Ana Špacapan

Še deset dni in bo doma. In ja, najina prva »ločitev« me je zadela bolj, kot sem pričakovala. Sem pač samska mama in ga resnično, iskreno pogrešam. Hkrati pa ga na drugem koncu planeta spremljam, kako z odprtimi očmi spoznava svet, kulture, ljudi in vse, kar mu pride naproti. Vesela sem zanj. In ponosna. Zelo. Meni pri osemnajstih kaj takega ne bi padlo niti na pamet. Zdelo se mi je že skoraj drzno, da sem iz Šempetra prišla do Kobjeglave na kakšen rockerski koncert. Kasneje sem sicer tudi sama »odpotovala« … iz Gorice v Trst. Okoli 50 km, odvisno od tega, po kateri cesti greš. A meni se je zdelo, kot da sem na drugem koncu sveta. Res. Kot da sem presekala neko nevidno mejo in stopila v nekaj popolnoma novega. In potem danes razmišljam … kako zelo se je spremenil naš občutek za razdaljo. Nekoč so za pot iz Gorice v Trst potrebovali skoraj cel dan. Danes? Sedeš v avto in si tam, še preden se ti uspe zares zamisliti. Svet se je skrčil. Ali pa smo se mi prepotentno raztegnili čez njega. In kljub temu vem, da si takega podviga, kot si ga je omislil Nikolas, sama nikoli ne bi niti zamislila. Kaj šele, da bi ga izpeljala. Zadnje dni, ko sem večino časa sama, me je ujelo nekaj, čemur lahko rečem le domotožje. Tiho, a vztrajno. Začela sem razmišljati, da bi se vrnila na Goriško. Ta misel se ne umika. Ravno nasprotno, iz dneva v dan je glasnejša. Moj bratranec Tomi, ki je vrsto let živel in delal v Ljubljani, se je pred nekaj leti odločil ter se vrnil »domov« – in pravi, da se počuti izjemno. Njemu verjamem. Zato sem danes, tik preden sem začela pisati te vrstice, imela prav majhno krizo. Če je to naredil Tomi, zakaj ne bi tudi jaz? Dobila sem občutek, da moram nekaj nujno spremeniti. Pa ne vem točno, kaj. In potem sem začela iskati odgovore tam, kjer jih verjetno sploh ni: med oglasi za stanovanja. Kliknem na Casa.it (»casa« sicer pomeni hiša, v tem primeru pa je bolj primeren prevod dom) in začnem sanjati. Ker realno, možnosti, da bi si kaj kupila, skoraj ni. Življenje me je pripeljalo do tega, da že več kot deset let živim v najemu. In ne, nisem ničesar »prišparala«. Čudno, ne? Vsake toliko mi kdo pametno pove, da bi, če bi vsak mesec dajala toliko za kredit kot za najemnino, že zdavnaj imela svoje stanovanje. O moj bog, ne, prosim – ne deliti takih nasvetov, ker niso vse situacije enake, predvsem pa ni tako preprosto, kot znajo nekateri pametno povedati. Po pol ure brskanja, seveda po Goriškem, pa še to čez mejo, ker so pri nas cene nepremičnin za takšne, kot sem jaz, čista znanstvena fantastika, sem si rekla, da je dovolj. Dovolj sanjarjenja. Prižgem televizijo. Rai 1. Kmalu bodo poročila. In potem, kot da se nekdo nekoliko zabava z mano od zgoraj, v oddaji Linea Verde ravno prispevek o Goriški. O mogočnem gradu, kjer sem nekoč delala. In v tistem trenutku sem se zalotila, da imam solzne oči. Ne vem, kaj točno me je zadelo. Je to domotožje? Je to pogrešanje Nikolasa? Ali pa le utrujenost od vsega, kar se zadnja leta nabira? Včasih imam občutek, da ne glede na to, koliko se trudim, nekatere poti zame preprosto ostajajo zaprte. Ampak dovolj. Ne bom tarnala. Raje grem na kratek sprehod. Zunaj je sonce.