Ameriška borovnica: celovit vodič od sajenja do nege, rezi in zaščite
Imate radi borovnice, a vam ideja o nabiranju po gozdu ni najbolj pri srcu? Potem se boste zagotovo zaljubili v ameriško borovnico, ki si zasluži mesto v vsakem vrtu.
Čeprav je ameriška borovnica Vaccinium corymbosum v tesnem sorodstvu z našo gozdno borovnico Vaccinium myrtillus, ki raste samoniklo v naših gozdovih, ju vendarle loči ocean. Tudi po postavi sta kaj različni: grm ameriške borovnice je visokorasel, od 1,8 pa vse do 3,7 metra, gojene sorte so tudi malce nižje. Borovnice v naših gozdovih pa so, v primerjavi z ameriškimi, prave pritlikavke, saj zrastejo le 10 do 60 cm visoko, izjemoma do 90. Obema vrstama skupna je ljubezen do kislih (pH med 3,5 do 5), humusnih in vlažnih tal. Se pa ameriške borovnice ne širijo z rizomi, kot se naše gozdne.
PREBERITE TUDI:
##ARTICLE-1820448##
##ARTICLE-1811443##
Ker je ameriško borovnico lažje gojiti, to so tisočletja počeli že ameriški staroselci, se je s številnimi sortami hitro uveljavila kot ekonomsko pomembna sadna vrsta na obeh straneh oceana. Samoniklo je doma sicer v vzhodni Kanadi, v vzhodnih ZDA od Ontaria, Nove Škotske, pa vse do Floride in vzhodnega Teksasa, kjer je pomemben prehranski vir za številne vrste ptic, za medvede in male sesalce. Listje cenijo gurmani, kot so zajci, srne in jeleni … in to si velja zapomniti!
Borovnica ameriškega severa Vaccinium corymbosum ima tudi sestro z juga: Vaccinium darrowii. S križanjem obeh in še nekaj drugih vrst, npr. Vaccinium angustifolium, so pridobili celo vrsto kakovostnih sort, ki so primerne za gojenje v južnih, vročih krajih, kjer prenesejo celo krajše sušno obdobje. Zato za nas niso zanimive … za zdaj!
Nakup sadik
Za domačo rabo ameriške borovnice razmnožujemo z obiskom drevesnic, ki prodajajo dve- ali celo triletne sadike v loncih. Množiti jih doma s potaknjenci se nam res ne splača, saj se nam kaj lahko izteče penzijon, preden pridobimo uporabno sadiko, ki bi v doglednem času tudi kaj rodila. Priporočljivo je, da si omislimo vsaj dve različni sorti zaradi boljšega oplojevanja, saj so plodovi, ki so bili oplojeni s cvetnim prahom z istega grma, drobnejši, donos po grmu je manjši in dozorevanje je poznejše.
Čas cvetenja različnih sort se pri večini vsaj delno prekriva, zato ga je za dobro oplodnjo dovolj. Ker pa cvetijo kar zgodaj, jih v zadnjih letih ogrožajo pozne pomladanske pozebe. Nasprotno pa jih zimski mraz ne moti, saj dobro oleseneli poganjki brez težav prenesejo tudi do -30 oC.
Kot že rečeno, ameriška borovnica zahteva kisla tla, idealen pH je med 4,3 in 4,8, in visoko vsebnost organske snovi. Če so tla slabo založena s humusom, je to lažje popraviti kot spreminjati neustrezen pH, npr. z elementarnim žveplom, zeleno galico ali s kislimi gnojili. Te za domačo rabo odsvetujem, saj lahko njihova nestrokovna uporaba na pamet povzroči več škode kot koristi.
Po mojih izkušnjah s Švedske, kjer smo imeli pH celo okrog 6, so borovnice božansko uspevale, vendar v tleh ni bilo niti sledu kalcijevega karbonata. Morda je to, zadnje, celo pomembnejše kot idealen pH. Borovnice so očitno kalcifobne rastline, kar pomeni, da kalcija v tleh ne prenesejo. Kar spet pomeni, da tal, primernih za ameriške borovnice, v Sloveniji skorajda ni, saj je večina naših tal nastala prav s preperevanjem karbonatnih kamnin. Kako si pa potem v naših vrtovih sploh lahko privoščimo gojiti ameriške borovnice?
