Posebnosti rezi hrušk
Hruške pogosto rastejo na slovenskih vrtovih. Ko pride čas za rez, jih marsikdo obreže »po občutku«, pač približno tako, kot se je naučil, da je treba obrezovati jablane. Čeprav sta rezi precej podobni, pa za hruške vseeno velja nekaj posebnosti. Tako je prav, da jih spoznamo in v prihodnosti sledimo najboljši praksi.
Vzgoja mladih hruševih dreves
Značilnosti rasti in razvoja krošenj so pri hruškah prav podobne, kot pri jablanah. Na razlike v razvoju drevesa in pri oblikovanju krošnje seveda vplivajo sortne lastnosti in podlaga, na katero je kultivar cepljen.
Koreninski sistem hruške, cepljene na sejanec divje hruške, je na začetku slabše razvit, z maloštevilnimi močnejšimi koreninami, ki so po izkopu v drevesnici navadno močno poškodovane. Zato taka hruševa drevesa v prvem letu po sajenju le skromno prirastejo, posebej še, če šepa preskrba z vodo in hranili ali pa če so posajena v neprimerna, revna tla. V takih razmerah hruška često le preživi prvo vegetacijo, zato šele drugo leto lahko pričakujemo prirast, ki omogoča razvoj krošnje.
Da bi se temu pri pripravi nasada hrušk na sejancih izognili, je treba vso pozornost nameniti nabavi kakovostnih sadik, pripravi tal in izbiri časa sajenja. V prvem letu po sajenju se je pametno odreči tudi vsem posegom v drevesce, ki bi zmanjšali njegovo listno površino, saj prav vsak list s svojo fotosintezo pomaga prehraniti koreninski sistem, da se do naslednje sezone lahko optimalno razvije, in šele takrat začnemo oblikovati krošnjo.
Precej lažje je, če za podlago izberemo katerega od tipov kutine, ki ima bogat, šopast koreninski sistem z veliko sesalno močjo. Zato omogoča zadovoljivo rast že v prvem letu po sajenju, enostavnejše in hitrejše oblikovanje krošnje ter zgodnejšo rodnost.
V primerjavi z jablano hruška odganja z več vegetativnimi brsti in v dobrih razmerah raste živahneje, odgnale mladike pa so večinoma krajše, zato se prej vzpostavi ravnotežje med rastjo in rodnostjo. Za hruško je značilna tudi močnejša rast vršnih poganjkov, zato je oblikovanje krošnje z več ogrodnimi vejami precej lažje. Zaradi izrazite, močne rasti provodnika je hruška zelo primerna za vzgojo vseh vrst krošnje s centralno vertikalno osjo. Spontano, brez rezi, pa se hruška razraste v etažno piramidalno krošnjo in tako obliko tudi dolgo zadrži.
Na posege med vegetacijo se hruška dobro odzove, posebej še na rano izolacijo ali sproščanje vrhov pri mladih drevesih v obdobju oblikovanja krošnje. S tem dosežemo dobro vršno prirast in dobro lateralno obrast z ne preveč bujnimi mladikami, ki zgodaj oblikujejo rodno brstje. Primeren odziv povzročimo tudi s polobročkanjem ali zarezovanjem nad brstom, da bi spodbudili rast novih mladih vej iz skeletnega (ogrodnega) lesa. Tako na dobrih tleh in ob namakanju v eni vegetacijski sezoni, celo brez krajšanja mladik, vzgojimo več ogrodnih vej nove krošnje.
Ker imajo hruševa drevesa krajšo bočno obrast in manjše listje kot jablane, so njihove krošnje lahko gostejše, brez bojazni pred škodljivim zasenčenjem. Nekatere sorte v prvih letih po sajenju odganjajo dolge in krive mladike, zato je pri vzgoji krošenj z močnimi primarnimi vejami treba postaviti primerne začasne opore, na katere vežemo neubogljivo mladino. Take sorte so pastorjevka, viljamovka, žifardova …
Pri sortah s skromno vršno rastjo moramo dosledno in strogo izolirati oziroma razbremenjevati vejne vrhove, namakati in nekoliko več gnojiti, da bi se skelet mladega drevesa hitreje razvijal. To velja še posebej za sorto passa crassana in njej podobne.
Nekatere zelo rodne sorte manj bujne rasti lahko na slabših tleh in ob pomanjkanju vode razvijejo rodne brste celo že na lanskih mladikah, tudi na vršnih podaljških bodočih ogrodnih vej. V takih primerih je nujno odstraniti vrhove s cvetnim nastavkom, ki bi se, v nasprotnem, pod težo plodov povesili, rast podaljškov vrhov pa bi se ustavila, zato bi bilo oblikovanje ogrodnih vej izbrane gojitvene oblike krošnje moteno.
Zaradi vsega naštetega gojimo hruške predvsem s krošnjami z vertikalno centralno osjo, značilna je krajša, manj izrazita bočna rast.
Na sejancu cepljene hruške lahko v skromnejših, polintenzivnih razmerah gojimo v obliki italijanske poševne palmete, z razdaljami od 2 do 3 metre v vrsti ali v obliki vretenastega grma z medsebojnimi razdaljami okrog 2 metrov in z višino do 4 metre. Komercialni nasadi, z razmiki v vrstah do največ 2 metrov, pa so zasajeni izključno s sadikami, cepljenimi na različne, vegetativno razmnožene selekcije kutin.
Zaradi lažjega oblikovanja gojitvene oblike krošnje, bodisi dreves, cepljenih na sejancu, bodisi na kutini, namesto italijanske poševne palmete lahko oblikujemo usmerjeni vretenasti grm, vretenasti grm ali vitko vreteno, odvisno od podlage, kakovosti tal in lastnosti gojene sorte. Globina sadnega zidu je redko večja od dveh metrov in njene širine ni treba krotiti z rezjo, kot je to pri jablanah, še posebej, če upoštevamo, da so krošnje hrušk redkejše, listi pa manjši in so zato vsi dobro osvetljeni.
Rez hruševih dreves v polni rodnosti
Kot je to pri jablani, so tudi med sortami hrušk pomembne sortne razlike, ki pogojujejo način in intenzivnost rezi.
Glede na značilnosti rasti in rodnosti lahko vse sorte hrušk razvrstimo v tri skupine.
Skupina I: Sem uvrščamo sorte, ki rodijo pretežno na kratkih rodnih brstikah (enoletni poganjki) na dvoletnih daljših vejah. To so viljamovka, trevuška, klapovka, pastorjevka, moretinijeva rana in podobne. Zanje sta značilni močna vršna in bočna (lateralna) rast z močnejšo razvejitvijo krošnje, vegetativna aktivnost pa se sorazmerno hitro premešča v vrhove primarnih in sekundarnih vej. Na rodnem lesu vej, starejših od dveh let, so plodovi drobnejši in slabše kakovosti.
Skupina II: Za sorte te skupine sta značilna umirjen vršni vegetativni prirast in zelo redka razvejenost krošnje. Rodni brsti so večinoma na starejših in močnejših skeletnih vejah, pri manjših drevesih pa so celo na provodniku. Rodni les se sčasoma, a le počasi premešča na obrobje krošnje, na apikal, vendar se, če je drevo dobro prehranjeno in le blago obrezovano, sam po sebi dobro obnavlja. Pogosto rodni les tvori tudi večje formacije zveriženega rodnega lesa. Tipični sorti te skupine sta kleržo in junijska pisana.
Skupina III: V to skupino spadajo sorte tipa passa crassana in zimska dekanka. Odlikuje jih odlična aktivacija brstov in izenačena, zmerna, tako vršna kot tudi bočna obrast, s kratkim in razvejenim rodnim lesom s cvetnimi brsti. Če tako drevje raste spontano, se rodni les počasi premešča na vrhove kratke obrasti, pogosto pa celo močnejše mladike v zgornji polovici nosijo cvetne brste.
Oblikovanje cvetnih brstov je v celoti enako kot pri jablanah, s to razliko, da so krošnje hruševih dreves redkejše in bolje osvetljene. Zato so tudi pogoji za diferenciacijo cvetnih brstov ugodnejši. To je tudi vzrok, da pri redno vzdrževanih in pravilno obrezovanih hruškah le redko prihaja do alternativne ali izmenične rodnosti, pomlajevanje in menjava izrojenega rodnega lesa pa sta preprosta.
Zgodnje sorte, ki se zgodaj rešijo bremena plodov in imajo zato daljše obdobje kopičenja asimilatov v sezoni, lažje obnavljajo rodni les s cvetnimi brsti. Sorte pa, ki zorijo pozno v sezoni, poleg ploda oblikujejo tudi rodne pogače z nakopičenimi asimilati, ki pa diferencirajo rodni brst šele v drugem letu.
Rez rodnih hruševih dreves iz I. skupine je enaka kot rez sort jablan s podobnimi značilnostmi rezi. Da bi pridelovali kakovostno sadje, moramo vsako leto stare rodne veje zamenjati z mladimi, dveletnimi in puščati v krošnji enako število srednje bujnih mladik (lanski poganjki), ki bodo v rastni sezoni diferencirale rodne brste za naslednje leto. Istočasno pa mora v isti sezoni zrasti dovolj (letošnjih) mladik, ki se bodo pripravljale na rod šele v naslednji rastni sezoni.
Le v primeru, ko v krošnji ni dovolj mladega rodnega lesa, pustimo roditi tudi starega. Seveda ob ustreznih ukrepih, ki bodo omogočili zadovoljiv vegetativni prirast in redno, vsakoletno zamenjavo starega rodnega lesa z novim. Z razbremenjevanjem ali izolacijo vrhov provodnika in primarnih (skeletnih) vej z izrezovanjem močnih enoletnih mladik do osnove in odvajanjem vrhov skeletnih vej na nižje bočne veje preusmerimo tok hranil v nižje dele krošnje in preprečimo golitev vej. Občasno odvajamo ali spodrezujemo tudi vejno obrast, da obdrži rodno kondicijo.
Skica #1: Na drevju z uravnoteženo rastjo dolge dvoletne veje z rodnimi brstikami na svojih vrhovih često odženejo več daljših ali krajših mladik. Take rodne veje skrajšamo le na en, zmerno bujen enoletni poganjek (mladiko) ali celo na brstiko ali rodni brstič na dveletnem lesu. Če take veje na svojih vrhovih ne odženejo dobro razvitih mladik, je to znak, da niso dovolj vitalne. Zato jih močneje krajšamo nazaj na rodni brst ali brstiko, da bi lahko zadovoljivo prehranile manjše število plodov. Odvisno od moči take rodne veje jo skrajšamo na polovico ali celo na tretjino njene dolžine. Moč rezi določimo glede na število in dolžino mladik, ki naj bodo v povprečju dolge od 20 do 40 cm. Če so krajše ali pa jih sploh ni, močneje razredčimo rodne veje ali s povratno rezjo močneje krajšamo celo starejšo vejno obrast.
Skica #2:Nekatere sorte lahko nosijo rodne brste tudi že na mladikah (lanski poganjki). Obravnavamo jih kot normalni rodni les in jih ne krajšamo, jih pa preredčimo, če so pregoste.
