»Končno je prišel tudi ta dan!« je zmagoslavno vzkliknila 30-letna Erika Fabjan, najstarejša od štirih lepih in uspešnih sester Fabjan. V odbojki na mivki je dosegla, kar se je doseči dalo, pred kratkim pa je najprej na gradu Snežnik, nato pa še v romantičnem okolju novega glampinga ob Bloškem jezeru obljubila zvestobo svojemu sovrstniku, izvrstnemu srbskemu odbojkarju Arseniju Mutapčiji. »On je vse, kar sem si kdaj želela od moškega,« pravi presrečna Erika, on pa dodaja: »Ona je ženska mojega življenja!« Erika in Arsenije nista pripravila velike srbske poroke, kakršne so v navadi v njegovi domovini, temveč sta uživala med zgolj 25 svati, najbližjimi sorodniki in prijatelji.

Menda se ne izpostavlja več rad javnosti, a pogovora nam ni odrekel. In ko smo se pomenkovali na vrtu, ki ga imata z ženo nedaleč od svojega doma v bloku, se je pošteno razgovoril. Žena je delala na vrtu, nosila na mizo rdeči ribez, sok, piškote ... in se smejala njegovim jeznim izjavam o politiki in politikih. Na koncu pa je le sedla k nam in izvedeli smo veliko o nekih drugih časih. Sta dobra dedek in babica, saj čuvata otroke svojih dveh sinov čisto vsak dan.

Eva Macun, predstojnica ginekološko-porodnega oddelka v Bolnišnici Jesenice, o porodih doma.

Koliko in katere pesticide lahko uporabljamo v Sloveniji, določa država. Vendar ji strokovnjaki očitajo, da za prepoved nevarnih pesticidov in zatiranje ilegalnega trga z njimi naredi veliko premalo. Zato so se na Inštitutu za trajnostni razvoj odločili, da slovenske občine povabijo k iniciativi Mesto brez pesticidov. Prva (in doslej edina) se je odzvala Ljubljana. S čim torej zdaj zatirajo plevel in škodljivce v prestolnici in kaj medtem počnejo druga mesta?

Prejšnjo nedeljo je Zarja upihnila tri svečke na svoji rojstnodnevni torti.

Christie Elan-Cane ima obrito glavo in je oblečena večinoma v moška oblačila, šminka na ustnicah pa nakazuje, da morda sploh ni moški. In tudi ni, vendar pa tudi ni ženska. Že dvajset let se bori z državo (Veliko Britanijo), da bi ji priznali spol X ter ga vpisali v potni list in druge pomembne dokumente. Christie se ima za spolno nevtralno, mnogi, ki zahtevajo potrditev spola X, pa se identificirajo kot tretji spol. Kako je s tem pri nas, je to sploh tako zelo pomembno?

S starosto slovenskega čevljarstva in uglednim meščanom Tržiča smo se pogovarjali mesec dni po njegovem devetdesetem rojstnem dnevu in nekaj dni po izidu knjige z naslovom Življenje tržiškega čevljarja, s podnaslovom Joža Gros. Šuštarstvo mu je bilo položeno v zibelko. Štiri generacije Grosovih so krojile zgodbo od skromne delavnice prek dolgih let učenja in trdega dela do zlate dobe tovarne Peko, njenega žalostnega propada in vse do danes, ko čevljarstvo Grosovim še vedno daje kruh v uspešnem družinskem podjetju Migi, ki ga vodita sinova Jože in Miha. Joža je tudi danes kljub častitljivi starosti izjemen sogovornik in ima odličen spomin.

Usoda se zna nenavadno poigrati. O tem, da bi lahko nekega dne zapustila rojstni Rotterdam in zaživela v Rečici ob Savinji, »bogu za hrbtom« v neki deželici s pogledom na Alpe, se ji ni niti sanjalo. Simone Michielen, uspešna poslovna ženska, alfa in omega poslovnega svetovanja, sodobna meščanka. Zdaj je petinpetdesetletnica Simone turistična vodička v tej naši deželici, to pomlad pa jo gledamo v slovenskem kulinaričnem šovu Masterchef, kjer vihti kuhalnico in je deležna naklonjenosti sodnikov ter gledalcev.

Ajk Širca je 44-letni Izolčan, ki ga v domačem mestu poznajo vsi. Morda ste ga kdaj ob cesti ali na morski obali opazili tudi vi. To je tisti grivasti moški, ki udarja po oranžnih bobnih, kot da mu gre za življenje. »Ma, ko padem notri, vse drugo neha obstajati,« skuša razložiti strast do igranja bobnov na prostem, »takrat se zgodi nekakšna magija!« Pravi, da zato ne potrebuje terapevta. »Ob koncu tedna se popolnoma 'spucam',« mehko pripoveduje. Ajk Širca je eden tistih srečnežev, ki živijo svojo strast. Starši ga niso ukalupili in mu vsilili življenja, ki ga od njega pričakuje družba. Mislim, da je Ajk Širca zadovoljen človek. In svoje zadovoljstvo z bobni širi med ljudmi. Tekst: ALENKA CEVC, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ

Osnovno vprašanje zabavnega, a kritičnega risoromana švedske striparke in radijske voditeljice Liv Strömquist je: ženski spolni organ – kaj je to? Pa saj to vemo, zakaj nam mora neka Švedinja pisati o tem, se verjetno dvigne marsikatera slovenska obrv. Verjemite, da boste ob branju skoraj na vsaki strani dvigovali obrv. Zgodovina namreč priča čuda o tem, kako so včasih gledali na žensko spolovilo, za ženske in družbo pa bi bilo bolje, da se številni moški z njim ne bi tako temeljito ukvarjali.

Če bi podeljevali naslov najžlahtneje žuborečega Slovenca, ne vem, ali bi bilo na stopničkah sploh prostora še za koga drugega. Naši bralci kaj več predstavitve od te gotovo ne potrebujejo. V svoji zgodnjejesenski dobi je posekal vse rekorde v produktivnosti – celo vse svoje prejšnje! –, saj je v zadnjih dveh letih izdal kar šest knjig. Med njimi bi veljalo izpostaviti prav nedavno izdano Iskanje izgubljenega zdravja, v kateri je zbral reci in piši sto svojih mini esejev o naslovni temi.

Skrb, da bomo ljudje planet in sebe dobesedno zasuli s smetmi, je iz dneva v dan večja. Odpadke ustvarjamo na vsakem koraku, tudi tam, kjer to sploh ne bi bilo potrebno. Denimo v kuhinji. Koliko okusnih jedi bi lahko pripravili iz hrane, ki povsem po nepotrebnem roma v koš. Kaj ko bi z današnjim dnem to enkrat za vselej spremenili? Posnemajte kuharske mojstre in namesto odpadkov raje ustvarite nekaj okusnega.

25-letni Ernest Prišlič z Vranskega je eden najbolj simpatičnih slovenskih športnikov, ki navdušuje s svojo predanostjo smučarskim skokom in izvoljenki Sabini ter pozitivno naravnanostjo. Njegovo uspešno kariero je decembra 2016 prekinila huda prometna nesreča, ko je med jutranjim tekom v Planici vanj z veliko hitrostjo trčil pogodbeni delavec. Bil je hudo poškodovan, njegovo življenje je dolgo viselo na nitki, vendar se mu je uspelo izvleči. Zdravniki so mu nedavno dali zeleno luč za vrnitev na skakalnico, prvo junijsko soboto pa sta se s Sabino še poročila.