Profimedia

Vsakdo se mora najprej spoprijeti z zlom v sebi!

Letos je minilo okroglih 30 let od genocida v Srebrenici, v katerem so srbske enote pobile najmanj 8.371 bošnjaških civilistov, povečini moških, starcev in dečkov. Smrt je bila namenjena tudi tedaj 17-letnemu Nedžadu Avdiću, ko je otopel od groze, premočen od blata, urina, krvi in znoja stopil pred krvnike. Rešil se je ne po enem, temveč po vrsti čudežev – in postal glas vseh tistih, ki so za vekomaj obmolknili.

Tujina

Dr. Tom Potokar, kirurg: Svetu govori o moriji, ki jo imenuje genocid

V dokaz nezlomljivosti človeškega duha se je vrnil v Srebrenico in si med srbskimi sosedi ustvaril dom na zemlji, ki se je napila njegove krvi. Zemlji, iz katere korenine morilskega zla še niso docela izruvane. Zgodovina se ponavlja – danes v Gazi, nekoč nemara spet v Bosni. Tega ne more dopustiti. Kot zaščitena priča je šel v Haag in pričal zoper klavce; pričal bo do sodnega dne, tudi prek knjige, ki je te dni izšla še v slovenščini.

Kdaj ob koncu Jugoslavije ste spoznali, da se odnosi v vaši skupnosti spreminjajo in da se v Bosni pripravlja nekaj strašnega?

Moje otroštvo je bilo precej srečno; kot vsak otrok sem užival, sanjal, navijal sem za jugoslovanske športne klube. Poročil še nisem spremljal in niti sanjalo se mi ni, kaj se pripravlja. Živel sem v mešanem naselju, hodil sem v mešan razred. Vse do pomladi 1992 smo Bošnjaki in Srbi na tem območju živeli v slogi. Tistega leta pa se je naenkrat vse spremenilo in tudi v šoli se je začela čutiti napetost.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 48, 2. december 2025.

revija Jana