Mateja J. Potočnik

Še vedno je doma v Domžalah, še vedno ljubi Renato in še vedno igra klavir. Že res, da so nekdaj nežne dlani pianista posute z žulji, a čeravno si kruh služi s fizičnim delom, glasbe ni opustil. Še več, v minulih letih je postal pravi glasbeni čarodej, saj izvede solo nastop, ki ima moč in energijo celotne zasedbe. Pred vami je še nikoli povedana zgodba o Roku Kosmaču, ki nam je razkril, kako ga je življenje obrusilo.

Zasanjani romantični pevec in pianist Rok Kosmač je zaslovel kot najstnik brez kakršnega koli načrta, zgolj z izjemno ljubeznijo do glasbe, ki mu je plala po žilah. A medtem ko so dekleta vzdihovala nad njegovimi pesmimi, se je kmalu po prejemu dvojne platinaste plošče znašel na šahovskem polju in tisti partiji ni bil več kos. Ne morem reči, da je njegova zgodba otožna kot njegove pesmi, Rok se namreč še vedno razposajeno šali in v vsaki preizkušnji najde smisel. Na lep sončen dan sva na sprehodu odkrivala plasti, ki so doslej za večino ostajale skrite.

Ljubljeni klavir

Rokova ljubezen do klavirja sega v prva leta njegovega življenja. Zadelo ga je silovito, strast pa ni popustila, niti ko je ugotovil, da note niso njegove zaveznice. »S klavirjem sem se prvič srečal pri babici in dedku. Imela sta ga skoraj kot okras – tako kot nekateri sliko na steni. Takrat sem bil star šest let. Kadarkoli sem prišel k njima, sem sedel za klavir. Blazno me je privlačil, in ko so starši to videli, so me pri sedmih vpisali v glasbeno šolo. Če ne bi imel take ljubezni do inštrumenta, bi mi bilo precej težko, a sem vztrajal. Naučil sem se pravilno sedeti za klavirjem, držati roke, razumeti prijeme, a not še vedno ne berem, igram po posluhu.« A to zanj ni talent. »Talent ni dar, ki ti je dan, ampak je volja, da nekaj delaš znova in znova. Preden ga zaigram, komad poslušam tudi tisočkrat. Ne zato, ker bi moral, ampak ker me preprosto prevzame.«  

Marko Ocepek.

Pesem začuti

Navdih je črpal iz glasbenih legend, dobre pesmi zanj nimajo žanrskih omejitev. »Poslušal sem Queen, Oliverja Dragojevića, Jerryja Leeja Lewisa iz petdesetih let, ki je že takrat igral rokenrol na klavir. To je bilo zame fascinantno. Klavir sem vedno dojemal kot klasičen inštrument, kjer moraš vse odigrati brez napake, po notah. In ko sem videl, da ga je nekdo uporabil drugače, sem bil navdušen. Nihče v moji bližini tega ni počel. Tako sem si začel bogatiti znanje – s poslušanjem in prelivanjem na klavir. Nikoli nisem bil imitator, vedno sem igral po svoje. Če si zaželim zaigrati Cesarico Oliverja Dragojevića, jo zaigram po svoje. Morda je ravno to moja posebnost – pesem začutim, jo izvedem drugače in s tem ustvarim nekaj svojega.«

Nepričakovan uspeh

Peti je začel kot najstnik, tedaj je napisal svojo prvo pesem. »Bil sem na smrt zaljubljen,« se smeji. V glavi se mu je porodila melodija in zlahka jo je prenesel med  klavirske tipke, a manjkale so besede. »Ker sem si želel nekaj zapeti, sem napisal pesem Ne pozabi name. Ko jo je slišal glasbenik Ivan Hudnik, mi je ponudil pomoč, češ, posneli bomo, da boš imel za spomin.In tako sem prvič stopil v studio k Alešu Zibelniku. Nihče ni imel nobenih ambicij, a ko je bil aranžma skoraj končan, je Ivan rekel, da bi se splačalo pesem prijaviti na festival Orion RTV Slovenija, kjer so izbirali nove glasbene upe. Bil sem izbran v ožji izbor za junijsko oddajo, decembra sem se uvrstil v finale in zmagal. In tako se je vse začelo.«

Izstreljen med zvezde

Rok je tedaj štel komaj 16 let in niti sanjalo se mu ni, kaj vse potegne za sabo ena sama glasbena uspešnica. »Naenkrat je bilo ogromno povpraševanja, mediji so me klicali, revije so hotele intervjuje, jaz pa sem bil le dijak in niti nisem imel materiala za toliko pogovorov. Bil sem sramežljiv in neizkušen, zato mi je bilo to precej težko,«  se spominja. Zatem je posnel še pesem Nikoli ne reci ne in tudi to so poslušalci takoj posvojili.

