revija Jana

 Niso poceni ti vitaminski koktajli, kje pa. Midva sva za najina plačala 500 evrov (hvala, Jani). Enkrat je pa kot nobenkrat, pravijo. Zagotovo bi bilo fajn, če bi se lahko enkrat tedensko priklopila na svež izvor vitaminov in mineralov, ki bi nadomestil z njimi osiromašeno hrano iz trgovin. Verjamem, da to kdo tudi počne, kaj pa je to tisoč evrov na mesec za vitaminčke, a jaz, na žalost, ne poznam nikogar, ki bi si te koktajle lahko redno privoščil.

Morda komu te infuzije delujejo malce eksotično, a vitaminske koktajle danes uporabljajo zelo različne skupine ljudi – od preobremenjenih poslovnežev do športnikov, zvezdnikov in, ja, tudi zdravstvenih delavcev. Znanka, ki dela v kliničnem centru, mi je že pred leti pripovedovala, da si jih nameša, kadar je izčrpana, utrujena, pogosto jih daje tudi zdravnikom. Mnogo delavnikov je dolgih, pove: »Naporni, pogosto brez dovolj spanca in z ogromno stresa. Največkrat si infuzijo dajo kar med dežurstvom, to je najhitrejša pot do fokusa, boljše odpornosti in manj izgorelosti. Mi temu rečemo kar 'medicinska kava 2.0'«.

Že prej sem slišala, da so ti vitaminski koktajli zelo popularni med bančniki, poslovneži in podjetniki (poleg kokaina, seveda). Tudi športniki jemljejo vitamine intravenozno po intenzivnih treningih, za hitrejšo regeneracijo in izboljšanje zmogljivosti. Vitamini + elektroliti = turbo telo. Zadnjič sem pri frizerki Nataliji v Lady prebrala, da te vitaminske šuse pogosto in redno uživajo tudi svetovne glasbene in pevske zvezde, kot so Lady Gaga, Madonna, Justin Timberlake … Za nekatere je to kot del rednega »vzdrževanja telesa« – kot recimo oljni servis za avto, samo da gre tole naravnost v žilo. Vitaminski koktajli naj bi pomagali upočasniti staranje, zmanjšati vnetja v telesu in celo izboljšati razpoloženje. Zdravniki jih priporočajo po boleznih, kemoterapijah, operacijah ali tudi samo kot preventivo. V nasprotju z vitaminskimi tabletami gre pri infuziji za 100-odstotno biorazpoložljivost, torej gre vsebina hitreje, močneje in bolj ciljno naravnost v kri, in ne skozi prebavni trakt.

A ker ne verjamem v zdravje, ki bi si ga vzdrževala zgolj in samo z vitaminskimi injekcijami, menim, da si je treba take šuse dajati tudi v glavo, možgane, naše misli, in ne samo v rdečo kri.

Zato si vsak dan znova rečem: »Minilo bo.« To rečem, kadar je lepo, in tudi, kadar je življenje grdo. To pogosto rečem, da se naučim ceniti to, kar imam. Da življenja in svojega zdravja ne jemljem kot nekaj samoumevnega, in sprejmem, da zahvala ni namenjena samo redkim trenutkom. Posebnim in pomembnim. Zahvalim se lahko vedno. Za vse. Za vsako malenkost rečem hvala, ker ta malenkost nikoli ni samo malenkost. Kadar mi je težko, stisnem zobe. Stisnem srce. Vse stisnem na dnu svojega bivanja in vem, da bodo slabi dnevi minili.

Kaj je prava čarovnija življenja, sem začela dojemati šele, ko sem začela ceniti vsak svoj dan posebej. Takrat, ko sem nehala samo sebe opozarjati na to, da mi je svet nekaj dolžan. Poleg tega sem sprejela tudi, končno, da ni pomembno, če komu dokažem, da imam prav. Jutri mi ta kvazi zmaga ne bo pomenila nič.

Dokaži sebi, da si živela. Ljubila. Čutila. Nič več.

Veliko je poti pred mano in moje srce noče na vsako od njih. Ne glede na to, kako sem izbirala oziroma izbrala, vedno sem imela v glavi stavek: »Minilo bo. Tudi to bo minilo.« Za naše celostno zdravje je dobro izpustiti, česar ne moremo spremeniti. Tudi ljudi je dobro izpustiti iz svojega življenja, nekatere vsaj zato, da ne bi šli zaradi njih z glavo skozi zid.

Življenje bo že nekako poskrbelo za to, da se zadeve razrešijo. Zato je najbolje, da čuvaš sebe, ker sebe boš jutri še vedno potreboval. Ključno je tudi, da se izogneš drami, vsaj tisti, ki se ji lahko ogneš. Distanca do nekaterih ljudi je zame sveta stvar. Nikomur ne želim hudega, ampak tudi ne dovolim, da drugi na meni zdravijo svoje frustracije. Da me počasi ubijajo s svojimi besedami. Dejanji.

Za moje, mislim pa, da tudi za vaše zdravje je dobro tudi, da ne razmišljamo preveč o svojih porazih, neuspehih, ki smo jih doživeli. Da ne mislimo na ljudi, ki so nas prizadeli. Na brazgotine, ki smo jih dobili. Zgodile so se in verjetno smo se iz njih kaj naučili. Zdaj je pomembno, da to lekcijo obvladamo in da se to ne ponavlja več. Vrneš se k sebi. Pobereš vse razlomljene kose in začneš znova. In veš, dobro veš, da se boš spet počutila sama, ko ti bo najtežje. Ampak kljub temu boš začela znova. Ker si borka, ki se nikoli ne preda. Za nobeno ceno.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 18, 6. maj 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana