Bi radi imeli oljko doma?
Vse pogosteje se na naših vrtovih pojavljajo oljke. To ni toliko povezano s podnebnimi spremembami, ki resda mejo pozebe zlagoma pomikajo proti severu, bolj z dejstvom, da je izbira v drevesnicah in možnost nakupovanja po spletu čedalje bogatejša. Tako se ta stara kulturna rastlina pojavlja v novih vlogah.
Navadna oljka je do 15 metrov visoko vednozeleno drevo s široko, razvejano krošnjo in zgubanim deblom. Skorja je srebrno siva in dolgo ostane gladka, potemni in razpoka šele v starosti. Prepoznamo jo po vednozelenih, enostavnih, podolgovato suličastih, trdih in usnjatih listih, ki so zgoraj motno zeleni, spodaj pa značilno srebrno sivi. Koščičast plod (oljka, oliva) je okroglast ali ovalen, sprva zelen, med zorenjem pa sprva rdečkast, dozorel pa je temno moder, skoraj črn in bleščeč. (Povzeto po knjigi Drevesne vrste v Sloveniji, Robert Brus).
Oljka je ena najstarejših kulturnih rastlin, starejša od vinske trte. O simboliki oljke bi lahko napisali poseben sestavek, toliko različnih vlog ji pripisujejo. O mnogostranski uporabi oljkinih plodov pa ni treba pisati na široko. Zanimiva je raba oljkinega lesa, ki je težek, trd, zelo lep in se lepo obdeluje.
Tisočletnice v Sredozemlju
Oljka ima skromne rastne zahteve, zato ne preseneča njena dolgoživost. Znani so primerki, stari več tisoč let. V sredozemskih deželah, kjer je njeno osrednje območje rasti, se hvalijo z najstarejšimi oljkami, starimi do 2.000 do celo 4.000 let. Seveda vsi previdno dodajajo, da točne starosti ni mogoče ugotoviti, saj imajo drevesa največkrat votla debla ali pa gre za ostanke debel, ki kljub izjemni starosti še vedno ohranjajo živost.
Tudi na naših vrtovih se vse pogosteje pojavljajo primerki starih oljk, ki jih ponujajo domače in tuje drevesnice. Večina teh starih oljk je v plitvih loncih, cene segajo od nekaj sto do več tisoč evrov, odvisno od debeline oziroma obsega debla in od oblikovane krošnje. Pritlikava drevesa z močno obrezanimi koreninami in krošnjo uvažajo največkrat iz Italije, vendar njihov izvor v resnici ni znan. Nekatere drevesnice navajajo, da so stare oljke prišle iz Španije, a tega ni mogoče preveriti. Stara drevesa vidimo tudi v Grčiji, Izraelu in Italiji.
Pri odločitvi za nakup starega drevesa se splača dobro preveriti ponudbo bližnjih drevesnic v Italiji, kjer ne manjka res slikovitih, grčastih oljk. Nekatere imajo celo umetelno pristriženo krošnjo. Za sajenje take oljke se odločimo le, če naš vrt leži v Istri, na Goriškem ali na Krasu. Prav je, da takemu spoštovanja vrednemu primerku namenimo mesto, kjer ga bo mogoče občudovati od daleč in blizu. Če smo pripravljeni vložiti več sto ali celo več tisoč evrov v ta nakup, potem nam tudi strošek za prevoz ne sme biti težava. Obvezno zahtevajmo potrdilo o izvoru drevesa.
V pokrajini Apuliji, ki vključuje »peto italijanskega škornja«, so stare oljke zavarovane kot območna dediščina, a so marsikateremu kmetu v breme, saj mnoga stara drevesa ne rodijo več. Zasedajo zemljišča in zahtevajo rez vsakih nekaj let, zato se jih nekateri poskušajo kljub prepovedi znebiti tako, da jih naskrivaj izkopljejo in prodajo drevesnicam, policiji pa prijavijo krajo oljke …
Kot nekakšna kazen pa je pred desetimi leti prav Apulijo najhuje prizadela rastlinska bolezen Xylella fastidiosa ali bakterijski ožig. Prenašajo ga žuželke, ki se hranijo z rastlinskim sokom. Proti bolezni ni učinkovitega sredstva, zato je treba drevesa posekati in zažgati. Tako je končalo več milijonov dreves na jugu Italije. Poleg oljk bolezen napada še številne druge drevesne in grmovne vrste, uničuje tudi vinsko trto.