Rez sort hrušk iz II. skupine je zelo preprosta. Večinoma nadzorujemo vršno rast in s tem usmerjamo tok vode in mineralnih snovi v nižje dele krošnje. Če je vršna rast močna, vejne vrhove prevajamo na nižje bočne mladike, ki skoraj vedno nosijo terminalni rodni brst (na vrhu poganjka). Če je vršni prirast slaboten ali pa ga sploh ni, odvajamo na starejšo vejno obrast, da bi s tem spodbudili novo rast mladik. Če nas udari suša, če je drevje slabo prehranjeno ali pa je preobremenjeno s plodovi, tako krajšanje ne povzroči nove vegetativne rasti. Zato je v naslednji pomladi treba že skrajšane veje znova še močneje skrajšati, drevje pa pognojiti in tudi namakati, če je treba. Koliko veje skrajšamo, je odvisno od njihove moči: tanjše in krajše skrajšamo bolj, starejše, daljše in debelejše pa skrajšamo manj.
Sorte iz III. skupine pa so za način rezi še posebej občutljive. Ker imajo veliko moč odganjanja brstov, hkrati pa vegetativno rast zaključijo zgodaj v rastni sezoni, razvijejo mnogo cvetnih brstov. Obilen cvetni nastavek pa porabi tudi precejšnje količine rezervnih snovi, asimilatov, zato take sorte brez rezi, tj. brez redčenja cvetnih brstov, slabo rodijo. Ko obrezujemo drevje takih sort, moramo znati presoditi, koliko plodov je rastlina sposobna prehraniti in koliko cvetnih brstov naj zato z rezjo odstranimo.
Skica #3:Ker se rodni les teh sort zlahka obnavlja, v krošnji ni treba puščati mladik za njegovo obnovo, ampak jih z rezjo popolnoma odstranimo. Dveletnim rodnim vejicam odrežemo enoletni poganjek do rodnega brsta na dveletnem lesu (skica #1), močnejše veje z več rodnimi brsti krajšamo za četrtino do polovice na rodni brst (skica #2). Obrast, ki je starejša od dveh let, je pa vitalna, krajšamo na polovico in do osnove izrežemo vse brstike, ki so že rodile leto poprej, obdržimo le mlade rodne brste (skica #3). Starejši rodni les, ki mu vitalnost že popušča, pa skrajšamo za tri četrt, da spodbudimo novo rast in ga tako pomladimo (skica #4). Izjemoma v nižjih delih krošnje lahko puščamo zmerno bujne mladike, ki bodo, ko zarodijo, zamenjale izrojene veje v svoji neposredni bližini.
Če povzamem, rez hrušk te skupine je zelo intenzivna, zahtevna in v detajle natančna.
Redčenje plodov
Če želimo pridelati plodove odlične kakovosti, jih lahko dodatno redčimo, sicer pa redčenje z rezjo v obdobju mirovanja (zimska rez) zadostuje, če le pravilno presodimo, kako močna naj bo glede na rodni nastavek.
Rane sorte, ki rodijo praviloma drobnejše plodove, lahko redčimo, da bi dozoreli prej in bi bili debelejši. Redčimo 3 ali 4 tedne pred zorenjem in puščamo le po dva ploda v posameznem kobulu.
Pozne sorte z debelimi plodovi redčimo najpozneje pred nastopom poletnega sušnega obdobja. V posameznem kobulu obdržimo le po en plod, ki naj mu bo na voljo 20–30 normalno razvitih listov, da lahko pridelajo dovolj sladkorja, da plod lahko razvije pravi sortni okus in vonj. Odstranimo predvsem od parazitov poškodovane plodove (škrlup, zavijači) ali zaradi toče, zaradi slabe oplodnje deformirane plodove (partenokarpija), plodove, poškodovane zaradi poznih pozeb ali zaradi trenja ob drug plod ali vejo.
Poletno rez opravimo izjemoma le na hruševih drevesih iz I. skupine, če so posajena v gostem sklopu in jim želimo obrzdati preveliko bujnost. Poletna rez je enaka kot pri jablanah.
Toliko o rezi hrušk, zdaj je še čas, da jih obrežete.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
