revija Jana

Še preden je tole našo dolino zajelo monsunsko deževje, sva bila z Janekom na vrtu. No, to z monsunskim dežjem malo pretiravam, saj takšen tip vremena ni značilen za naše podnebje. Je pa res, da ko začne deževati, se oblaki kar naprej valijo po naši dolini, ker ne morejo splezati nazaj čez visoke gore. Res je tudi to, da so podnebne spremembe vsak dan bolj opazne, pa še blizu Tolmina je zdrsel velik zemeljski plaz. Kdo bi vedel, kako bo pa jutri?

Na vrtu je Janek privlekel iz hišice svoj ležalnik, namestil novo blazino in si pripravil malico. Jaz sem najprej morala počistiti hišico, podnajemnice brez pogodbe, torej kune, ni bilo doma. Jo je pa okrasila čisto novoletno in dekoracija iz stiropornih kroglic, ki jih je grizla vso zimo, je visela na dolgih pajčevinah. Spomladi je na vrtu pač tako: kamor pogledaš, je delo. Sonce je proti poldnevu skoraj že pripekalo, zemlja za kopanje po vrtu pa je bila ravno prava. Kakorkoli že, nekaj sem posadila, nekaj posejala, zdaj pa dež zaliva.

Vsako pomlad se zaženem na vrt, kot da mi gre za življenje. In zadnjih nekaj let ugotavljam, da sem vedno bolj šibka, da bi opravila vsa dela. No, takšna je pač naravna pot …

In si mislim, da preden mi bo uspelo ponovno na vrt, torej ko se bo zemlja malo osušila in bo Janek spet pri volji, da bi pripravila zemljo za kakšen paradižnik, bo sadik v trgovini že zmanjkalo. Ampak kaj bi to: o tem bom razmišljala, ko bo čas za to.

Sva pa te dni pospravila omaro s čevlji. Janek ima ploska stopala in zadebeljene blazinice na palcu, kar je treba redno mazati s tinkturo, ki jo dobim v lekarni, ter strgati odebeljeno kožo. Mislim, da sem že kar usposobljena za kakšno pedikersko vajenko, hehe. In zaradi vsega tega se Janekove superge na določenih mestih hitro izrabijo in jih je treba zamenjati. A kaj, ko njegova ljubezen do ene reči lahko traja večno! Ampak tudi moj repertoar rešitev je iz leta v leto daljši. Janek opazuje od strani ves zgrožen, ko vidi kupe čevljev na tleh, in natančno vem, da si misli: »Ko bo mama šla stran, bom jaz nazaj pospravil vse, kar je razmetala.«

Potem Janeku pokažem dvoje njegovih superg in zgroženo pravim: »Ojoj, kakšne superge! Stare! Poglej, poglej, še eno luknjico imajo! In umazane so! Jih vrževa v smeti?« Janek je z mislimi gotovo pri pospravljanju in prikima. Hitro jih spravim v vrečo in odnesem v avto. Za vsak primer! Da jih ne bi kdo ponoči spet zložil nazaj v omaro!

Zjutraj, ko se odpravljava v Tolmin, vzamem iz omare njegove nove superge in ga vprašam, ali jih bo obul. Samo odkima in vzame moje. Tudi še skoraj nove. No, prehodile so en del Škotske. Midva imava pač enako številko čevljev in si jih lahko deliva. Z veseljem mu prepustim superge, saj so mi še ostali čevlji s peto, hehe.

Potem Janek obrne ključ v ključavnici vhodnih vrat na zunanjo stran, tudi to je njegovo delo, jaz zaklenem, pa se ustavi sredi stopnic in zavzdihne: »Fotoaparat sem pozabu.« Fotoaparat? Kakšen fotoaparat? Saj ga niti nimava! Brskam po možganih, kaj je zdaj s tem? No, še kar hitro mi prikaplja: slušni aparat misli! Še dobro, da nisva že na pol poti proti Tolminu! Ah!

Zvečer se spraviva v posteljo, opraviva z neuničljivim Mišmašem, ugasnem luč in … trda tema! Ker je pod oknom svetilka cestne razsvetljave, ni v sobi nikoli trda tema. Janek sedi na postelji in vzdihuje: »Ni elektro Bovec. Ni popravu.« No, kakšen obliž za njegove razburkane živce bom že našla, si mislim. Skočim na podstrešje in prinesem lučke na baterije ter malo razsvetlim sobo. No, pa je res samo obliž! Janek še nekajkrat vstane in zaskrbljeno hodi po hiši od enega okna do drugega … povsod trda tema. Pa dobro, no, enkrat tudi najbolj razburjeni in razkurjeni omagajo. Pa čeprav je že proti jutru.

Včasih opazim, kako Janek naredi obhod po hiši. Pogleda v pomivalno korito, in če je v njem kakšen lonček od kave in njegov krožnik od večerje, jih nekajkrat zloži v vrsto, pa v stolpec, odvisno od tega, koliko posode je v njem. Pa še malo poravna kuhinjsko krpo. Preloži lončke za kavo, ki visijo pod kuhinjskim elementom … in me skrivaj pogleduje. Vem, v njegovem svetu je nered, mamo pa nič ne moti!? No, ne ravno, ampak sem tudi zadovoljna, ko vse pospravim. Oba sva zadovoljna.

Kakšne drobne reči so pomembne v najinem življenju! Pravzaprav bolj v Janekovem. Vsakdanje, meni včasih nepomembne, včasih nevredne pozornosti, Janeku pa ne dajo miru.

Morda bi zdaj kdo pomislil, da je včasih nepotrebno, da Janeku toliko prilagajam okolje. Da bi se moral sprijazniti, če ne gori cestna svetilka, če perilo ni vse takoj zlikano … Naj se nauči malo potrpežljivosti, navaja na spremembe, naj razume, da imam tudi jaz svoje potrebe.

Ampak vse to so zame malenkosti in z veseljem naredim, kar lahko, ker se Janek potem počuti bolje. Vem, da se mojemu svetu prilagaja mnogo, mnogo bolj kot jaz njegovemu. Obstaja namreč neskončno različnih situacij, na katere nimam vpliva, in je prilagajanje okolja zanj nemogoče. Tudi dvoje starih superg je šlo v smeti. Pač ni več čevljarjev, pa tudi sama jih ne morem popraviti. Pa saj tudi na javni razsvetljavi ne morem zamenjati žarnice.

Lahko pa ga podprem tam, kjer imam vpliv. Lahko že leta berem isto zgodbo, hitreje kot druge gospodinje zlikam, zložim posodo kot običajno  …

In si mislim, kako malo je potrebno, da sva oba v stanju ravnovesja.

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 18, 6. maj 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana