Mateja J. Potočnik

Koroška Slovenka, pisateljica, pesnica, doktorica gledaliških ved in ne nazadnje dramaturginja Maja Haderlap, ki je za svoje pesmi dobila tudi nagrado Prešernovega sklada, je s svojim večkrat nagrajenim romanom Angel pozabe navdušila bralce in kritike, saj ji je preko zgodbe o življenju koroških Slovencev uspelo približati problematiko manjšin, spomina in identitete. Pred dnevi je v Ljubljani predstavila svoj novi roman Ženske v temi, ki v ospredje postavlja zapostavljene, prezrte ženske.

Ste tudi vi »ženska v temi«?

Trenutno ne. Kadar pa sedim za pisalno mizo in delam, imam včasih res občutek, da sem izolirana. Vendar je del pisateljskega dela tudi to, da si sam. Naslov nemškega izvirnika tega romana se glasi Nachtfrauen, v slovenskem prevodu bi tak naslov imel slabšalni ton, zato sva se s prevajalcem Štefanom Vevarjem odločila za Ženske v temi. Gre za tri generacije žensk, ki živijo na južnem Koroškem in katerih življenje se odvija nekako v temi, ki pa ima seveda različne pomene – lahko je kot noč, črnina, celo podzavest … Te motive razvijam skozi zgodbo, poigravam se z asociacijami, jih vpletam v besedilo. Ženske v temi so tudi metafora za zgodbe, ki jih ne poznamo, so odrinjene, niso v ospredju javnosti. Gre za pozabljena življenja teh žensk, za podcenjevanje njihovega dela, za njihove krute usode, kako skušajo sebe ohraniti znotraj patriarhalnega koncepta in cerkvenih dogem.

Mateja J. Potočnik

Danes imamo na eni strani v Sloveniji predsednico države in predsednico državnega zbora, torej ženski na najvišjih funkcijah, na drugi strani pa je še veliko mizoginije. Torej dve skrajnosti, kajne?

To je res. Na eni strani smo ženske v zadnjih desetletjih deležne velikega napredka, vendar je bilo za to potrebno veliko skupnega napora. Ampak ta napredek je ogrožen! Ženske so stoletja poslušale, da niso sposobne ne slikati ne pisati … Zdaj so se uveljavile, pokazale, da so lahko enako dobre, boljše, tudi povprečne, kot so povprečni moški, končno se jim priznavajo kvalitete, ki niso vezane samo na njihov spol. Gospodarski, družbeni prispevek žensk pogosto ni viden, ker še zdaj opravljajo neplačano ali slabo plačano delo, po 12 do 16 ur oskrbujejo družine, otroke, ostarele. Živimo v družbi, ki se razbija na dva konca. V luči so tisti, ki veliko zaslužijo, ki imajo največ moči in oblasti, preostalo pa ni nič vredno. Vendar brez tega masovnega dela v ozadju tudi uspešnih zgodb v ospredju ne bi bilo. Vsi govorijo o vrednotah, medtem pa resnične vrednote, kot je skrb za sočloveka, izgubljajo pomen. Ženske so trenutno izpostavljene tudi čedalje bolj destruktivnim lepotnim idealom, ki so virtualni, ki negirajo staranje in zrela leta ter ženske od mladih let naprej odtujujejo stvarnosti. Dekleta se trudijo ustrezati idealom, ki jih ne morejo doseči. Ženske, ki so že šle skozi življenje, s tem lažje shajajo, ker so se že prizemljile. Največja nevarnost pa je za mlajše, ki iščejo ideal in so postavljene pred nemogoče. Zato smo ženske odgovorne tudi za predajanje tradicije, diskurza, za razmislek o tem, kaj pomeni biti ženska v tem času. Mlajšo generacijo moramo podpirati, ne v stereotipih, ki so utesnjevali naše prednice, temveč moramo segati globlje. Zato tudi pišem o tem, kako težko je sporazumevanje, koliko je razočaranj, bolečin in pričakovanj, s katerimi se moramo spoprijemati, koliko je tudi lepote v pogovoru, pri katerem je treba vztrajati, pa če se zdi še tako nemogoče.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 19, 13. maj 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

Preberite si še:

• Bivša žena finančnega ministra: Ločila sva se, seveda boli
• Alarmantna raziskava o rasti dreves - nam grozi ledena doba?
• Pretresljiva (avto)biografija humanitarke Anite Ogulin

revija Jana

O avtorju

Sonja Javornik