Oljka v Sloveniji
Pri odločitvi za sajenje oljke moramo upoštevati, da je to rastlina sonca in toplote. Zato najbolje uspeva v Sredozemlju, vendar se sčasoma in z izbiro odpornejših sort seli vse bolj severno. Tudi na Krasu je vse več oljčnih nasadov, čeprav je znano, da močne pozebe oljke prizadenejo tako, da skoraj povsem odmrejo. Goriška brda in Kras sta verjetno najbolj severni območji, kjer oljka še uspeva, nasadi v slovenski Istri pa so večji, številnejši in bolj rodovitni. Seveda pa sta obseg oljčnikov in pridelava oljčnega olja v Sloveniji zanemarljivo majhna v primerjavi z drugimi sredozemskimi deželami. V registru kmetijskih gospodarstev je prijavljenih 1.581 hektarov oljčnikov. Priznanih je pet registriranih domačih sort oljk: istrska belica, buga, štorta, črnica in mata.
Kdor bi rad posadil oljko na domačem (primorskem ali goriškem) vrtu, naj se včlani v Društvo oljkarjev Slovenske Istre (DOSI), kjer bo izvedel vse o vzgoji oljk. Največ strokovnega znanja pa ponuja Inštitut za oljkarstvo pri ZRS v Kopru.
Oljka na balkonu ali terasi
Neredko se ljubitelji teh dreves, ki nimajo možnosti gojenja na vrtu ali v nasadu, odločajo za vzgojo oljke v loncu. Ponudbe takih sadik ne manjka, vendar je dobro razmisliti, ali bo naša vzgoja drevesa v posodi uspešna. Velja, da dreves v loncih ne moremo dolgoročno gojiti v zaprtih prostorih, zato si oljko v loncu izberimo le, če imamo možnost, da pomlad, poletje in del jeseni preživi na balkonu, terasi ali kjerkoli na prostem. Pozimi jo moramo obvezno umakniti v zavetje. Vsekakor pa moramo sprejeti dejstvo, da bo oljka v posodi živela bistveno krajše obdobje, kot če bi rasla na prostem. Če je vaš odgovor na ta pomislek: »Bom pač kupil novo sadiko!«, potem je bolje, da se gojenja oljke v posodi ne lotite.
Ker moramo oljko v posodi dvakrat letno seliti, izberimo lažji lonec oziroma posodo. Obvezno mora imeti več odprtin na dnu za odtok odvečne vode, saj oljka zahteva prepustno rastno mešanico. Ob sajenju izberimo peščeno mešanico, podobno takim, v kakršne sadimo kakteje. Spomladi postavimo oljko na sončno mesto in jo zalivajmo le po potrebi, torej ko s prsti otipamo suh substrat. Nikar je ne zalivajmo pretirano, čeprav seveda ne pozabimo, da sončni žarki grejejo tudi posodo in pospešujejo izhlapevanje.
Ko se jeseni temperatura ozračja spusti pod 4 oC, posodo z oljko umaknemo na najbolj sončno mesto v stanovanju, npr. pred okno, obrnjeno proti vzhodu ali jugu. Tam naj bo oljka deležna vsaj šest do osem ur sončne svetlobe. Pomanjkanje svetlobe bo povzročilo odpadanje listov. Na balkon (teraso) jo vrnemo spomladi postopoma, tako da se lahko prilagodi zunanjim razmeram, od zavetnega, svetlega mesta na polno sonce.
Prvo leto po sajenju oljke ne obrezujemo, z rezjo začnemo drugo leto. Oblikujemo krošnjo z ogrodjem treh vodilnih vej. Oljka v loncu bo po nekaj letih zacvetela in obrodila prve plodove. Ti nam bodo teknili, a užitek ob pogledu na drevesce bo trajnejši od okusnega prigrizka.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
