Pretresljiva (avto)biografija humanitarke Anite Ogulin
Knjiga, ki jo je po pripovedovanju naše velike humanitarke Anite Ogulin v zadnjih mesecih njenega življenja napisal Janin novinar Vasja Jager. Knjiga, ki jo je treba prebrati. Ker se vas bo dotaknila, ker vas bo spremenila. V nekaj zaporednih številkah bomo objavljali odlomke iz nje. Ker nismo vedeli ... Ker ne smemo pozabiti.

Karmen Ogulin: Pogovor namesto predgovora
- Mami, tvoje življenje je knjiga.
- Se izteka, veš.
- Če bo v knjigi, bo ostalo. Te bom brala in boš z mano.
- Bova napisali?
- Boš, mami. Jaz ne morem. Jaz sem del tvojega življenja, del tvoje knjige. Če bom, bom enkrat svojo, ampak tista ne bo kot tvoja. Jaz sem zrasla pod nežnim in toplim krilom in to mirno in ljubeče prenašam naprej tvojima vnukoma. Moj vsakdanjik je prozorno in v soncu lesketajoče se jezero, tvoj je bil nevihtno razburkano morje.
- Tako sem srečna, ko opazujem tvoja delavna, uspešna, zadovoljna in ustvarjalna mladiča. Uspelo ti je prežagati našo težko verigo.
- Ne, mami, jaz sem samo vmesni člen med tabo in njima. Prav zaradi tvoje neizmerne moči, ljubezni in borbenosti sem jaz lahko mirna in močna.
- Si šla v zlato kletko.
- Ne, mami, šla sem v varnost in lepoto.
- Nisem te razumela. Lahko bi premikala gore in spreminjala svet.
- Tega ne zmoremo vsi. Gore so zame previsoke in svet je prevelik in krut. Spreminjam lahko samo sebe in popravljam barve najinih skupnih izkušenj. Garam za veselost, mirnost,
nežnost in ljubezen.
- Ni nama vedno bilo lahko.
- Bili sva skupaj in vsaka zase. In sva vedno zmogli.
- Kmalu boš morala sama.
- Ne bom, mami. Ti si v meni, nikoli ne bom sama. Ti si v tvojih vnukih, v njunem delovanju in biti. Ti si v vseh ljudeh, ki si (se) jim dajala. Ti si v vseh nas. In mi bomo še
zate.
- Ne zmorem sama, veš. Knjigo bo napisal Vasja.
- Prepričana sem, mami, da si izbrala človeka s tvojimi vrednotami, in vem, da mu zaupaš.
- Sem. Zaupam mu.
- Mami, rada te imam.
- Jaz tudi tebe, ljuba moja. Do neba. Vse vas.
***
Telo lebdi v neskončnosti, ki me objema z vseh strani, mehka in ljubeča in varna. Končno varna. Nad mano oblaki, pod oblaki galebi, pod galebi jaz. Morje se z valovi mehko zaganja v obalo in v daljavi slišim šumenje. Voda mehko obliva moje telo, me ljubkuje kot dojenčka, podpira kot starko. Lepo je – zaradi tega, kar je, in zaradi tega, česar ni. Ostri opilki bolečine, ki se je vsa leta kopičila v mojem telesu, se raztapljajo v mlačni slanici. Končno – pretekli tedni so bili nevzdržni.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 19, 13. maj 2025. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
Preberite si še:
- Bivša žena finančnega ministra: Ločila sva se, seveda boli
- Alarmantna raziskava o rasti dreves - nam grozi ledena doba?
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
