen do ljudi, ter da lepa beseda lepo mesto najde. Ampak svet je danes drugačen. Včasih podvomim o tem, da imam prav, in se mi zdi, da je svojim pogledom na svet ne pripravljam za življenje. Ne vem, upam samo, da se bo znašla v svetu, ki je dejansko lahko tudi krut, brezbrižen, sebičen. Mislim, da se je vedno treba boriti za drugega, se tudi upreti, če je treba. Hčerki rečem, imaš moč, si uspešna učenka, povej naglas, bori se, če vidiš, da je nekdo deprivilegiran v razredu. In menda to tudi stori. V šoli so mi rekli, da bi lahko delala za Združene narode. (smeh) Spremembe se morajo najprej začeti pri nas samih.

Veliko se je spremenilo, odkar smo bili mi najstniki. Svet, v katerem odraščajo naši otroci, je povsem drugačen, ne vem, ali ga sploh razumemo …

Prepričana sem, da ga ne razumem. Čudim se poplavi vsebin, ki se mi zdijo nepomembne, površne ali celo nesprejemljive, pa vendar obstajajo ali so celo v središču pozornosti, in to predvsem na družbenih omrežjih. Vsakdo ima lahko mnenje o vsem, ne glede na to, da je njegovo znanje o določenih temah siromašno, nepoglobljeno. Nesramne, žaljive pripombe so skorajda ustaljena praksa. Takšne stvari me žalostijo, jezijo in v meni budijo željo, da bi se od vsega odmaknila, a ker sem mama najstnice, spremljam vse to in še več.

O vsem se želim podučiti, da bi znala razumeti vrednote, želje, fascinacije, pa tudi tegobe in vprašanja tega časa. Še vedno menim, da je izobrazba nadvse pomembna, da sta znanje in poglobljeno razmišljanje bistvena za to, da lahko svet obrnemo na bolje. Mislim, da bi morali v naši družbi precej več poudarjati izobrazbo, dobro javno šolstvo, učitelji bi morali biti bolje plačani, v družbi pa imeti več veljave in avtoritete. Mogoče je to dober začetek za družbo, ki bi po mojem mnenju morala biti bolj razmišljujoča, spoštljiva, strpna, vključujoča, predvsem pa naravnana k skupnosti in skupnemu dobremu.

Je kaj, kar ste doživeli, pa si želite, da ona tega ne bi ponovila oziroma bi se kaj naučila iz vaše izkušnje?

Obvarovala bi jo vsega slabega, ampak to seveda ne gre in tudi ni dobro zanjo. Tudi iz slabih izkušenj se marsikaj naučimo, ob njih se izoblikujemo. Včasih je treba doživeti tudi kakšno krivico, da jo prepoznaš. Ne morem biti vseh bitk namesto nje. Z Marli se veliko pogovarjam, skorajda nimava tem, o katerih ne govoriva. Podajam ji svoje znanje, izkušnje, poglede, pa tudi ljubezen do umetnosti in literature. Prepričana sem, da ji bo marsikaj prišlo prav, vseeno pa bodo odločitve na koncu njene in ne moje.

Z Marli sta nedavno skupaj stopili v studio pri sinhronizaciji risanke. Ste bili bolj ponosna mama ali igralska kolegica, ki si želi, da hčerka svojo vlogo čim bolje odigra?

V resnici je že sinhronizirala kar nekaj stvari. Moj kolega Primož Ekart jo je povabil v radijsko igro, tam pa jo je slišala režiserka Špela Kravogel in jo povabila še k sinhronizaciji risank, v tem je zdaj že kar mojstrica in ni potrebovala nobenih nasvetov. Predvsem sem bila ponosna mama. Prav čudila sem se, kako je bila dobra, sploh v risanki pred tremi leti, kjer je igrala račko. Ko sva delali skupaj, je glas posodila miški. Krasna je bila. Že od malega rada nastopa. Želela bi sicer, da ne stopi v igralski poklic, a to bo povsem njena izbira. Vesela bom, če bo našla poklic, v katerem bo uživala in ga opravljala z veseljem ter strastjo.

Marli vam verjetno nastavlja najbolj iskreno zrcalo. Česa se učite ob njej?

Predvsem me uči potrpežljivosti, moram priznati, da te lastnosti nimam v izobilju, sploh kadar sem utrujena in imam veliko obveznosti, pa tudi skrbi. Zdi se, kot da točno ve, kateri gumb mora pritisniti, da mi zavre kri. Skušam jo razumeti in namesto čustev vklopiti racionalno razmišljanje. Včasih mi to celo uspe. V vlogi mame sem precej samozavestna, sem skrbna, predana. Zavedam pa se, da delam napake in da starši svojim otrokom,  čeprav vse počnemo z najboljšimi nameni, povzročamo tudi travme. Pa vendar, Marli je center mojega sveta in največja kakovost najinega odnosa je, da rasteva skupaj. Kljub temu da sva zelo navezani, da veliko časa preživiva skupaj, je zelo samostojna in se tudi brez mene dobro znajde.

Kje najdete svoj mir, kadar ugasnejo odrske luči? So to še vedno dolgi teki v naravi ali se raje izgubite nekje ob morju z dobro knjigo?

Najlažje svoj mir najdem v gozdu. Starša sta se iz mesta preselila v vas pod Kureščkom in pogosto se izgubim v tamkajšnjih gozdovih. Rada imam drevesa, še posebej ljub mi je stari bor, ki stoji na hribu nad prepadom, tam bi verjetno lahko sedela ure. Tudi dolgi teki v naravi so neke vrste meditacija, ko ob enakomernem gibanju in dihanju pustim svojim mnogoštevilnim mislim, da prihajajo in odhajajo. Tudi morje je moja ljubezen in moj mir, pa dobre knjige. Sem tudi strastna smučarka, na morju kajtam, tako da je šport zelo pomemben za ravnovesje v mojem življenju.   

O nevidnih ženskah po 40.

Pritiska nevidnih žensk po 40. letu, ko v javnosti izpostavljenim ženskam začnejo ljudje šteti gube in sive lase, namesto da bi jih poslušali, ne čuti. Seveda bi si izbrisala kakšno gubo in podočnjak (a tudi v svojih 20. si je želela spremeniti kaj na sebi), sicer pa se v svoji koži dobro počuti. 

»Dejansko sem v dobri kondiciji, posvečam se sebi, veliko vem o sebi, ogromno sem se skozi leta naučila o svetu, ljudeh, moških, hkrati pa sebe in druge sprejemam veliko bolj odprto kot pred leti. Tudi v igralskem poklicu se mi zdi, da še nikoli nisem bila tako samozavestna, ustvarjalna. Res pa je, da je igralskih priložnosti za ženske po 40. letu morda premalo. V tujini so trenutno najboljše vloge namenjene prav ženskam v srednjih letih. Zdi se mi, da je tovrstnih zgodb in vlog pri nas precej manj, sploh na filmu in televiziji, to občutim tudi v gledališču.« Na najboljšo vlogo torej še čaka. 

revija Jana