Šimen Zupančič

Zelo siten državljan je Janina novinarka Simona Furlan leta 2011 naslovila članek o Mitji Vilarju, ko je pisala o njegovem boju, da bi v Sloveniji uvedli reševalce na motorjih – in mu je uspelo, po desetih letih boja z birokracijo.
»V mojih očeh je genij,« je o njem napisal ustavni pravnik dr. Andraž Teršek.
Mitja Vilar je še vedno siten. In še vedno genialen, samo bitke so zdaj druge. Nekooperativnost visokih državnih uradnikov je pa enaka, očitno.

Danes so reševalci na motorjih nekaj povsem običajnega na Obali, v Mariboru in  Ljubljani – Ljubljana je bila zadnja trdnjava, ki je padla, tam so se jim najdlje upirali, »in potem so Mariborčani pokazali Ljubljani, kako se dela. Koliko primerov še poznate, da je Maribor z razvojem štiri leta pred Ljubljano?« A bitka še ni povsem končana: »Ali veste, zakaj samo tam? Zato, ker se drugje ‘ne splača’. V oddaljene težko dostopne kraje se pošilja helikopter, ta je pa za odtenek ali dva dražji.« Njegov humor je oster. Bridek. Sarkastičen. »Jezik me tepe,« prizna.

Andrej Križ

Na kolesih od rojstva

Zakaj počne, kar počne? Zakaj kljub vsem zavrnitvam ali neprebojnemu molku odgovornih še kar poskuša pomagati? Nič nima od tega, ničesar ne prodaja, ne jemlje provizije, poudarja. Zakaj torej? »Ne delam nič mega zahtevnega, težko razumljivega. Stvari so preproste. Gre za načelo, da če imaš možnost pomagati – ne bom rekel, da moram ravno ne vem koliko garati za to, ampak če imaš možnost s svojim znanjem pomagati … zakaj ne bi pomagal?« Že, ampak kako to, da mu vse te zavrnitve niso vzele poguma? »Ker imam prav! Ego.«

Nekoč se je ukvarjal z umetnostnim kotalkanjem. »Osemnajst let sem tako drsal kot kotalkal. Poanta zgodbe je, da sem na kolesih od začetka. Najprej te v porodnišnici dajo na voziček na kolesih, potem kotalke, nato motorji za reševanje, motorji za gasilce. Prizadeval sem si tudi, da RS pošlje nekaj motornih koles za zdravstveno oskrbo v Afriko.« Smo že omenili, da je motorist?

Svoje prve epske bitke – takrat še ni vedel, da bo epska – uvedbe reševanja na motorju, se je lotil iz ne povsem tipičnega razloga: »Zaradi reklame za študentski servis Študent. Rekli smo, če že delamo reklamo, naredimo koristno reklamo.« In reševanje življenj je nekaj, kar vsakomur seže do srca, pa so sklenili narediti reklamo tako, da se skrajša čas dostopa reševalca. Razlika med časom prihoda reševalcev na motorju ali v rešilcu je lahko tudi štirideset minut in več. Ob dogodkih, kjer šteje vsaka minuta. Slovenski reševalci na motorjih so dokazano rešili na desetine življenj.

Ni interesa

Njegov osnovni poklic nima nič z motorji. Ali z reševanjem. Je industrijski oblikovalec, ukvarjal se je tudi z grafičnim oblikovanjem. Ogenj mu je uničil podjetje in zdaj že štiri leta neuspešno išče službo. Živi od prihrankov. Ki jih zmanjkuje. Po pogovoru mi prepošlje odgovor na svojo zadnjo prijavo, ki ima še čisto svež vonj po zavrnitvi. Očitno menijo, da ni primeren za šolskega hišnika.

Bil je prvi, ki je med covidom začel opozarjati na pomembnost izmenjave zraka v zaprtih prostorih, več vidnih imen ga je podprlo, a tedanja Janševa vlada ni hotela nikogar slišati. Potem so ljudje sicer začeli na široko odpirati okna, ker je to pač ceneje kot rekuperacija zraka, a so s tem povzročili veliko pljučnic, ker so bolnike pozabili pokriti, pravi Vilar. Njegov oče je v UKC Ljubljana umrl za pljučnico. »Odgovor na vprašanje, kaj je gonilo vsega, kar počnem, je preprost: boj proti človeški neumnosti.«

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 19, 13. maj 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana

Preberite si še:

• Bivša žena finančnega ministra: Ločila sva se, seveda boli
• Alarmantna raziskava o rasti dreves - nam grozi ledena doba?
• Pretresljiva (avto)biografija humanitarke Anite Ogulin