Sajenje na gredice
Po mojih izkušnjah priprava posameznih sadilnih mest na dolgi rok ne da ustreznih rezultatov, tudi če iz sadilne jame, ki naj bi bila vsaj 80 cm široka in 40 globoka, odstranimo vso zemljo in jo zamenjamo s kislim substratom, ki ga od obstoječih tal izoliramo s folijo ali geotekstilom. Verjetno je masa kislega substrata v takem primeru premajhna in kljub blokadi počasi pride do dviga pH, zato na vrtovih svojih strank vidim, da take borovnice le vegetirajo in niso sposobne razviti zdravega volumna grma.
Bolje je skopati poljubno dolg jarek, širok od 120 do 140 cm, globok od 40 do 50 cm, njegove, rahlo navzven nagnjene stranice in dno pa obložiti z geotekstilom, ki prepušča in zadržuje vlago, a uspešno preprečuje, da bi se kisli substrat in obstoječa prst mešala. To sicer stane nekaj več truda in denarja, a borovnice dobro uspevajo vsaj naslednjih 30 let. Pozabiti ne smemo le na redno rez, zastiranje s kompostom iz mletega lubja in lesnih sekancev listavcev ali z dodobra s kompostiranim hlevskim gnojem ter iglicami. Sem in tja pa bo, zastirki navkljub, le treba izpuliti tudi kak plevel. Taka gredica se nikakor ne sme zapleveliti. Šota pa niti ni nujno potrebna, morda le kot sredstvo za znižanje pH, sicer pa že leta sadim borovnice v lubni humus, kot ga imenujejo v kompostarni v Jaršah.
Večje, komercialne nasade seveda zasnujemo le na za borovnico primernih tleh brez apnenca (Ljubljansko barje) in z nujno dostopnim virom vode.
V letu po sajenju je mlade rastline vsekakor treba redno zalivati, pozneje pa po potrebi, saj organski zastir dobro zadržuje vlago, ki jo borovnice ljubijo. A kakor ne marajo trpeti žeje, ne marajo niti, da jim voda zastaja »pri nogah«. Taka mesta moramo zato dobro drenirati.
Sajenje v lonce
Ker so ameriške borovnice tudi lepe rastline, jih lahko uporabimo kot okrasne grmovnice v velikih loncih, ki jih napolnimo z ustreznim kislim substratom. V loncih bo njihova življenjska doba krajša, vzdrževanje pa lažje. Borovnice so lepe, ko cvetijo, posebno lepe, ko zorijo, in še lepše v škrlatnem jesenskem odevalu! V ta namen so primerne sorte s kompaktnejšo, nižjo rastjo, kot je npr. »Hortblue Petite«, ki rodi celo dvakrat: v juliju in avgustu in spet v septembru in oktobru.
Ker v loncih hitro zmanjka hranil, je treba take borovnice redno dognojevati, najbolje kar s tekočimi gnojili. A pozor, dušik lahko dodajamo le do sredine, največ pa do konca junija, sicer bi povzročili zakasnelo rast, tak les pa jeseni ne dozori in je zlahka žrtev zimske pozebe. Torej preverite formulo gnojila na etiketi.
Vzgoja
Za prvo spomladansko gnojenje vseh borovnic, pa naj bodo posajene v tleh ali v loncih, sam uporabim katerega od organskih peletiranih gnojil, ki jih poškropim ali pa zalijem s pripravkom na podlagi efektivnih koristnih mikroorganizmov EM Terra Active. S tem dosežem, da se peleti mikrobiološko aktivirajo tako namesto v 6 do 8 tednih, pa še njihovo »dehtenje«, ki traja kar teden dni in marsikoga moti, EM-mikroorganizmi preprečijo prej kot v pol ure po uporabi. Da so rastline zaradi probiotičnih mikrobov bolj zdrave in odpornejše, plodovi pa okusnejši, niti ni treba več posebej poudarjati.
