Shutterstock

Podobno kot vselej, ko iščemo najokusnejše jedi, lahko tudi tokrat pokukamo v Italijo. Natančneje: na Sicilijo. Tam že stoletja pripravljajo kroglice, na katere so upravičeno silno ponosni. Pravijo jim arancini ali arancine, z njimi pa je povezana zanimiva zgodba.

Podobno kot številne druge tradicionalne specialitete imajo tudi arancini korenine v obdobju, ko je bila Sicilija pod oblastjo Saracenov. Ti so svoje pojedine pripravljali v obliki velikih pladnjev riža, odišavljenega s žafranom, ki so mu prilagali zelenjavo in meso, predvsem jagnjetino. V navadi je bilo v dlani oblikovati kroglico riža, jo obogatiti s prilogo in zaužiti.

Arhiv naročnika

Genialni izum vsestranskega mojstra

Tradicija se je ohranila še po tem, ko so Saraceni že odšli, a v 13. stoletju se je zgodil ključni preobrat. Pravi arancin, kot ga poznamo danes, je nastal po genialni zamisli cesarja Friderika II. Švabskega. Prav na njegovem dvoru in po njegovih zamislih so namreč prvi preizkusili tehniko paniranja in cvrtja, ki je arancinom zagotovila hrustljavost in – kar je bilo takrat ključnega pomena – obstojnost.

S paniranjem in cvrtjem pa je jed postala ne le okusnejša in obstojnejša, ampak tudi primerna za prenašanje. Tako so prav arancini postali ključni del prehrane, ki so jo nenehno potujoči dvorjani skupaj s svojo vojsko prevažali s seboj na dolgih poteh. Vsestransko razgledani vladar in velik ljubitelj riža, ki je med drugim ustanovil neapeljsko univerzo v Neaplju, je s tem izumil slastno italijansko ulično hrano! No, vsestranski Friderik je arancine vedno užival tudi med svojimi lovskimi podvigi. Dvor je namreč z divjačino – tudi za nadev arancinov – zalagal kar sam.

Shutterstock

Z njimi povezan praznik in festivali

Arancini so vse od takrat izjemno priljubljena hrustljava jed za vsako priložnost, za praznike ali vsakdan, popolna za uživanje kadar koli in v vsaki situaciji, tako doma kot med sprehodom po ulicah ali v naravi. Na Siciliji pohrustajo ogromne količine arancinov predvsem na dan svete Lucije, 13. decembra, ko se tradicionalno ne je kruha in testenin – prav na ta dan leta 1646 je v času hude lakote v Palermo priplula ladja z žitom in rešila prebivalce. Posvetili so jim celo nekaj festivalov, med najbolj znanimi je Sagra dell'arancino, ki jo vsako leto septembra pripravijo v Ficarazzi.  

To prima delikateso, ki po obliki in imenu spominja na pomarančo, najdemo v vsakem kotičku Sicilije in drugod, predvsem po jugu Italije. Skozi stoletja se je seveda razvijala pod vplivom sicilijanske kulture, ki je recepture obogatila s krajevnimi sestavinami, kot so ragu, grah, sir, pršut …

Na sladko ali slano

Danes tako arancine pripravljajo na številne načine; z nadevom iz mesnega raguja s grahom in korenjem ali pa z mocarelo, bešamelom in pršutom v priljubljeni beli različici al burro. Obstajajo pa tudi bolj domiselne sodobne izpeljanke, ki poleg riža vključujejo sicilijanske pistacije, gobe, klobase, gorgonzolo, lososa in druge ribe, piščanca, morske sadeže, pesto, kozice, sipino črnilo … Vse to in še več italijanskih dobrot seveda dobite v Eurospinu.

Izjemno okusne so tudi sladke različice: arancine pripravijo s kakavom, posujejo s sladkorjem, napolnijo s čokoladno-lešnikovo kremo gianduia (zlasti na območju Palerma), sicilijansko čokolado in višnjevim sirupom amarenom. Za lažje razlikovanje med različnimi okusi in nadevi že na pogled jih mojstri med pripravo pogosto oblikujejo različno.

Ženske ali moški?

Poznano je večno rivalstvo med Palermom in Catanio, kje pripravljajo najboljše in najbolj ustvarjalne arancine. S tem je povezan tudi zanimiv spor. V Palermu trdijo, da je jed nedvomno ženskega spola, zato ji pravijo arancina. Pripravljajo nekoliko manjše in popolnoma okrogle arancine. Nasprotno pa je v Catanii, kjer sta priljubljeni tudi vegetarijanski različici alla norma (z jajčevci) ter al pistacchio (s pistacijami iz Bronteja), jed večinoma moškega spola in bolj stožčaste oblike. S svojo značilno obliko naj bi bil tamkajšnji arancini navdihnjeni s podobo vulkana Etna.

Shutterstock

Arancini so resda doma na jugu Italije, kjer so tudi najbolj razširjeni. Zelo pogosto pa jih najdemo po vseh delih Italije, med drugim v Benetkah, kjer vam jih v barih radi ponudijo kot krasen in cenovno ugoden prigrizek ob dobri pijači. Mimogrede, z arancini si lahko pomagate tudi v primeru, ko vam v želodcu zakruli ravno v času, ko so kuhinje po italijanskih restavracijah zaprte …

Naj bodo takšni ali drugačni, arancini so krasna specialiteta, s katero si lahko ob vsaki priložnosti pričaramo posebno vzdušje. Priprava ni pretirano zapletena ter nam dopušča obilico možnosti za kombinacije številnih nadevov – podobno kot denimo pica. Zato so lahko vedno slastni po našem okusu. Hvala Frideriku!

Shutterstock

_{Vsebino omogoča Eurospin.}   

Shutterstock