Šimen Zupančič

Tako je v Egiptu. Praznik dela so preprosto prestavili. Uradno, ker je padel na petek, kar je tako ali tako že dela prost dan. Neuradno, da se morebitni protesti za delavske pravice ne bi razplamteli v kaj nepredvidljivega.

V času vsesplošnega nezadovoljstva se lahko zgodi marsikaj. Cene hrane nevzdržno rastejo, država reže subvencije za kruh in gorivo. Ugaša luči ob devetih zvečer. Razburja ljudi, ki vse glasneje šepetajo, da imajo dovolj. Posnetki zborovanj od Nemčije do Turčije bi jim morda lahko dali pogum, da zavzamejo ulice in zahtevajo spremembe. Ne bi bilo prvič. In ne bi se ustavili pri delavskih pravicah. Zahtevali bi svobodo, novo oblast, ki bi služila ljudem – ne sama sebi. Zato so oblasti v kali zatrle misli, ne le načrte. Delavska gibanja so neločljivo povezana z revolucijami. Leta 2011 Mubarakovemu režimu niso odločilnega udarca zadali le hashtagi, temveč nenadna, oglušujoča tišina v državnih tovarnah in pristaniščih. Delavci so od Mahalle do Sueza prekrižali roke. »Nevidni revolucionarji« jim pravijo. Ulice so spremenili v politično areno že leta prej, ko so skozi solzivec in policijske kordone zahtevali dostojanstvo – kruh. V Egiptu se zgodovina piše na tleh tovarniških hal, kjer vsak zamah kladiva odmeva kot zahteva po pravičnejši družbi. Arabska pomlad, ki je letos slavila neslavnih 15 let, se je dolgo kalila. Vmes ovela in kot Trnuljčica zaspala. Petindvajsetega januarja ni nihče ničesar obeležil; kot da revolucije, vstaje nikoli ni bilo. A se je vse zares začelo že leta 2006, ko so tekstilni delavci začeli največje stavke v zgodovini Mubarakovega režima. Vztrajali so dve leti in neposredno navdihnili mladinska gibanja, pozneje ključna v boju proti diktatorskemu režimu. Odločilni trenutek je bil 9. februarja 2011, ko so delavci odložili orodje in s stavko pokazali podporo protestnikom na trgu Tahrir. Takrat je vojska spoznala, da Mubaraka ne more več obdržati na oblasti brez popolnega gospodarskega zloma. Če smo takrat, ko so se skozi gost solzivec pripeljali tanki in so jih protestniki zasuli s cvetjem, mislili, da se je rodila svoboda, smo se hitro prebudili. No, nekaj mesecev je trajalo. Z leti pa postalo popolnoma jasno, da si je režim zvito kot kača le nadel novo kožo. In se tako dobro namestil na oblasti, da je 15 let pozneje lahko celo odpovedal prvi maj. No, prestavil ga je na veliko bolj priročen sedmi maj. Primeren čas za družinske piknike v lokalnih parkih. Nič o protestih, delavskih gibanjih, elektriki in gorivu. Nič o kruhu ali dostojanstvu.

Začetki egiptovskega delavskega gibanja sežejo globlje v zgodovino. Vse do kolonializma. Neločljivo so povezani z uporom proti britanski nadvladi na prelomu v 20. stoletje. Prve iskre organiziranega upora so se pojavile med delavci na tobačnih plantažah. In nato pri gradnji Sueškega prekopa. Leta 1919 je izbruhnila revolucija, ki je bila otrok nenavadnega, a močnega zavezništva med izobraženo elito, ki je zahtevala politično neodvisnost, in delavskim razredom, ki je s paraliziranjem železniškega omrežja Britancem odvzel nadzor nad državo. Prvi sindikati, ki so nastali v tem kaotičnem obdobju, niso bili le orodje za boj za višje plače, temveč so postali kovačnica nacionalne identitete, kjer je egiptovski delavec prvič spoznal, da lahko s svojo kolektivno močjo zamaje temelje imperija. Danes se režim, ki ugaša luči, očitno znova najbolj boji delavcev; hrupa strojev in kladiv, ki lahko, če so dovolj oglašena, udarijo tudi po še tako represivnem režimu – v tankih in oklepnikih, za debelimi zidovi vojaških oporišč. Vonj in okus prvega maja, neločljivo povezana s čevapčiči, dimom in pivom, tu nista začinjena s čebulo in ajvarjem. Do sedmega maja je kres pogorel, ogenj ugasnil. In z njim upanje.