Za zalivanje ameriških borovnic uporabljamo le deževnico, če te ni na voljo, pa v kakem sodu »medimo« vodovodno vodo vsaj dan ali dva, da se karbonati oborijo. Še bolje je, če taki vodi za zalivanje dodamo tudi EM Terra Active, v razmerju 1 : 200. Naj opozorim, da morajo biti vsa gnojila s kislim pH in torej brez karbonatov.
Sadimo torej izključno dve ali triletne kontejnerske sadike (v PVC-loncih) ameriških borovnic, ki po izlončenju obdržijo čvrsto koreninsko grudo. Take sadike ne trpijo zaradi presaditvenega šoka, ker poškodb koreninskega sistema ni in je posledično prijem stoodstoten, prehod v rodnost pa zgodnejši. Posadimo pa jih od 2 do 5 cm globlje, kot so bile v loncu. In še enkrat: brez zalivanja ne gre.
Razmiki v vrsti so različni, odvisno od bujnosti in pričakovane velikosti grma, načina rasti (pokončna ali polegajoča v širino), kar so sortne značilnosti. Praviloma so razdalje med grmi od 1,2 pa do 1,5 m, pri posebej bujnih sortah, kot sta npr. sorti »Bluecrop« in »Aurora«, pa morda celo 2,8 do 3 m. Medvrstna razdalja v večjih nasadih je odvisna od mehanizacije, ki jo uporabljamo v agrotehniki, najmanjša pa je 2,8 m.
Pri vzdrževanju nasada ameriških borovnic je treba upoštevati, da imajo zelo plitek in nežen koreninski sistem, zato ne okopavamo. Zastiranje s kompostom ali slamo prepreči rast plevelov, zato okopavanje ni potrebno. Če za zastir, debeline od 7 do 15 cm, uporabljamo slamo ali lesne sekance, je za dober uspeh treba dodati tudi dušik. Najboljši je v obliki amonijevega sulfata in amonijevega nitrata ali pa fermentirane živalske ali rastlinske gnojevke. Gnojila dodajamo pod grme in do 20 ali 25 cm izven obsega grma, do koder sega koreninski sistem. Obnova zastirke pa je odvisna od hitrosti in stopnje njenega razkroja. Tako sta zagotovljena dober razvoj rastlin in visoka rodnost, saj zastir pomeni tudi termoregulacijo tal, ki se ne pregrevajo in dobro ohranjajo vlago, v takih razmerah pa se koreninski sistem tudi najbolje razvija. Nasprotno pa čista obdelava brez zastirk daje najslabše rezultate. Zastiranje je torej nujen ukrep.
Ameriška borovnica je doma v krajih s stalno, konstantno vlažnimi tlemi prek cele sezone, ki so dobro prepustna, da voda ne zastaja pri koreninah. Nivo podtalnice je na 35 do 55 cm globoko, zato ameriške borovnice suše ne prenesejo. To seveda velja tudi za čas po obiranju. Plitev koreninski sistem pač zahteva dovolj vlage. Če že po dolgotrajni suši rastline ne propadejo, pa so za prezimovanje slabo pripravljene in v naslednji sezoni tvorijo malo cvetnih brstov.
Rez
Borovnice rodijo na poganjkih preteklega leta, velikost plodov pa je odvisna od bujnosti grma. Rodnost je sicer sortna lastnost, pogojena z genetskimi značilnostmi posamezne sorte, a tudi z okoljem, kjer jo gojimo. Številne sorte zlahka prerodijo, in če z rezjo ne odstranimo dela cvetnega oveska, plodovi ostajajo drobni, slabše kakovosti, prirast mladih poganjkov in bujnost grma pa upadata, kar vpliva tudi na slabšo rodnost v naslednjih letih, saj izrojenega rodnega lesa ne moremo nadomestiti z mladim. Največkrat režemo v času mirovanja, še pred pomladanskim brstenjem. Rez opravimo v suhem vremenu. Dobro je, če sta po opravljeni rezi vsaj še dva dneva suha. Paziti je treba tudi na higieno škarij, ki jih vsaj občasno razkužimo, da preprečimo prenos bolezni.
