Šimen Zupančič

Prihod v Slovenijo diši bolj morsko, se smeji. Spominja jo na morje, sol, morske sadeže in citruse. Študij in delo na Dunaju je nedvomno obdobje »pohanja«. »Bog pomagaj, koliko dunajcev sem tam pojedla!« Zadnji dnevi pa dišijo po eni najslajših zmag v njenem življenju. Prejšnji teden je namreč postala zmagovalka priljubljenega kuharskega šova MasterChef.

»Ko zmagam v MasterChefu, se mi bodo odprla številna vrata za naprej,« je v svoji predstavitvi samozavestno povedala tridesetletna menedžerka gostinstva in turizma. Zaradi sodelovanja v šovu se je odpovedala sanjski službi na Dunaju, kjer je sodelovala z okoli 500 restavracijami. »Najbolj me navdušujeta raznolikost problemov, s katerimi se restavracije srečujejo, in iskanje prave rešitve.«

Z denarno nagrado iz šova načrtuje odpreti svoje podjetje za svetovanje restavracijam, kako povečati dobiček, saj tega po njenih opažanjih ne počne še nihče. S sodelovanjem v MasterChefu je med drugim želela pokazati, kako dobro je za razumevanje delovanja restavracije poznati obe plati. »Preveč restavracij oziroma obratov se zapre kmalu po otvoritvi. Problem ni v nepoznavanju kuhanja, temveč v razumevanju celotne slike. Lastniki se premalo ukvarjajo s statistiko in napovedmi ter živijo iz dneva v dan. Tako danes ne gre več,« je prepričana. Trenutno je njen glavni projekt vodenje luksuznih apartmajev, ki jih bodo septembra odprli na Pokljuki.

Šimen Zupančič

Zdrava samozavest

Miša je od začetka šova izžarevala neverjetno samozavest, s katero jo je napolnilo življenje. Začelo se je že v zgodnjem otroštvu, ko jo je mama zaupala v varstvo svojima staršema na Češkem, medtem ko si je sama urejala življenje v Sloveniji. »Takrat sta bila moja starša bolj babi in dedi. Lepo smo se imeli, zame sta skrbela z veliko pozornosti in ljubezni, nič nisem pogrešala,« se spominja. Pri osmih letih se je pridružila mami v Sloveniji. Najprej je mislila, da je prišla samo na počitnice, nato pa ugotovila, da bo ostala.

»Začetek je bil kar travmatičen – nimaš prijateljev, ne znaš jezika  … imela sem dva meseca časa, da se naučim slovenščine. Takrat se nisem zavedala, da me je to nekako zaznamovalo, mislila sem, da je vse v redu.« Pred štirimi leti, ko se je začela več ukvarjati s sabo, s svojimi mislimi in občutki, je videla, da je tudi to obdobje v njej pustilo odtis in ga bo treba predelati. Če zaradi neznanja jezika ne moreš komunicirati z drugimi, lahko sčasoma postaneš zadržan ali pa te to okrepi, da greš naprej s še večjo močjo. Miša je izbrala slednje. Svoj delček k samozavesti in disciplini pa je prispeval tudi šport.

Deset let je aktivno trenirala košarko pri Ježici. »Med tekmo smo vedno dale od sebe največ, kar smo lahko. Na začetku so možnosti za vse enake, saj je rezultat vedno nič proti nič,« reče s svojim značilnim nasmeškom. Piko na i pa je dalo življenje na Dunaju. »Biti poslovna ženska v Avstriji ni ravno najlaže, delati moraš dvakrat ali trikrat več.« Poleg tega se je morala naučiti govoriti nemško, sicer te težko sprejmejo, saj slabo govorijo angleško. »Pri nas zna biti pretirana samozavest pri ženski težava, v Avstriji pa brez tega nimaš kaj početi. Če ne verjameš vase, ko prideš na sestanek, te ne spoštujejo, ne moreš uspeti. V MasterChefu sem kuhala s strastjo in srcem, zato ni bilo razloga, da ne bi verjela v svoj krožnik. To se mi zdi taka zdrava samozavest. Kako boš kaj prodal, če nisi prepričan o svojem produktu?« 

· MasterChef Slovenija

Miša Koplova iskreno: Občutek, da ne pripadaš, te zaznamuje

Kljub vsemu dvom

MasterChef je bil zanjo pomembna prelomnica v življenju. »Po eni strani je bilo obdobje zelo izobraževalno, obiskali so nas kar štirje kuharski šefi z Michelinovo zvezdico, ogromno znanja smo dobili tako gledalci kot tudi tekmovalci. Če pridno delaš domače naloge, vložiš nekaj truda, imaš strast in željo po učenju, lahko nenormalno napreduješ. Po osebnostni plati pa spoznavaš sam sebe, kako delaš pod časovnim pritiskom, koliko si zaupaš. Tako sem spoznala, kako sposobna sem, a sem morala sproti še naprej delati na sebi, da sem obdržala osredotočenost in zbranost. Osredotočala sem se predvsem na sedanjost. Kadar so mi misli odtavale, sem se vračala v trenutek, nisem dovolila, da bi me zunanji vplivi obremenjevali. Čeprav sem bila med delom videti osredotočena in resna, se je v moji glavi odvijalo veliko bojev. Najhujši je bil dvom, ali bom dovolj dobra.«

Šimen Zupančič

Najbolj revolucionarno odkritje tega šova zanjo je bilo, kaj vse je mogoče narediti iz osnovnih sestavin, ki jih imamo vsi v hladilniku, torej soli, popra, kisa, sladkorja, jajc, moke in mleka. »Vse, kar imamo doma, lahko za nekaj uporabimo, koliko različnega testa lahko naredimo! To mi je kar razširilo obzorje.«

Očim: prvi kulinarični mentor

Za kuhanje jo je navdušil očim. »Združeval naju je šport ali pa kuhanje. Ker rad pripravlja jedi na žlico, me je naučil kuhati bograč, pasulj, obaro, joto, kislo zelje … Doma je bil vedno on glavni kuhar, mama pa je bolj organizatorka.« Je pa zato na Dunaju Miša glavna gostiteljica v krogu svojih prijateljev. Vsi vejo, da se pri njej ob odlični družbi vrhunsko je in pije, to je njen življenjski slog. Nikoli prej se ni udeležila nobenega kuharskega tečaja, vse je naštudirala sama in ni ji težko tudi štiri ure gledati videe o pripravi različnih jedi in recepte potem preskusiti. Ali pa za kakšno podrobnost za rokav pocukati kuharja, ki ji je kaj dobrega pripravil.

Če bi njene dunajske prijatelje vprašali po njenih najboljših krožnikih, bi gotovo rekli, da so zmagovalne hladne predjedi, cheviche, in sladice. Eksperimentira z nenavadnimi okusi in vsakokrat jih preseneti s čim novim. Edina stalnica so španski kroketi. Vsi so si bili edini, da mora Miša to svojo strast in znanje nekako pokazati ter vnovčiti, zato sta jo najboljša prijateljica in njen fant prijavila na MasterChef. Najprej je mislila, da se šalita, ko pa so jo sredi lanskega poletja s POP TV povabili na avdicijo, je videla, da gre zares. »Bila sem prepričana, da me ne bodo vzeli, ker za razliko od drugih nisem imela nobenih profesionalnih izkušenj.« Pa so jo spet presenetili in to je vzela kot znak, da je na poti k življenjskim spremembam.

Osebni arhiv

Bistvo je drugje

Mnogo ljudi je bilo presenečenih, ko je povedala, da se je na Dunaju odpovedala sanjski službi. »Jaz pa razmišljam drugače. Ljudje so preveč osredotočeni na svoje službe, zdijo se jim bistvo življenja. Preveč se jih vrti v začaranem krogu. Zame pa je to le delček, vse drugo je pomembnejše za moj razvoj – družina, prijatelji, zdravje. Če hočem jutri novo službo, jo bom zagotovo dobila, dela je povsod dovolj.« V Avstriji so jo vsi podpirali pri njeni odločitvi. »Šefica se je veselila z mano in rekla, da me bo vzela nazaj, če bom hotela.«

Ko je izvedela, da je sprejeta, je nakupila živila in začela vaditi. »Razkosavala sem piščanca, se trudila čimprej narediti testenine različnih oblik, meso sem pekla na različne načine, kupovala morske sadeže in hobotnice ter jih pripravljala. Cel spisek sem si pripravila, kaj vse se moram naučiti. Moji domači in prijatelji so z veseljem podpirali moje priprave, ker so tako vseskozi dobro jedli,« se muza. Najbolj ponosna je na krožnik, kjer je kombinirala hobotnico s pikantno klobaso chorizo, kar je nekoč odkrila na Kanarskih otokih in ji je bilo zelo všeč. Zahtevni sodniki pa so rekli, da je bil to najboljši krožnik vseh enajstih sezon.

Osebni arhiv

Korak do cilja

Tako si je Miša, ki sicer prisega na zdravo življenje – pazi, da čim več hrane pripravi sama iz domačih sezonskih sestavin, ima redne obroke, si vzame čas zase in za sprehode v naravo – počasi, a vztrajno tlakovala pot do zmage v MasterChefu. »Kar se priprave hrane tiče, sem bila v primerjavi s sotekmovalci amaterka, in če bi morala za zaključni krožnik pripraviti sladico, bi gotovo zmagala Barbara, ki je slaščičarka,« je odkrita. Svojega uspeha se izjemno veseli. Vizualizirala je svojo zmago in verjela, da ji lahko uspe. Nagrada pa ji omogoča začetni kapital za izpolnitev cilja, do katerega je oddaljena le še korak. Vso srečo, Miša!

O babici na Češkem: Hvaležna sem, da jo imam!

»Vsak dan se slišiva in se jo trudim čim večkrat obiskati. Vračam ji, kar je ona dala meni v otroštvu. Bila je kot moja druga mama, zato je zelo pomembna oseba v mojem življenju. Lepo je vedeti, da te ima nekdo tako brezpogojno rad, kot me ima ona. Hvaležna sem za vse, kar me je naučila, da je še vedno tam zame in da jo imam v svojem življenju.«

· Domači

Barbara Poljanec: Od boja z depresijo do zaupanja vase