Vse kar morate vedeti o sibirski borovnici
Ameriško borovnico verjetno pozna že skoraj vsak. Kaj pa njeno soimenjakinjo, sibirsko borovnico? Zagotovo je znana precej manj, a si vsekakor zasluži našo pozornost. Spoznajmo jo od a do ž.
Kako predstaviti to novinko med sadnimi grmiči, ki si šele utira pot na naše vrtove, pa tudi v večje nasade, ki jih je v Sloveniji verjetno že okrog 50 hektarjev? Najbolje, da najprej nekoliko spoznamo njeno družino, ki nosi imenitno ime Caprifoliaceae ali kovačnikovke in je zelo številna. Obsega približno 860 vrst v 42 rodovih. Številne izmed njih so že naši dobri znanci, ali iz narave ali pa kot okras naših vrtov. Večinoma so vzpenjavke, torej lijane ali pa grmi, v mnogo manjši meri so med njimi tudi trajnice. Pogoste iz te druščine so na naših vrtovih vajgelije Weigela florida, pa kolkvicija Kolkwitzia amabilis, pokec ali bisernik Symphoricarpos albus in, sibirski borovnici najbolj sorodno, mirtolistno kosteničevje Lonicera nitida ter ovijalka iz naših gozdov kovačnik Lonicera caprifolium.
No, in tako sem vas pretkano pripeljal do rodu Lonicera ali kosteničevja, kamor spada tudi sibirska borovnica, kot povesta njeno ime in priimek Lonicera caerulea, kar pomeni modro kosteničevje. Sibirska borovnica torej sploh ni borovnica, saj je rod vakcinij Vaccinium član družine vresovk Ericaeae in o sorodnosti sibirke z borovnicami torej sploh ne more biti govora.
PREBERITE TUDI:
Sibirka si je sinonim borovnica verjetno prislužila zaradi podobne barve plodov, ki so sivkasto poprhnjeni, kot so pri borovnicah, za povrhu pa tudi okus nekoliko spominja nanje. Imenujemo jo tudi majska jagoda, vse bolj pa se uveljavlja ime haskap, ki izvira iz inuitskega poimenovanja z japonskega otoka Hokaido, kjer je ta rastlina avtohtona. Sicer pa jo je srečati le v hladnejših predelih severne hemisfere: v Kanadi, na Japonskem, v Rusiji in na Poljskem.
Sorte
V naravi naj bi raslo devet različic, a naj omenim le tri, za križanje najpogosteje uporabljene: L. c., var. edulis iz vzhodne Azije, L. c., var. kamtschatica iz severovzhodne Azije in v haskap žlahtnjenju menda najpomembnejša L. c., var. emphyllocalyx iz vzhodne Azije.
Žlahtniti so baje prvi začeli Rusi v petdesetih letih prejšnjega stoletja, v tedanji Sovjetski zvezi, v sedemdesetih je prijelo Japonce, pozneje pa tudi Kanadčane in Poljake. Sorazmerno pozno, če pomislimo, da so jih narodi v vzhodni Rusiji, na severnem Japonskem in v severni Kitajski v divjini nabirali že tisočletja prej.
Plodovi gojenih sort so skoraj dvakrat večji in mnogo boljšega okusa, medtem ko so plodovi samoraslih bolj kisli, nekateri pa celo grenki. Sicer pa je to prvi sadež v sadjarski sezoni, saj sorte z »ruskim ozadjem« obiramo že dva tedna pred jagodami, japonske pa zorijo sočasno z jagodami. Sibirke pomodrijo precej prej, preden so zares zrele. Modre na zunaj, v notranjosti pa še zelene in kisle.
Uporabnost slastnih plodov
Zares zrele in primerne za obiranje so šele, ko sredica postane temno rdeča ali modra. Takrat pa si lahko privoščimo orgijo z njenimi slaščicami, sokovi, sladoledom, sadnim jogurtom, menda tudi z bomboni. Marmelada iz sibirk pa je nekaj razredov nad drugimi, pravi moj prijatelj, ki jo je že poskusil. Bolj potrpežljivi lahko pridelajo tudi vino, ki je po okusu podobno, pravijo, vinu iz rdečega grozdja ali češenj.
