Profimedia

Pogledala sem po dvorani – od približno 50 gostov jih je vsaj 45 imelo okoli vratu ruto ali puli.

Ta trenutek me je zadel. Kolikokrat sem sama ovila vrat z ruto – ne le zaradi mraza, ampak kot nekakšen ščit pred svetom? Na videz nepomembna modna izbira je lahko simbol globlje potrebe po zaščiti, po skrivanju ranljivosti in ohranjanju videza popolnosti.

In prav tam se začne zgodba o pridni punčki.

Tiho sedi, vse naredi prav, ne ugovarja in vedno ve, kaj se od nje pričakuje. Pridna punčka je vzorna sodelavka, dobra prijateljica, hči, partnerka. Vedno pripravljena pomagati, vedno pripravljena razumeti, vedno pripravljena sebe dati na stran, če je treba. In pogosto je treba.

Poznaš koga takšnega? Si to mogoče ti?

Kdo je pridna punčka?

Ni nujno, da nosi pentlje in krilca. Lahko je direktorica, mama treh otrok ali ženska, ki vodi projekte z levico, medtem ko z desnico kuha trihodno kosilo. Vsem je skupno nekaj: pridnost kot vrednota, ki je globoko zasidrana.

Pridna punčka noče biti breme. Noče razočarati. Raje se bo sesedla za zaprtimi vrati, kot pa rekla »ne«. Raje bo potrpela, kot da bi tvegala, da bi kdo o njej pomislil kaj slabega.

Kje se ta vzorec začne?

Večinoma v otroštvu. Ko smo bile pohvaljene, ker smo bile tiho, ker nismo težile, ker smo »bile pridne«. Ko smo opazile, da ljubezen in pohvala ter sprejetost pridejo takrat, ko izpolnjujemo pričakovanja drugih. In ko smo si v teh istih letih morda rekle: »Če bom le pridna, bo vse v redu.«

Ta notranji dogovor se pozneje razvije v vzorec vedenja, ki ga nesemo s seboj v službo, partnerstva in druge odnose. Vzorca, kjer je prilagajanje norma, postavljanje meja pa tveganje.

Arhiv naročnika

Kaj je problem s pridnostjo?

Na prvi pogled – nič. Družba jo celo nagrajuje. Ampak če pogledamo pod površje, se hitro pokaže nekaj pomembnega: pridnost brez avtentičnosti nas utrudi. Ko rečemo »ja«, čeprav bi hotele »ne«. Ko se opravičujemo, ker smo bile pogumne. Ko se sprašujemo, ali smo bile dovolj prijazne, čeprav smo bile popolnoma korektne. Takrat ne živimo več sebe, temveč verzijo, za katero mislimo, da bo drugim bolj všeč. Priznanje iščemo zunaj – namesto znotraj sebe.

Kaj pomaga?

Prvi korak je, da ozavestimo vzorec. Ne zato, da bi se grajale – ampak zato, da končno zadihamo.

Vprašaj se:

• Kje v življenju (še vedno) mislim, da moram biti pridna, da bom sprejeta?
• Kaj bi rekla, naredila ali čutila, če me ne bi bilo strah, da bom koga razočarala?
• Kje sem se že izdala – in kako se je moje telo na to odzvalo?

Ko iščeš odgovore na ta vprašanja bodi odkrita do sebe. In prijazna. S seboj delaj kot bi s svojo najboljšo prijateljico (ali pa, kot bi želela, da prijateljica dela s tabo). Radovedno se opazuj in si vzemi čas za razmislek. Najbrž te bo v nekem trenutku pograbila tudi jeza, nase, na svet, na ljudi okrog sebe. Ne skrbi, to je popolnoma normalno. Jeza je odlično čustvo, ki ti lahko pomaga, da se boš premaknila naprej (če je seveda ne znašaš na druge).

Drugi korak je, da si počasi dovoliš drugačen odziv. Ne vse naenkrat. Morda le en »ne«, ki ga izrečeš mirno. Ena odločitev, kjer si ti na prvem mestu. Ena ura, kjer si brez razlage vzameš čas zase.

Kako nam je pridnost prodala Pepelka?

Lik Pepelke lahko vzamemo kot odlično reklamo za “Pridno punčko”.Uboga, tiha, delovna, skromna. Nagrado dobi šele, ko pride princ. Pa je to res sporočilo, ki nam ga želi predati njena zgodba? V resnici se pravi preobrat zgodi takrat, ko ona stopi iz kuhinje in si natakne čevelj – ker je končno pripravljena stopiti v svojo vrednost.

Pepelka nas ne želi naučiti, da nas bo rešil princ, če bomo pridne, delovne in skromne. Uči nas, da nas bo princ sploh opazil šele, ko bomo same stopile v čevlje svoje integritete in ponosno svetu pokazale, kdo smo. Takrat šele bo zaplesal z nami. Nista bili pridnost in ubogljivost tisti, ki sta Pepelko popeljali na ples. Pravzaprav je bil njen upor “pridnosti, ubogljivosti in skromnosti” tisti, ki je uresničil njeno željo :)

Princ je ni našel zaradi bleščeče čiste hiše, treh doktoratov ali odlične kariere. Našel jo je zaradi čevlja – zaradi tistega, kar mu je pokazala, da je.

Če s svojim princem nisi zadovoljna, se lahko vprašaš tudi, kaj si mu o sebi pokazala, da te je izbral?”

Ne gre za to, da nehamo biti pridne.

Gre za to, da se nehaš izdajati v imenu pridnosti. Pot do osvoboditve in do poguma, da se upremo temu, kar smo bile naučene, kar se od nas pričakuje, ni enostavna. Navada je železna srajca, pravi znan slovenski pregovor. Težko jo je sleči.

Vzorci so tisti, ki jih moramo prekiniti, da bi lahko spremenile svoje navade. To pa zahteva svoj čas in vztrajnost, da si dovolimo delovati drugače, da rečemo kdaj ne, da si dovolimo delati napake, da smo kdaj lahko slabe volje, da odkrivamo, kdo smo zares, kakšne smo, ko smo avtentične.

In seveda, še vedno bomo pridne pri stvareh, kjer bo to potrebno. Si bomo pa poleg tega dovolile biti še poredne in neskromne vedoč, da smo vredne tudi, če nismo popolne.