Šimen Zupančič

Po prazni cesti prikoraka zajeten oranžen maček. Videti je zelo zadovoljen s seboj in z življenjem na splošno. Zgodaj popoldne je, večina vaščanov je še v službi v 27 kilometrov oddaljenem Kopru in cesta je samo njegova. Abitanti se imenuje ta vasica v slovenski Istri, le streljaj od hrvaške meje, in čeprav Statistični urad zatrjuje, da ima vas 31 prebivalcev, jih v resnici tam živi dvanajst – SURS je k njim prištel še prebivalce dveh drugih zaselkov, mi pojasnijo v vasi. Dvanajst se zdi malo, a je v resnici odlična številka, še ne tako dolgo nazaj je bila vas prazna. Potem so se ljudje – mački niso nikoli odšli – začeli vračati.

Čisto malo je manjkalo pa bi Abitante prišteli k – trenutno šestinpetdesetim – zaselkom v Sloveniji, ki nimajo nobenega prebivalca. Ampak nekoč je bilo to živahno območje, okrog 3.000 hektarov je merilo, imelo je 2.000 ljudi v enaindvajsetih zaselkih in tisoč glav živine. Pridelovali so odlično vino, sadje, olive, gojili živino in sviloprejke, svoje pridelke pa so hodili prodajat v Trst. Druga svetovna vojna je bila usodna za vas, odrezali so jih od trga v Trstu, podajali so si jih iz Hrvaške v Slovenijo, iz občine v občino, Oprtalj, Koper, Buzet, vsem tem občinam so jih pripojili, dokler se niso prebivalci leta 1954 na dveh referendumih odločili, da želijo spadati pod Koper.

Šimen Zupančič

Gojenje sviloprejk je zamrlo, veliko murv so posekali, leta 1956 so pomrznile skoraj vse oljke … in ljudje so se za delom odseljevali v Koper, Trst, celo čez lužo so šli, v Argentino. Ko je kmalu po prelomu tisočletja umrla zadnja prebivalka, je vas ostala brez stalnih prebivalcev, vendar ljudje niso nikoli čisto odšli, čeprav so živeli v mestu.

In potem so začeli prihajati nazaj. Leta 2017 se je v vasi po 49 letih spet rodil otrok, punčka. Leta 2021 so dobili vodovod – okoliške vasi so ga dobile že konec štiridesetih – letos še asfalt. »Prejšnji koprski župan nas ni čul,« pravi Gracijan Perič. »Ta novi (Aleš Bržan) nam je prisluhnil.«

Šimen Zupančič

Pupi sem obljubil, da se vrnem

Gracijan, potomec ustanovitelja vasi, mož globokih modrih oči, ki nagajivo pobliskujejo, kadar se smeje, je bil leta 1968 zadnji fant iz vasi, ki je šel služit (takrat še) jugoslovansko vojsko. Vsi drugi fantje so že odšli. To je bilo tudi leto, ko se je v vasi rodila zadnja deklica. Po vrnitvi iz vojske se je odselila tudi Gracijanova družina. »Pri petnajstih sem eni pupi rekel, da bom prišel nazaj,« pravi. In je držal besedo – uradno se je vrnil leta 2008, ampak v resnici je začel že leta 1996 čistiti in popravljati kmetijo Grondali – izvolite opaziti, da je poudarek na a – na kateri se je rodil. Od hiše so ostali le zidovi.

»Škoda se mi je zdelo, da bi šlo vse v nič, to so muke večstoletne zgodovine naših ljudi, naših nonotov in pranonotov, in je prav, da spoštujemo te njihove muke, da naredimo neke stvari, ki jih lahko ponudimo tistim, ki pridejo k nam,« razloži. Začel je tudi reševati vprašanje lastništva. Prav razpršeno lastništvo je največji problem pri vračanju ljudi v vas, pojasni Martin Perič, inženir kmetijstva, v mestu rojeni najmlajši od Gracijanovih treh sinov, ki mu je oče pred dvema letoma prepustil kmetijo.

Šimen Zupančič

»Vračajo se tisti, ki so bili tu rojeni pa so šli, ali kot moj oče, ki je šel po služenju vojaškega roka, ko se je vsa družina preselila bliže Kopru, kjer je nona dobila delo. Drugi so šli v Trst, tam so potrebovali ljudi, sploh mlade fante, nekateri pa so šli čez lužo. Potem so šli pa v penzijo in so se v nekem obdobju življenja odločili priti in obnoviti svojo rojstno hišo. Lastništvo je zelo zelo redko stoodstotno rešeno. Veliko dedičev, razparceliranost, potem so tudi velike težave s prepisi …«

Po prvi svetovni vojni, ko je to območje pripadlo Italiji, in z vzponom fašizma so začeli načrtno drobiti močne istrske kmetije, prepis je bil velik strošek, pojasnjuje, in so se ljudje kar med sabo dogovorili, si izmenjavali parcele in kupčijo potrdili s stiskom roke, uradno pa prenosa lastništva niso zapisali. In zdaj je vse skupaj 'prava štala', pravi Martin, zato številni izgubijo pogum že pri tej prvi oviri. »Ker že na začetku izgubiš upanje in voljo, da bi to rešil. To je prva faza – da sploh definiraš, kaj je tvoje, kaj lahko delaš in kje so meje. Že urejanje papirjev marsikoga odvrne, da bi se lotil obnove svoje hiše. Pri nas je bilo enajst solastnikov, pa še država.« Država se je usedla na posest zaradi strica, ki je moral v dom ostarelih in si ni mogel sam plačevati oskrbovalnine. »To lahko naredi samo nekdo, ki resno želi nekaj narediti. Sem rekel, to moram narediti, da lahko predam Martinu, če želi biti kmet, da nekaj ima. To je bila moja obveza,« pravi oče.

Šimen Zupančič

Tu dozori vsaka stvar

Peričevi so slednjič razpletli zapleteni vozel lastništva: počasi so obnavljali in odkupovali od drugih dedičev, leta 2005 so nasadili vinograd in postali pridelovalci vina, »potem smo to še malo nadgradili«, skupine so prihajale na vodene degustacije vin, za goste so sprva naročali ketering, potem so začeli kuhati sami. Na kmetiji so uredili turistični apartma. Prvi gostje so prišli zelo od daleč, iz Kalifornije. Še vedno je 99 odstotkov gostov apartmaja tujcev, dobro hrano so pa prvi odkrili Slovenci.

»Prihajajo ljudje, ki imajo radi mir, ki imajo radi kamen. V glavnem pridejo taki, ki jih zanimajo stare stvari in mir,« pravi gospod Gracijan. Ob vikendih sprejemajo turiste, vendar je vedno potrebna rezervacija. »Odprli smo konec oktobra in ne vem, ali smo bili do zdaj en vikend zaprti,« zadovoljno pravi Martin. Kaj počnejo turisti? Kolesarijo, se sprehajajo, hodijo na izlete … ali pa si samo spočijejo očke na stari istrski arhitekturi – še propadajoče hiše imajo svojo lepoto – ali na bujnem zelenilu okrog vasi. Vse buhti, vse divje raste, ali kot pravi gospod Gracijan, tu smo 417 metrov nad morjem, okrog so hribi, ko začne sonce pripekati, tu dozori vsaka stvar.

Šimen Zupančič

Samo pomoči je premalo, potoži mladi gospodar, na kmetijo nikakor ne more privabiti delavcev, ki bi se spoznali na kmečka dela. Da je zagnan, pravi njegov oče, ki ga skrbi, da si sin ne bi naložil preveč. »Vzemi si toliko, Martin, kolikor zmoreš, potem pa počasi naprej, mi bomo pa pomagali, kolikor lahko.« Z Martinom sta stalna prebivalca Abitantov, drugi družinski člani pomagajo ob vikendih. Tudi gostje se radi vrnejo: »Se kar vračajo, so zadovoljni s hrano, so zadovoljni z načinom dela, ne bom rekel postrežbo, bom rekel mogoče z vzdušjem. Nimamo velikih kapacitet, bolj delamo na domačnosti, prostor je tudi tak, bolj topel. Tisti, ki pride k nam se malo ustavi, si vzame čas za slow food.«

Kako so Abitanti dobili ime

Abitanti so po abecedi prvo naselje v Sloveniji in v nobenem članku o vasi ne manjka pojasnilo, kako je dobila ime, ampak če niste še nobenega prebrali, vam za vsak primer povemo: na prelomu iz 15. v 16. stoletje je v teh krajih morila kuga in jih dodobra izpraznila, zato so Benečani pripeljali Črnogorce, Dalmatince in Bošnjake, ki so bežali pred Turki, ter jih tu naselili. Eden od prišlecev je bil Črnogorec Perić, prednik Gracijana in Martina, ki mu v dveh vaseh niso dovolili, da bi se tam naselil, pa je poiskal nekaj nenaseljene zemlje, vanjo odločno zasadil svoj kramp in oznanil: »Tu ćemo abitat za sad i za vekomaj!« Tu bomo prebivali zdaj in vedno. In tako se je zgodilo.

Šimen Zupančič

Pomaga takoj

Na kmetiji Grondali svoje pridelke tudi prodajajo. Ne le vino, sadje, olivno olje in med, varijo tudi odličen refoškov liker, pa bisko, »istrski viski«, mu pravijo. Res je zlate barve kot viski, a je v resnici žganje z listi omele, ki je parazit na hrastu. Nabrane liste štiri mesece sušijo in »pacajo v žganju«, kot pravi gospod Gracijan. Biska menda pozdravi skoraj vse: »To je aperitiv, je zdravilo, če ste zaprti, vas odpira, če ste preveč odprti, vas zapre na brzino, zdravi tlak, holesterol, uničuje raka, pomaga prostati, je afrodiziak …« In nazdravimo s hišno bisko, z zlato medaljo nagrajeno na vinskem sejmu. Močna je ta stvar, pa se mi zaleti. Vidite, se smeje, že pomaga!