revija Jana

Te dni sem večkrat pogledala na splet in prebrala novice. Tudi kakšen dnevni časopis sem kupila in ga dopoldne prebrala v avtu na parkirišču. Na čisto nevsakdanji način se me je namreč dotaknila smrt papeža. Res ne bi mogla reči, da podrobno poznam njegova stališča do tega sveta, vem pa, da se je veliko smejal, da je imel očitno rad ljudi, predvsem tiste z roba, pa otroke … Da je svet neutrudno opominjal na nesmiselne vojne in strašno trpljenje navadnih ljudi v njih.

Nekateri pravijo, da so tudi papeži politiki. Zato očitno velja: na svetu so dobri in slabi ljudje. In na svetu so dobri in slabi politiki. Optimisti bi rekli, da je na svetu več dobrih ljudi kot slabih. Mislim, da bi lahko tudi mene prepričali o tem. Nihče pa me ne more prepričati, da je na svetu več dobrih politikov, kot je slabih.

In kaj sploh je politika? Med drugim: ravnanje posameznika z ljudmi, ki je ustrezno okoliščinam, urejanje družbenih razmer, urejanje razmer in odločanje o njih na določenem družbenem področju …

In kaj še? Poglejmo še kakšen zorni kot politike z izreki treh pametnih glav. Pred petsto leti je italijanski humanist, politik, filozof Niccolo Machiavelli povedal: Politika nima ničesar skupnega z moralo. Zdaj si jaz, preprost, apolitičen človek, to razložim: če je morala tudi tisto, kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi kot posledica pojmovanja dobrega in slabega, potem njegova misel drži kot pribito za politiko in mnoge politike v današnjem svetu. Makiavelizem: za doseganje političnega cilja se ne izbira sredstev. Kar pomislite: namerno stradanje ljudi, da bi odšli drugam, posiljevanje žensk, nenehno bombardiranje podnevi in ponoči, racije, poniževanje … nobena nečloveška lastnost nekaterim politikom ni tuja.

Napoleon Bonaparte, ki ga pri nas bolje poznamo, je izjavil: V politiki neumnost ni ovira. Pustimo stat', bi rekli naši Primorci, da se je včasih tega poslužil tudi sam. Tega izreka se spomnim vsakokrat, ko slišim naše politike, kako neskončno goreče trosijo neumnosti. Kot da smo jih izvolili zato, da tekmujejo v tem, kdo bo koga bolj potolkel, mu gledal v lonec, preiskal njegovo rodbino pet kolen nazaj, mu gledal v posteljo in še v zobe, hehe. Neumnost je v tem, da se ne zavedajo, da so tam, kjer so, samo zato, da bi skrbeli za dobro družbe, ljudi, da bi razumeli potrebe ljudstva, ki včasih polaga vse svoje upe in prazne lonce, če hočete, v njihove roke. Potem pa dobimo nazaj … prazne.

In včasih je prav žalostno gledati napol prazno dvorano parlamenta. Nekomu očitajo opravilno nesposobnost – no, ta se me je zelo dotaknila, ker je bila Janeku odvzeta z njegovo polnoletnostjo. Opletanje s temi pojmi kar tako, da bi nekoga zasramovali, je ponižujoče za vsakega človeka, še bolj pa za tistega, ki se mu je to zgodilo iz objektivnih razlogov.

Neumnost je tudi, kadar kdo reče, da je parlament kot otroški vrtec. No, na zunaj je že videti tako, ko s prstom kažejo drug na drugega, češ: ti si kriv, ne, tvoji so krivi, vi ste to naredili, vaši niso tega naredili … Ampak tako rešujejo svoje probleme otroci in ti problemi so zanje zelo resni, ne vedo še, kaj je neumnost, nimajo velikega besednega zaklada in ne dovolj razvitega logičnega mišljenja, pa tudi ne razvitih pojmov in strategij reševanja, socialnih izkušenj ter ustrezno razvitih moralnih in etičnih norm. Za otroke v vrtcu je to torej razumljivo, pričakovano in normalno, in zato (še) niso v parlamentu. Je pa primerjava ponižujoča za otroke in za vrtec in me vedno zaboli, saj kaže bedo tistih, ki naj bi bili vzor.

Pred dva tisoč leti pa je v Rimu živel politik in zgodovinar Tacit. Če gre verjeti zgodovini, no, jaz nisem med dvomljivci, kakor tudi ne dvomim o tem, da se človeštvo prav nič ne nauči iz zgodovine, kar je ena bolj žalostnih resnic. Tacitu pripisujejo rek: Največ zakonov imajo v najbolj pokvarjenih državah. Prav zanima me, koliko so jih imeli v Rimskem cesarstvu, ki je propadlo po petih stoletjih obstoja?

Ne glede na vse še vedno mislim, da naša država ni pokvarjena! Čisto resno. Mislim pa tudi, da se nas velika večina državljanov ne znajde v poplavi zakonov. In očitno tudi ne tisti v parlamentu. Zadnjič sem slišala poslanko, ki je na nekem odboru vpila preko mize na drugo poslanko: No, povejte, kaj ste pa vi naredili za osebe s posebnimi potrebami? No, kaj? No, povejte!

Malo se mi je zameglilo pred očmi! Kadar hoče kdo ugajati množicam, se spomni nanje, na osebe s posebnimi potrebami! Kadar kdo misli, da bi jim prišli prav, jih valjajo po ustih. Kadar je treba zanje na določen način poskrbeti, pa jih ni nikjer!

Zdaj pa moj odgovor tej gospe: ne kaj prida. Ampak so na dobri poti, da jim bodo vrnili tisto, kar so jim prejšnje vlade odvzele neupravičeno. Namreč osebam s posebnimi potrebami v varstveno-delovnih centrih, ki so v dnevnem varstvu, so pred šestimi leti odvzeli pravico do osnovne zdravstvene oskrbe. V centrih za usposabljanje, delo in varstvo, kjer so te osebe tudi v dnevnem varstvu, pa so to pravico ohranili. Čeprav gre za popolnoma enako kategorijo oseb.

Za konec nič novega: nič ni za vedno, nič ni večno! Tudi priborjene pravice se lahko znajdejo v krempljih politike in izginejo.

Po nekem srečnem naključju pa je zdaj tisti trenutek politike, ki se je odločila popraviti krivico.

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 19, 13. maj 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana

O avtorju

Dragica Kraljič