Jagode sibirske borovnice so izjemno zdravo sadje, saj vsebujejo celo vrsto antioksidantov, organskih kislin in vitaminov, predvsem vitamina C, ki ga je več kot v nekaterih drugih, z njim bogatih vrstah sadja. Zato ni čudno, da ima v tradicionalni ljudski medicini svoje mesto že stoletja. Tudi moderne znanstvene raziskave potrjujejo izredno ugodne učinke na zdravje ljudi. Pripravki iz sibirskih jagod delujejo antibakterijsko, krepijo imunski sistem, delujejo protivnetno, preprečujejo sladkorno bolezen, raka in ščitijo živčni sistem. V ljudski medicini pa so z njimi manjšali tveganje za visok pritisk, glavkom, anemijo, osteoporozo, pomagali so pri prebavnih težavah in pri nekaterih očesnih boleznih.
Kako priti do tega čudeža med sadjem?
Sočne sadeže sibirske borovnice seveda lahko kupite pri nekaterih profi pridelovalcih v njihovih nasadih. Če le imate še kaj prostora na svojem vrtu, se ga vsekakor splača nameniti sibirki. Grmi gojenih sort niso prav veliki. V širino zrastejo okrog dobrega metra, v višino pa od 1,2 m do 1,8 m, nekatere sorte pa lahko »potegnejo« tudi do treh metrov. Seveda, kot drži pri vsem živem, je dobra rodnost odvisna od dobrega seksa. Sadimo vsaj dve različni sorti, ki se medsebojno oprašujeta, če pa je prostora za več sort, toliko bolje. Ponudba kakovostnih sadik delikatesnih sort je na netu in v drevesnicah kar velika. Vse sadike so ulončene, najbolje je, da so stare vsaj dve leti, še bolje pa tri. Take vam bodo res hitro zarodile, saj čakati leta na ta čudoviti sad, je, bogme, res težko.
Izbirajte sorte z velikimi plodovi, ki ne grenijo ‒ osladile vam bodo april in maj, nekatere pozne sorte pa celo junij. Taka je kanadska sorta Honeybee, pa Boreal Beast, Boreal Beauty in Boreal Blizzard, slednja dozori celo sredi julija, pa ruske Jugana, Vostorg, Zojka, ki zrastejo od metra in pol ali nekaj več, sorta Jolanta pa zraste do 2,2 metra v višino. Omeniti velja tudi sorte Aurora, Blue Bannana, Tundra, sorte Indigo (Gem, Yum, Treat). Izbira je torej res pestra, pa sem kako tudi izpustil, vse pa je moč dobiti v naših drevesnicah in internetnih trgovinah.
Vzgoja
Glede tal sibirke niso tako izbirčne kot ameriška borovnica. Najbolje se počutijo v tleh s pH med 5 in 7, prilagodijo se celo rahlo bazičnim. Rade imajo sonce, polsenci se sicer prilagodijo, a rodijo manj, ljubijo vlažna tla z dosti humusa, a dlje časa pri koreninah stoječe vode ne prenesejo.
Od sosedov jim ustrezajo gabez, drobnjak in jajčevec, v sadovnjakih lepo shajajo z jablanami, bezeg in motovilec pa jim nista pri srcu.
Spomladi, no, še pozimi, se haskap zgodaj prebudi in tudi zgodaj zacveti in je zato pomemben prehranski vir predvsem za čmrlje in vrste divjih čebel, medonosna čebela pa takrat še ni v pravi formi. Sibirka cveti celo pri temperaturah pod ničlo in ne pozebe niti pri temperaturah do -9o C. Zato je bila v lanskem pozebnem letu skorajda edina vrsta sadja, ki je pozeba ni prizadela.