V pravilu naj do kraja tretje vegetacije borovnic ne bi obrezovali. Že takoj po sajenju pa, seveda, čisto do tal izrežemo vse polegle in šibke poganjke, ki bi sicer lahko prinesli prvi rod, a bi tudi izčrpali mlado rastlino, zgostili grm in preprečili rast močnih, perspektivnih mladik, debelih vsaj za svinčnik. V drugem letu bi morale biti visoke od 60 do 100 cm, prirasle pa naj bi vsako leto vsaj tri nove. Po 5. vegetaciji pa do tal, brez štrcljev, izrežemo vse pet let stare veje, kar vzbudi rast novih močnih mladik za zamenjavo. Torej vsako leto izrežemo petino rodnih vej. Spet pustimo rasti tri nove, nadomestne, ki so najbolje razporejene v prostoru, vse odvečne, šibke in polegle pa odstranimo do osnove. Torej grme redčimo, izrezujemo veje, ki rastejo v notranjost grma, deloma pa tudi odvajamo stare veje do močne mladike ali mlade rodne veje z močnimi cvetnimi brsti. Če jih je več, odvedemo na najnižjo, da preprečimo ogolitev rodne veje.
Enoletnih poganjkov pri borovnicah nikakor ne krajšamo, ker bi njihova rast zato zakrnela!
V odraslem grmu, v polni rodnosti, bi moralo biti od 12 do 20 vej vseh starosti. Najboljši rodni les so enoletni poganjki, dolgi od 15 do 30 cm, od 3 do 5 mm debeli, ki rastejo na dveletnih poganjkih na starejših vejah.
Grmom sort, ki rastejo pokončno, zaprto, izrezujemo poganjke v sredini, da izboljšamo osvetljenost. Sortam, ki pa jih odlikuje široka rast, s poleglimi vejami, pa izrezujemo prav te in puščamo pokončnejše.
Kako močno bomo rezali, je vsekakor odvisno od bujnosti grma. Zelo bujne grme režemo manj. Zaradi dobre preskrbe s hranili in vodo v skladu s potrebami borovnic dosegamo dobro rast njihovih grmov in take rastline lahko bolj obremenimo z rodom, pa bodo plodovi kljub temu debeli in kakovostni.
Slabša plodnost tal in nezadostna preskrba z vodo daje slabe rezultate, rast zastane, rodnost in kakovost plodov pa sta slabi. Izboljšati je treba preskrbo s hranili in vodo. Z močnejšo rezjo pa še dodatno spodbuditi rast novih, močnih mladik, ki bojo zagotovile dobro rodnost v naslednjih sezonah. Če tega ne storimo, bodo grmi životarili in končno tudi propadli.
Več o rezi ameriških borovnic si lahko ogledate na YouTubu v odličnih videoposnetkih dr. Darinke Koron s Kmetijskega inštituta.
Bolezni in škodljivci
Pred nekaj desetletji so bile borovnice zdrave, brez bolezni in škodljivcev, varstvo ni bilo potrebno. S sajenjem uvoženega sadilnega materiala, širitvijo nasadov in intenzivno agrotehniko pa so se pojavile tudi težave z boleznimi in škodljivci. »Osrečile« so nas siva plesen, pa antraknoza, fitiftora in monilija in cela vrsta virusnih obolenj. Tem so se pridružili še škodljivci: hržice, kapar in v zadnjem času še plodova vinska mušica.
Vendar pri vzgoji na domačem vrtu ne bom priporočal uporabe pesticidov, morda le sredstva na osnovi bakra za škropljenje v času mirovanja proti nekaterim glivičnim obolenjem, kot je npr. odmiranje stebel, ki ga povzroča gliva Godronia cassandrae, ali siva plesen, ki jo povzroča gliva Botrytis cinerea.
Da bi se izognili tem bolezenskim tegobam in pa tudi škodljivcem, sam redno, v 14-dnevnih presledkih škropim le z EM Terra Active in EM 5.
Pred lačnimi pticami boste plodove učinkovito zaščitili le z mrežami, pred zajci in srnjadjo pa z ustrezno ograjo.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