»Tretja pesem Mala je bila prelomnica. Z njo sem leta 2003 nastopil na festivalu Melodije morja in sonca in osvojil drugo mesto. To je bil zame velik uspeh, od tam naprej se je vse samo še stopnjevalo. Začel sem se profesionalno ukvarjati z glasbo.« Opazili so ga pri založbi Nika Records in jeseni 2003 se je zgodilo nepredstavljivo. »Izdali smo moj prvi album Rok Kosmač. V enem mesecu je prišel na drugo mesto najbolj prodajanih plošč v Sloveniji. Brez načrtov, brez agresivne reklame, zgolj z nastopi in pripovedovanjem od ust do ust. V času, ko je piratstvo cvetelo in ljudje niso več kupovali albumov, smo v treh letih prodali več kot 20.000 izvodov. To je bil za tiste čase izjemen dosežek in zanj sem dobil tudi dvojno platinasto ploščo.«

Osebni arhiv

Resnica o slovesu

A nekaj let pozneje se je Rokova glasbena pravljica razblinila. Govorilo se je, da naj bi moral sprejeti težko odločitev in se posloviti od glasbenih odrov. Pa je bilo res? Kaj se je v resnici zgodilo? »Okoli leta 2010 se je zgodil ključen prelom. Dotlej sem kot avtor svojih pesmi živel od avtorskih pravic in nastopov – vrtenje mojih skladb na radijskih postajah je pomenilo prepoznavnost in posledično vabila na koncerte. Ves zaslužek sem vlagal nazaj v glasbo: snemanje, produkcijo, organizacijo nastopov – brez pretiravanja, brez razsipnosti, vse je šlo v ustvarjanje. Potem pa je prišlo do spremembe glasbene politike na eni največjih radijskih postaj. Rekli so, da moja glasba ne ustreza več njihovi programski usmeritvi. To je bil hud udarec,« prizna in razloži, da je dobesedno izginil iz dosega ušes svoje publike. Ljudje so ga spraševali, kam je poniknil, a on je bil ves čas za klavirjem. Nikamor ni odšel, je pa res, da človek, ki živi za glasbo, ob trku z realnostjo sčasoma preprosto ostane brez moči. 

To je seveda močno vplivalo na njegovo kariero. »Ker me ljudje niso več slišali po radiu, je upadlo povpraševanje po nastopih. Ni šlo za to, da se mi ne bi več ljubilo ustvarjati ali da bi se naveličal – preprosto ni bilo več prostora za kantavtorja, kot sem jaz. Lahko rečem, da sem deset let lepo živel od glasbe, potem pa sem moral poiskati nove poti.«

Od glasbenika do viličarista

Od zraka ne moreš živeti in tudi Rok ni sedel križem rok. Je bilo težko sprejeti, da glasba ne bo več njegov kruh? »Ko sem se moral posloviti z odrov, nisem zapadel v depresijo, pravzaprav sem bil vesel, da sem našel drugo delo, in nanj nikoli nisem gledal kot na nekaj manjvrednega. Takrat je bilo težko dobiti službo, zato sem bil hvaležen za vsako priložnost. Po izobrazbi sem grafični tehnik, a ker se je tehnologija v tiskarnah spremenila, v tej stroki nisem iskal dela. Začel sem v različnih skladiščih po Ljubljani, zdaj pa sem že kar nekaj časa zaposlen v podjetju, kjer izdelujemo avtomobilske luči. Delo je raznoliko, od skladišča, kjer vozim viličarja, do izdaje materiala za proizvodnjo, in sem zadovoljen. Poleg tega mi služba omogoča, da še vedno nastopam, kadar me povabijo, kar me iskreno veseli. Ustvaril sem si življenje, v katerem sem našel ravnotežje med delom in tistim, kar še vedno rad počnem.«

Mateja J. Potočnik

15 let brušenja

Čeprav je javnost menila, da se je Rok poslovil od glasbe, je v resnici zadnjih 15 let brusil spretnosti in se razvil v večjega mojstra, kot je bil na vrhuncu kariere. »Nekateri prosti čas preživljajo ob gledanju serij, igranju igric, jaz pa sem za sprostitev sedel za klavir. To je moj način uživanja. Ure in ure sem poslušal največje uspešnice ter jih sproti prelival na klavir. Želel sem si doseči tisto energijo in izvedbo, da stvar res zveni, kot mora. V zadnjem letu sem igral na nekaj dogodkih, obletnicah, in nastopi so uspeli nad pričakovanji. Igram popolnoma sam, brez benda, bobnov, pa nihče ničesar ne pogreša. Uspelo mi je zgraditi solo nastop, ki ima moč in energijo celotne zasedbe,« pripoveduje s takim žarom, da navkljub njegovi skromnosti v očeh zaznam ponos.  

