revija Jana

Takle mamo. Leta pač, navkljub vsem pregovorom o modrosti zrelih ljudi, niso nujno dodana vrednost. Prav danes, ko bo tole pisanje že na prodajnih policah, odhajam na »kriterij prvega snega«. Dolomiti. Vsako leto nas je manj. Ne, ker bi nas pobiralo, ampak ker je enkrat treba odnehati. Do zdaj je moja glavna skrb veljala opremi, sončnim kremam, izbiri očal … Letos pa me zares zanima le še moje koleno. Čisto nenapovedano je nehalo sodelovati. Pol prtljage so kolenske opornice, mazila, blažila, kineziološki trakovi. Celo na pregrešno drage »bio« zvarke in kapsule, katerih učinek nikoli ni bil in nikoli ne bo potrjen, sem že pomislila, ker kaj pa če … mogoče? Nisem popustila. Četudi vem, da se koleno ne bo pokorilo. Ker koleno ve. Bolje kot vsak števec pomni vse prehojene korake. Bomo videli.

Zdaj pa k že prežvečenemu. Če odmislimo plebiscit, ki gotovo sodi v drugo kategorijo odločanja, je bilo od leta 1996 v Sloveniji že 25 referendumov. Malo za demokracijo, več za promocijo strank. Čeprav je mimo, bom vseeno povedala, da so me najbolj presenetili zdravniki, ki so se, vsaj tisti, ki so sploh kaj javno rekli, izkazali z dobršno mero sprenevedanja. Pa vseeno verjamem, da je strah, kako nas bodo poslej ti isti zdravniki puščali dneve in tedne umirati v neskončnih mukah, odveč. Zelo odveč.

Nadaljevanje kolumne si lahko preberete v reviji Jana, št. 48, 2. december 2025.

revija Jana