Šimen Zupančič

Kakšno je vaše mnenje o stališču, da bi »vsak človek potreboval psihoterapevta«?

S tem se absolutno ne strinjam. Z družbo, ki tako patologizira svoje člane in z njimi služi, je nekaj temeljno narobe.

Torej moramo spremeniti družbo in ne zdraviti ljudi, če je stisk tako veliko?

Tako je. Bolna je družba, ne mladi ljudje. Mladi ljudje so pod pritiskom kot ekonom lonec in v njem se kuhajo. Zakaj bi zdravili njih? Vzgojo in izobraževanje prilagodimo za čas, ki jih čaka.

Šimen Zupančič

Naše stiske so v večjem deležu zgolj normalen odziv na moteno okolje?

Ja. Nemogoče je stalno živeti v strahu, pod pritiskom. V šolskem sistemu še vedno vztraja prikrita, a odločna avstro-ogrska drža, katere cilj je privzgojiti ubogljivost in pridnost. Velik imperij je potreboval ustrojitev otrok v pridne vojake ali uradnike. Izobraževalni sistem je zato pogosto še vedno zasnovan avtoritarno. Napaka se kaznuje, zasramuje. Učitelji zahtevajo ubogljivost namesto razumevanja, zanimanja in odgovornosti. Učenje je zastavljeno kot reprodukcija predpisanega, vse se meri, ocenjuje, točkuje in pelje do absurda. S tem ubijamo možnost kritičnega mišljenja.

Ali je to še vzgoja za sodobno življenje v svetu in Evropi?

Domače okolje pa ni več tako strogo, kot je bilo včasih.

Starši so že produkt mehke ameriške kolonizacije, ki odseva sodobno narcistično družbo. Otrok ni več ubogljiv objekt, ampak postane predmet ponosa staršev. Otrokova naloga je, da zadovolji starše. Starši mu nenehno sporočajo, da je izjemen, edinstven, poseben. Namesto družbenosti mu sporočajo, da je v življenju on glavni lik. Vsi drugi so samo kulisa. Poudarjata se tekma in samopromocija.

V takem okolju pa otrok ne more razviti pristnega sebe. Ne ve, kdo je, ker ne sme preizkušati. Šola mu ne dovoljuje napak, ker napake prinašajo slabe ocene. Prav tako napak ne sme delati doma, ker bodo starši razočarani.

Znotraj tega so sodobni mladi ujeti v nemogočo razvojno nalogo: kako se oblikovati kot človek, če ni prostora za raziskovanje lastne identitete? Tako se razvijajo krhki mladostniki z občutki upravičenosti, da so obravnavani kot izjema, kar vodi v izjemno občutljivost za vsakršno pripombo, kritiko, grajo, zahtevo, pozneje prošnjo partnerja. Vzpostavi in vzdržuje se lažna zveličavna samopodoba, ki je daleč od realne in v resnici poganja potrošništvo. Poudarek je na videzu, učinku in življenje izgublja dušo - ljudje izgubljajo sebe in mladostniki so ujeti med dva vzgojna sistema. Zanje ni več izhoda. Otroštvo še nikoli ni bilo tako nadzorovano, kot je zdaj. Biti otrok danes je prav neznosna situacija ...

Celoten prispevek preberite v aktualni številki revije Obrazi  04/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.