Pexles, Jana

Tako se je prestrašila, da je skoraj vznak padla po stopnicah. Vsi, kar nas je bilo doma, smo pridrveli na prag, da bi videli, kaj se je tako strašnega zgodilo. Nič nenavadnega ni bilo. Ljuba svakinja je spet imela nekaj časa zase in se je »uredila«, kar pomeni, da si je v črno pobarvala obrvi, v svetlo blond lase, v temno vijoličasto nohte in v približno enako barvo prostor med obrvmi in trepalnicami. Maškara, je siknil cenjeni soprog. Ti nimaš pojma o modi, mu je vrnila in se na široko zasmejala. Moja svakinja je vesela in prijetna punca, ki je bratska žlehtnoba nikakor ne spravi iz tira.

»Torej, dragi moji, od prejšnjega tedna sem v penzjonu in odločila sem se, da bom povsem spremenila življenje. Počela bom vse tisto, za kar doslej nisem imela časa. Najprej se bom temeljito polepšala!« Kako pa, smo strastno vprašali v en glas. Čeprav smo ženske pri naši hiši v zelo različnih starostnih kategorijah, lepote ni nikoli preveč.

»Najbrž si boš dala napumpat joške,« je stresal svojo zlobo cenjeni soprog. Ne, je rekla, ker je to že zdavnaj naredila. A niso v redu? Seveda so, je rekel prestrašeno. Le kako je mogel prezreti, da si je sestra operirala oprsje? Z lahkoto. Ker tega ni storila, me bi že vedele. Samo kljun mu je hotela zapreti.

»Telovadim trikrat dnevno in nameravam v najkrajšem času izgubiti v pasu štirinajst centimetrov«, je pojasnjevala svojo bodočo reinkarnacijo. Z vzdihom sem pomislila na vse tiste naprave, ki jih imamo v kleti in so namenjene lepšanju družinskih postav, v resnici pa nanje obešamo perilo, kadar je zunaj dež.

»No, poglejte, noge že imam bolj mišičaste,« je rekla in dvignila krilo do roba spodnjih hlačk. Zares so dokaj mišičaste, smo vzdihnile.  »Fuj,« je rekel cenjeni soprog. »Pazi, da ne boš po vseh teh vajah podobna staremu dedcu namesto stari babi!« In je končno odšel.

Mislim, da si bom pustila sive lase, sem rekla. Vse so buljile vame. A se mi meša?  Ne ljubi se mi jih več barvati, sem vzdihnila. Resnici  na ljubo sem si jih barvala tudi takrat, ko ni bilo treba, ampak zdaj sem menda popolnoma siva, pravi frizerka.« Ja in?!« je rekla babica grozeče. »Če boš ti siva, kaj bodo potem moji snubci mislili, koliko sem jaz stara?!« Babi ima namreč zlato rdeče lase in ji ne pride niti na misel, da ne bi visela vsak mesec pri frizerju. Ampak saj so srebrni lasje vendar v modi, sem se zlagala, ker nimam pojma, ali se moda ukvarja tudi z barvo las. Najbrž se.  Morda bi si pa dala naredit kakšen zelen ali vijolični pramen, to bi bilo kul, a ne? Koruzniška snaha je bila nadvse razumevajoča, nekako bi pač morala ugotoviti, ali mi sivi lasje sploh pristajajo, je rekla. Saj sem že ugotovila, sem odvrnila. Po spletu sem si naročila sivo lasuljo za 12 evrov, pa ni bila preveč kakovostna, čepela mi je kot gnezdo na vrhu glave in plastični lasje so štrleli na vse strani.  Šla sem se pokazat cenjenemu soprogu in je strašno zakričal, češ da ga bo kap, menda me sprva sploh ni prepoznal. Ampak če bi ga privajala počasi, takole s tremi centimetri več sivine na mesec, bi se morda navadil. Lahko da sploh opazil ne bo. Kaj pa če bo začel gledati za mlajšimi, je zaskrbelo babico. A zaradi las? Potem ga bom opozorila, naj si ogleda svojo frizuro.  Ki je tudi srebrna. Oziroma je sivo tisto, kar je od nje ostalo.  

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 18, 6. maj 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana