Zakaj se nam zdi, da leta minejo vedno hitreje?
Imate občutek, da leta minejo vse hitreje? Psihologija in nevroznanost pojasnjujeta, zakaj se občutek časa z leti spremeni in kako ga lahko znova bolj polno doživimo.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Se tudi vam kdaj zgodi, da gredo dnevi tako hitro, da jih komaj dojemate? Zdi se, da je bilo še včeraj silvestrovo, sedaj pa že aktivno načrtujemo poletne počitnice in kot bi mignil bo spet novo leto. Leto, ki je bilo v otroštvu skoraj neskončno dolgo, se v odraslosti vse pogosteje skrči v nekaj prizorov - delo, obveznosti, nekaj vikendov, rojstni dan, prazniki. In ko se ozremo nazaj, se skoraj nehote začudeno vprašamo, kam je spet izginilo še eno leto.
Vsi vemo, da čas na uri teče vedno enako, zanimivo pa je, kako se naš občutek časa skozi življenje spreminja. Možgani namreč časa ne merijo kot štoparica, temveč ga povezujejo s pozornostjo, spominom, novostjo, čustvi in tem, koliko se v nekem obdobju zares zgodi. Zato se nam lahko en dolgočasen popoldan vleče, celo leto pa mine, kot bi ga nekdo preskočil.
PREBERITE TUDI:
Otroštvo je polno prvih trenutkov
Eden najbolj logičnih razlogov, zakaj se nam čas v otroštvu zdi daljši, je, da je takrat za nas še vse novo. Prvi šolski dan, prvi izlet brez staršev, prvič na morju, prvi pravi prijateljski prepir, prvi nastop, prvi občutek sramu, prve počitnice, ki jih čakamo več mesecev … Otroški možgani ves čas beležijo nove informacije, ker svet še ni urejen v predvidljive predale.
Ko smo odrasli, pa se velik del življenja ponavlja. Zjutraj vstanemo, opravimo podobne stvari, vozimo po istih poteh, izpolnjujemo iste obveznosti, poslušamo podobne pogovore in dneve pogosto zaključimo na podoben način. To je za življenje koristno, saj rutina zmanjšuje napor odločanja in nam daje občutek stabilnosti. Vseeno pa to, da imamo v dnevu manj novih zaznav, pomeni tudi, da nastane manj izrazitih spominov in manj razlikovalnih dogodkov. Ko se pozneje ozremo na takšno obdobje, se nam zdi krajše, kot bi bilo, če bi bilo polno novih izkušenj.
Prav iz tega razloga se nam pogosto zdi, da traja teden na potovanju dlje časa, kot mesec domače rutine. Ni nujno, da je bil objektivno pomembnejši, le možgani so imeli več razlogov, da so ga razdelili na posamezne prizore.
Leto pri petih letih ni isto kot leto pri petdesetih
Obstaja še ena razlaga, ki pojasni naše doživljanje časa skozi leta. Ko ima otrok pet let, je eno leto velik del njegovega celotnega življenja. Ko ima človek petdeset let, pa eno leto postane le majhen del že prehojene poti. Na koledarju je sicer leto vedno enako dolgo, v notranjem občutku pa se njegova »velikost« spreminja glede na celoto, ki jo že imamo za sabo.
To ne pomeni, da starejši ljudje živijo manj intenzivno ali da je njihovo doživljanje revnejše. Pomeni predvsem, da možgani čas presojajo primerjalno. Vsako novo leto se pridruži vedno daljši življenjski zgodbi, zato se v spominu lahko zdi manj obsežno kot leta, ko je bila naša zgodba še kratka.
Čas pospešijo tudi obveznosti
Med dvajsetim in petdesetim letom se večini zgodi, da zaradi obveznosti živi zelo hitro in razpeto med obveznostmi. Delo, družina, skrb za dom, finance, zdravje, starši, otroci, odnosi, opravki, nenehna dosegljivost ... Dnevi vsekakor niso prazni, so pa pogosto prepolni in ravno zato jih včasih slabše doživimo.
Ko ves dan prehajamo iz ene naloge v drugo, smo veliko v načinu izvajanja. Naredimo, uredimo, odgovorimo, odpeljemo, skuhamo, plačamo, zaključimo. Telo je tukaj, pozornost pa je že pri naslednji stvari. Tak dan je lahko zelo naporen, vendar v spominu ne pusti veliko jasnih sledi. Ostane občutek, da smo bili ves čas zaposleni, ne pa tudi občutek, da smo bili zares prisotni.
Pomembno pa je razumeti, da časa ne doživimo močneje zato, ker bi ga imeli več, ampak predvsem zato, ker smo v njem bolj navzoči. Ko raztreseno preklapljamo med opravki, lahko dve uri dobesedno izpuhtita, po drugi strani pa nam lahko deset minut, ko smo polno prisotni pri neki stvari, ostane močno v spominu in deluje kot neskončna izkušnja.
Spomin je tisti, ki pozneje odloča, kako dolgo je trajalo
Naše doživljanje časa ima dve plati. Eno je, kako čas čutimo medtem, ko se nekaj dogaja. Drugo je, kako dolg se nam zdi dogodek, ko se ga spominjamo. Ta razlika je zelo pomembna.