Vrnitev na glasbeno sceno

Se kdaj poigrava z mislijo, da bi znova zakorakal nanjo? »Če bi bili pravi pogoji, bi se lahko jutri vrnil v profesionalno glasbo. Po pravici povedano – lahko bi se že včeraj. A danes preprosto ne vem več, kako bi iz tega naredil zgodbo. Ne zato, ker ne bi znal delati glasbe. Ravno nasprotno – še vedno znam narediti skladbo, ki bi ljudem sedla v uho. Težava je, ker je glasba postala drugačen posel in je sam ne znam več pripeljati do ušes ljudi. Ne iščem zaslužka, ne silim nikogar, le če želiš živeti od glasbe, moraš imeti pogoje – in jaz jih trenutno nimam. A če bi jih imel, bi z veseljem znova ustvarjal.«

Ljubezen je kljubovala vsemu

Rokovo zasebno življenje bogati partnerka Renata Smešnjavec, s katero sta postala par, ko je imel komaj 18 let. Čeravno mnogi zaradi desetletne razlike med njima v obstoj razmerja niso verjeli, se več kot 20 let pozneje še vedno ljubita. »Najin odnos je bil že od začetka nekaj posebnega. Ne zamerim ljudem, ki so dvomili. Ampak midva sva bila zaljubljena do ušes, hkrati pa sva se zelo razumela. Seveda sva se zavedala, koliko je kdo star – a starost ni tista, ki določa, ali boš z nekom lahko hodil skozi življenje. Lahko si iste starosti pa razmerje ne obstane, lahko pa se z deset let starejšim ali mlajšim ujameš na vseh ravneh.« Poudari, da je ključ uspeha v tem, da imaš ob sebi človeka, s katerim se lahko pogovarjaš, ki te posluša, razume, sliši.

Pop tv

»Gre za močno vez s partnerjem. Za občutek, da ti ni vseeno, kaj se z njim dogaja; da si mu v oporo, kadar mu je težko, in da skupaj uživata, kadar je lepo. Ta vez je močnejša od zaljubljenosti, ker preživi vse: dobre in slabe dneve, bolezni, finančne padce, osebne krize. Midva z Renato po več kot 20 letih še vedno čutiva to povezanost. Ne zato, ker bi morala, ampak ker hočeva. Ker nama je mar. Ker si želiva, da skupaj prebrodiva vse, kar življenje prinese. In vsakič, ko pride težava, si ne rečeva 'to naju bo razdvojilo', ampak 'lepo bo, ko bova to premagala'.«

Vse se zgodi z razlogom

Sediva na klopci lučaj od domžalske smučarske skakalnice, in ko ga med pogovorom opazujem, ne zaznam otožnosti. Že res, da bi lahko imel popolnoma drugačno življenje, a zdi se, da najbolj od vsega ceni bogastvo v podobi Renate. Pa bi, če bi lahko, vseeno kaj spremenil, da bi se njegova glasbena pot odvila drugače? »Ne, ničesar ne bi spremenil. Nimam občutka, da bi v preteklosti naredil kakšno napako, niti poslovno niti osebno. Takrat sem naredil, kar sem znal in zmogel. Če danes gledam nazaj, bi s tem, kar vem zdaj, morda kaj storil drugače, a fizično takrat nisem mogel, ker sem potreboval desetletje, da sem še dodatno zrasel in napredoval kot glasbenik. Nimam spominov, zaradi katerih bi si moral kaj očitati. Vsaka stvar se je zgodila točno takrat, ko se je morala.«

Življenjska modrost

Življenje je naš največji učitelj in tudi Rok je na svoji poti vsrkal modrost, s katero je njegov korak odločnejši in srce mirnejše. V preteklih letih se je denimo vanj vtisnil pomen spoštovanja, ki ga postavlja na prvo mesto. »Ne glede na to, kako se počutiš, s kom si, v kakšni situaciji si, brez spoštovanja nimaš nič. Če ga nimaš do sebe, do svojih bližnjih ali sodelavcev, si zapiraš vrata. Če znaš spoštovati druge in jim dati priložnost, se lahko rodi zmagovalna kombinacija. Zato danes v vseh odnosih – osebnih in poslovnih – dajem največji poudarek prav na to. Vse drugo pride za tem,« sklene Rok, ki mu še vedno lahko prisluhnete, čeprav njegov otožni glas ne odzvanja po radijskih valovih.