Sadimo jih jeseni in spomladi, ko je vreme hladno, da se sadike lahko ukoreninijo še pred poletno vročino. V prodaji so ulončene sadike in bi jih zato lahko sadili tudi poleti, če bi jih le redno namakali. Gnojimo jih zmerno, tudi pozneje v rodnosti. Če so tla dobro založena s humusom, organska gnojila popolnoma zadostujejo, NPK pa priporočajo v razmerju 10 : 10 : 10.
Sibirski borovnici ustreza hladnejše podnebje, še zlasti to velja za ruske sorte, »japonke« pa prenesejo tudi nekoliko toplejšo klimo. Primorci torej pri sibirki niste v prednosti. V pretoplem podnebju so težava ožigi, pepelasta plesen in zgodnje odpadanje listja. V ustrezni klimi so sibirke zdrave, brez posebnih bolezni ali škodljivcev. Kaj pa ptiči?
Sajenje
Pred sajenjem je treba zemljišče razpleveliti, posebej še, če je obremenjeno s trajnimi koreninskimi pleveli. Tudi trava je prehuda konkurenca sibirki, zato morajo biti kolobarji pod posamičnimi grmi, v večjem nasadu pa vrstni prostori, čisti. Lahko jih zastiramo z lubnim kompostom, v večjih nasadih pa uporabijo vrtnarsko folijo. Na domačem vrtu vsekakor dam prednost organski zastirki pred plastiko.
Jama za posamezen grm naj bo kvadrat s stranico 60 do 70 cm. Najprej odstranimo rušo in jo odložimo na ločen kup, na drug kup zmečemo živico do globine 25 cm, mrtvico pa samo prerahljamo s prekopnimi vilami ali s krampom do skupne globine 50 cm. Če gnojimo z mineralnim gnojilom, ga tretjino vmešamo v mrtvico, nanjo namečemo narobe obrnjeno travno rušo, le v sredino, v prostor za sadiko, ne. Tam naredimo kupček živice do višine, ki ustreza sadiki. Sadimo 3 do 5 cm globlje, kot je bil grmiček v loncu. Na rušo posujemo del organskega gnojila ali komposta in preostalo živico, ki ji dodamo del organskega gnojila ali komposta, zasujemo jamo do vrha in oblikujemo zalivalno muldo.
Če sadimo več sadik v vrsti, medsebojna razdalja je navadno meter, zrigolamo ustrezno dolg jarek, plasti pa med seboj ločimo enako, kot je to opisano pri pripravi jame.
Morda ste opazili, da ne svetujem izkopavanja mrtvice do globine 50 cm in potem zasipanja z rušo in živico na dno, mrtvico pa na vrh, kot to piše večina avtorjev, saj nima smisla iz ruše in živice delati mrtvice, iz mrtvice pa živico, saj to že imamo. Pomembno je le, da je plast od 25 cm pa do 50 cm globine prerahljana. Tako talne mikrobiote tako ne obračamo na glavo in je ne uničimo preveč, saj je garant plodnosti tal. Posajeno dobro zalijemo, nato pa lahko vsaki sadiki dodamo še mešanico 10 l vode in 0,1 l EM Terra Active, sredstva na podlagi koristnih mikroorganizmov, ki aktivirajo tla, izboljšajo izrabo hranil in ščitijo rastlino pred boleznimi. V nasadu priporočam vsako jesen, ko odpade tretjina do polovica listja in spomladi, po zaključenem cvetenju, poškropiti tla v celoti s probiotičnim EM Terra Active ali EM Plant Forte, vsakokrat v odmerku od 20 do 50 l/ha. Slabša so tla, večji odmerek na hektar uporabimo. Na domačem vrtu tako z enim litrom EM obdelamo 230 do 300 m2. Količina vode pa naj bo tolikšna, da omogoča udobno in enakomerno poškropiti odmerjeni EM po dani površini.
