»Konec zgodbe mora biti srečen«

redi oktobra je pri založbi Primus izšel mladinski roman Presneti deveti, prvenec Darje Arh Centrih, učiteljice v OŠ Ljubečna, ki je doslej objavljala le krajše zgodbe in dramska besedila. Roman je sijajen preplet precej običajnih situacij v življenju devetošolcev, kot sta recimo vprašanji, s kom bo kdo plesal na valeti in kdo je komu všeč, kot tudi globljih in težavnejših trenutkov, kot so ločitev staršev in pasti na spletu. Roman nas na zanimiv način pouči, da ni vse zlato, kar se sveti, in da sta zaupanje ter resnica še vedno temelj vsakega pravega odnosa.Virov, iz katerih je črpala snov za roman, ji kot učiteljici, mami dveh najstnikov in ženi seveda ne manjka. »Osrednji liki, učenci, starši in učitelji, so zasnovani iz časa, ko sem sama hodila v šolo, nekaj jih je iz pripovedovanj mojih otrok o tem, kaj se dogaja v njunih šolah, nekaj seveda tudi iz različnih prigod v šoli, kjer poučujem,« razkriva avtorica, ki se dobro zaveda razlik, prisotnih v življenju štirinajstletnika v času, ko je bila sama v teh letih, in danes.»Če primerjam štirinajstletnike v obdobju, ko sem bila sama v zadnjem, takrat še osmem razredu osnovne šole, in današnje devetošolce, sta ključni razliki računalnik in mobilni telefon. Naša generacija takrat ni bila vajena biti ves čas v stiku. Resda smo se tu in tam slišali po navadnem telefonu, tistem z vrvico, vendar popoldne nikoli nisem bila toliko v stiku s sošolci, kot sta moja hči in sin. Odraščala sem na Grobelnem in sem bila v takratni generaciji osmošolcev edina iz kraja, ki sem takrat obiskovala osnovno šolo v Šmarju pri Jelšah. Prav tako do prvega letnika srednje šole sploh nismo imeli računalnika, kaj šele interneta, zato se nam o spletnih pasteh ni niti sanjalo,« našteva in opozarja še na »pametni« telefon, ki ga prav tako ni imela, kar pomeni, da je bilo fotografiranja in izsiljevanja s fotografijami veliko manj, kot se to dogaja danes. A priznava, da vendarle obstaja veliko stvari, ki so si zelo podobne. »Pomagali smo si, če komu ni šlo, bili smo zaljubljeni, imeli smo težave z učitelji, nekateri učenci so se raje učili kot drugi. Vse to je bilo takrat in je še danes.« Foto: SHERPA

Arhiv NTRC

Preberite več v Novem tedniku