Čakanje v vrsti se lahko v trenutku zdi dolgo, ker je dolgočasno in ker pozornost ves čas preverja, kdaj bo konec. Ko se zvečer spomnimo dneva, pa ta vrsta ne zavzame skoraj nič prostora. Nasprotno se lahko prijeten večer s prijatelji med dogajanjem zdi kratek, v spominu pa postane poln, ker vsebuje pogovor, smeh, okus hrane, obraz nekoga, ki ga imamo radi, občutek povezanosti.
Zato občutek, da čas teče hitreje, ni povezan samo s staranjem, ampak tudi s tem, koliko naš dan pušča sled. Rutina, hitenje in avtomatizem spominske sledi zabrišejo. Novost, čustvena prisotnost, pogovor, učenje in čutna zaznava jih okrepijo.
Čuječnost omogoča bolj jasen stik z življenjem in tako »podaljšuje« čas
Ko govorimo o tem, kako čas nekoliko »podaljšati«, ne gre za trik, s katerim bi dan postal daljši. Gre za to, da ne živimo ves čas mimo njega, ampak, da ga čim bolj čuječe doživimo. Ob tem ne moremo mimo besede čuječnost. Marsikdo koncept čuječnosti povezuje predvsem z duhovnostjo, a je v resnici čuječnost veliko bolj konkretna. Je vrlina oziroma sposobnost, da svojo pozornost za nekaj trenutkov vrnemo k temu, kar se zdaj res dogaja, da smo polno prisotni v danem trenutku in ga doživimo z vsemi čuti in zavedanjem.
To je lahko zelo konkretno. Ko pijemo kavo, jo zares okusimo. Ko hodimo, opazimo temperaturo zraka in zvok korakov. Ko se pogovarjamo, ne pripravljamo že naslednjega odgovora. Ko otrok nekaj pripoveduje, ga ne poslušamo samo napol, medtem ko v mislih že urejamo večerjo. Takšni trenutki so nadvse dragoceni, saj možganom sporočajo, da je bilo nekaj vredno zaznati.
Če želimo, da življenje v spominu ne postane samo nejasen niz obveznosti, moramo vanj vračati nekaj razlikovalnih točk. Prav to nam omogoča prakticiranje čuječnosti, saj s tem, ko pozornost osredotočimo na dani trenutek, prekinemo avtomatizem.
Kaj lahko naredimo, da čas ne bo samo bežal mimo nas?
V vsak teden vnesimo vsaj eno majhno novost.
Ni treba, da gre za potovanje ali velik projekt. Lahko izberemo drugo pot domov, skuhamo jed, ki je še nismo, obiščemo del mesta, kamor redko zaidemo, poslušamo drugačno glasbo ali se lotimo nečesa, pri čemer smo začetniki. Možgani si bolje zapomnijo dneve, ki niso povsem enaki prejšnjim.
Ustavimo se pri enem prizoru dneva.
Namesto da zvečer ugotovimo samo, da je dan minil, si lahko zavestno zapomnimo en trenutek: obraz nekoga, vonj dežja, dobro povedan stavek, občutek tople vode na rokah, kratek smeh v kuhinji. S tem urimo pozornost, da ne zazna samo nalog, temveč tudi izkušnjo.
Manj pogosto preklapljajmo med stvarmi.
Multitasking ustvari vtis, da smo učinkoviti, v resnici pa pogosto razbije pozornost na drobce. Ko jemo, jemo. Ko pišemo sporočilo, ga napišemo. Ko počivamo, ne preverjamo še petih stvari. Bolj zbrana pozornost naredi trenutek jasnejši, jasnejši trenutki pa se bolje zapišejo v spomin.
Ustvarjajmo dogodke, ki imajo začetek in konec.
Rutina se razlije, zato jo spomin težko prime. Kratek sprehod po kosilu, petkov zajtrk zunaj, nedeljski klic, mesečni izlet, večer brez telefona ali skupno kuhanje ustvarijo mejnike, po katerih se teden razlikuje od drugega tedna.
Več časa namenimo ljudem, ob katerih smo zares prisotni.
Pogosto se najbolj polno ne spomnimo opravljenih nalog, ampak pogovorov, bližine, smeha, sprave, skupnega dela, občutka, da smo z nekom delili košček dneva. Čas, ki ga doživimo v odnosu, se pogosto v spominu razširi.
Časa ne moremo ustaviti, lahko pa ga bolje doživimo
Občutek, da leta tečejo hitreje, je deloma naraven. Starejši ko smo, več življenja imamo za sabo, več stvari nam je znanih in hitreje zdrsnemo v ponavljanje. A to ne pomeni, da smo obsojeni na občutek, da nam čas polzi iz rok.
Ne moremo ga upočasniti na uri, lahko pa vplivamo na to, koliko ga zares zaznamo. Čas se v našem doživljanju razširi takrat, ko se življenje ne dogaja samo kot seznam opravkov, ampak kot niz trenutkov, ki jih možgani prepoznajo kot pomembne. Včasih je za to dovolj, da nekaj naredimo prvič. Včasih, da nekaj znanega pogledamo bolj pozorno. In včasih, da se sredi običajnega dne za nekaj sekund zavemo: tukaj sem, to se dogaja, to je moje življenje.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