Ko so borovnice posajene, kramp in lopato zamenjamo s škarjami, vendar poganjkov ne krajšamo, do osnove izrežemo le vse suhe in poškodovane veje. Manj porežemo, prej bo grmič zarodil. A mislim, da mora mlada rastlina najprej zrasti in čim prej doseči optimalni rodni volumen, zato po sajenju do osnove izrežem vso »žvarovno«, torej šibke vejice, ki grm samo gostijo, nikdar pa se iz njih ne bo razvila perspektivna, močna rodna veja. V grmu zato pustim le tri močne mladike in vsako leto vzgojim spet vsaj dve do tri, vso šibko rast pa spet izrežem do osnove. Tako v prvih petih letih rasti pridobim grm petnajstih močnih rodnih vej.
Rez
Poleg kvalitete tal in sortnih lastnosti ima rez največji vpliv na kakovost in količino pridelka. S škarjami lovimo ravnotežje med rastjo in rodnostjo, saj sibirka rodi na mladikah, torej na lanskem lesu, najboljši plodovi pa so na močnih poganjkih, dolgih vsaj 20 cm. Če je poganjkov preveč, rast oslabi. Poganjki so drobni in kratki, pridelek pa je nekakovosten. Trpita tako debelina plodov kot tudi okus. Zato mora biti pravilna rez vsakoletna, ne samo občasna.
No, gojitveno rez v prvih petih letih sem že opisal, kako pa režemo potem?
Glavna rez je pravzaprav poleti, po obiranju plodov. Iz grmov, ki so starejši od petih let, do osnove, torej do tal izrežemo dve ali tri najstarejše veje (5 let stare). Izrežemo tudi morebitne polegle veje. Cilj je dobra osvetlitev notranjosti grma.
Zimska rez v času mirovanja, od odpadanja listja jeseni do konca januarja, je le dopolnilna ali korekcijska. Grmi so brez listja bolj pregledni in lahko popravimo, kar je škarjam poleti ušlo. Pri zimski rezi vsako leto pustimo dva ali tri močne lanske poganjke, bodoče rodne veje, za zamenjavo starih, izrojenih. Če je treba izrezati več rodnih vej zaradi poškodb ali pa, ker preveč silijo iz vrste, pustimo v grmu kako močno mladiko več. Sredina grma naj bo odprta, prosta zaradi boljše osvetlitve. Do tal izrežemo tudi vso preostalo, pregosto in šibko enoletno prirast. Ko je to postorjeno, se lotimo redčenja starih poganjkov na rodnih vejah, lahko odvajamo na mlajše ali spodrezujemo na pokončnejše poganjke, nikoli pa ne prikrajšujemo vrhov.
Zgodi se, da grm raste preveč bujno, pregosto. Takemu pustimo pet v prostor enakomerno razporejenih talnih poganjkov, ki bodo oblikovali rodni les. Če pa grm ne prirašča, ga moramo z močnejšo rezjo in z ogrinjanjem koreninskega vratu s kakovostno prstjo ali substratom spodbuditi k novi rasti.
Če niste rezali svojih grmov že več let, so sicer bujno razraščeni, a njihov rodni les je star in obrast tanka, šibka, s slabo razvitimi brsti. Pridelek je lahko velik, a nekakovosten, obiranje pa je zaradi nefunkcionalne krošnje oteženo. Nujno do tal izrežemo vse polegle veje, izrežemo veje iz sredine grma in druge preredčimo, da spodbudimo grm v novo, mlado rast.
Pozna rez po začetku brstenja ni primerna, saj so rezervne snovi, ki so med zimskim mirovanjem shranjene v koreninskem sistemu, že v krošnji in bi z rezjo odstranili tudi dobršen del zalog hrane iz prejšnjega leta.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
O avtorju
je specialist za oblikovanje okolja z rastlinami, strokovnjak za obrezovanje sadnega drevja in starosta v poznavanju sveta mikroorganizmov. Če potrebujete prenovo vrta ali je vaše sadno drevje potrebno strokovne rezi, pokličite na 041 378 705 in Matjažu zaupajte svoje želje. Rezultati vas bodo osupnili! Vabljeni tudi v FB skupino Vrt in mi, kjer Matjaž tudi redno odgovarja na vprašanja vrtičkarjev.
