Šimen Zupančič

Če spremljamo medijski in politični diskurz, dobimo občutek, da kriminal narašča, da ulice niso več varne in da nujno potrebujemo strožjo policijo. Statistike pa kažejo, da še vedno živimo v izjemno varni državi. Od kod sploh izvira ta naš kolektivni občutek ogroženosti?

Mehanizmov, ki vplivajo na ta občutek, je več. Pogosto omenim medije, ki cvetijo na račun senzacionalističnih vsebin, kjer je kriminal na vrhu. Cvetijo pa že desetletja, ker smo bralci strastni potrošniki zla. Močan vpliv ima tudi politika, ki zasleduje svoje cilje tudi s parcialnimi temami, kjer občasno prav pride tudi kriminal. Spomnimo se samo na domnevna množična posilstva, ki naj bi jih zagrešili migranti. Ob tem povsem v pozabo pade npr. podatek brežiške policije, da v obdobju skoraj enega leta ni bilo niti enega kaznivega dejanja, ki bi ga zagrešili prebežniki.

Pretvorba individualne nemoči v družbeno skozi kaznovanje je dobro nadomestilo za številne osebne frustracije.

V sociologiji pogosto govorimo o »zaporih revščine« oziroma o tem, da v zaporih pristanejo predvsem deprivilegirani člani družbe. Tudi predstava o nevarnosti se najpogosteje lepi na marginalizirane skupine, v Sloveniji predvsem na Rome in migrante. Komu je v resnici v interesu nenehno ustvarjanje in podpihovanje teh zgodb?

Spet je treba omenjati politiko, je kar dežurni krivec za marsikaj. Ne nazadnje je parlament kot njeno svetišče odgovoren za številne nesmiselne zaostritve kaznovalne zakonodaje.

Kriminološka stroka že dolgo opozarja, da grožnja z drakonsko kaznijo ne zmanjšuje kriminalitete. Zakaj še vedno tako slepo verjamemo tej »pravljici o zastraševanju«, če v praksi ne deluje?

Najbrž zato, ker je kaznovanje vselej privlačno za večino ljudi. Kazen pomeni absolutno premoč nad sočlovekom. To premoč in užitek ob njej doživljamo tudi posredno, če kaznovanje opravlja država v našem imenu nad nekom, s katerim nimamo nobenega stika. Politika, ki prek parlamenta doseže strogo kaznovanje, v javnosti vsaj kratkoročno doseže pomiritev in vtis, da z odločno roko ureja razmere v družbi in prinaša red in mir.

Katere skupine pa, če odmislimo ta politični diskurz, v resnici najpogosteje srečamo v zaporih?

Razvrščanje obsojenih po določenih »privlačnih« skupinah ni dovoljeno, tako da je ocena le splošna. Ustvarjamo jo lahko na podlagi črne kronike, ki prinaša sojenja različnim osebam. Obrobje je zagotovo dobro zastopano, ne manjka pa tudi uglednih čistokrvnih Slovencev.

V nekem nedavnem intervjuju sem dejal, da je samo nekaj takih gospodarstvenikov naredilo več finančne škode kot vsi Romi skupaj v samostojni Sloveniji ...

Celoten intervju preberite v aktualni številki revije Obrazi  04/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.