Mateja J. Potočnik

Knjiga, ki jo je po pripovedovanju naše velike humanitarke Anite Ogulin v zadnjih mesecih njenega življenja napisal Janin novinar Vasja Jager. Knjiga, ki jo je treba prebrati. Ker se vas bo dotaknila, ker vas bo spremenila. V nekaj zaporednih številkah bomo objavljali odlomke iz nje. Ker nismo vedeli. Ker ne smemo pozabiti.

Na obzorju se je prikazal pas jetične sončave, ki je začela sramežljivo vpijati sivino svežega jutra. Po kotanjah in dolinah se je iz razburkanih usedlin noči dvignila jutranja meglica; kmečka pokrajina je izdihnila svoje starodavne, težke sanje. V hlevu se je živina začela prestopati, mesnati vratovi so se stresli, verige so zarožljale. Lastovice so se pognale iz gnezd pod tramovi, jesen se je vlekla nad vas. Prihajala je v zlatu, a je vonjala po gnitju.

Njive so bile velike in pridelek je bil obilen. Bilo je še temno, ko sva s Slavkom že pomagala staršema pri spravilu zelenjave. Vsakič sem imela roke povsem otrdele od mraza. Na hitro sva popila mleko in odšla v šolo, ki je bila pet kilometrov stran. Odpeljala sva se s posebnim kolesom, dvociklom, ki smo ga imeli, da sva sicer z njim naokoli prevažala očeta.

Enkrat pa sva jo ubrala peš prek polj, da bi ujela kakšno konjsko vprego; sedla sva na zadnji konec žrdi in deske, da naju ne bi videl gospodar. Pa naju je vendarle videl; ničesar ni rekel, samo usekal je z bičem po naju, po obrazih. Skočila sva dol in potem nisva več lovila vozov.

Vedno sva zamujala, zato sva hitela na vso moč. Kljub temu sem zavzeto opazovala okolico. Jutro je poseben čas in svet ima tedaj poseben čar. Uteha noči se še ni povsem razblinila in zablode dneva se še niso zgodile. Če si resnično pozoren, lahko v rosnati pajčevini še ujameš lesket trgajoče se sanjske koprene. Zasanjano sem gledala okoli sebe, moje noge pa so hitele kar same od sebe. Najsi se je v mojem življenju dogajalo karkoli, nikdar nisem izgubila sposobnosti čudenja nad lepoto.

Pesmi sem začela pisati v osnovni šoli. Toda ko sem jih na pobudo učiteljice samo enkrat prebrala pred razredom, so se mi sošolci smejali. Morda so se smejali meni, morda pa preprosto zato, ker so se nečemu morali nasmejati. Vem le, da nihče od njih ni bral ali pisal rim. Naša vas ni bila ravno plodno okolje za poezijo – aleluja, en hribček bom kupil, oj mladosti moja, potem pa se je počasi končalo. Peli so kosi in škrjanci, rimala je voda v potočku in listje v pomladnem gozdu, slovesno je deklamirala prašičja kri v snegu, in to je bilo dovolj. Zakaj bi pesnil še kmet, ko pa je za to zadosti drugih. Raje poprimi za štrik, vzemi motiko v roke ali do komolca potisni roko v brejo kravo. Ne razmišljaj o tem, kaj je v tebi; ne pusti mu, da bi prišlo na svetlo. Bo že zemljica potegnila iz tebe.

Pisala sem naprej, vendar strogo zase, strogo na skrivaj. Morala sem. Vse, kar sem videla in doživela, se je stekalo vame in me polnilo, pretakalo se je po meni, včasih pomirjujoče šumelo, včasih je besnelo. Vse se me je dotaknilo. Kot tisti mrtvi zajček. »Vse« – preveč za kogarkoli. Moje misli so bile nemirne, moje oči so odpirale vrata v mojo notranjost prav vsakemu vtisu. Prsti so me srbeli, hrbet se mi je prožil kot sveže odkopana vzmet, lastna koža mi je bila tesna  – če ne bi občutkov zlivala v pesmi, bi me nabrekla duša razgnala že davno, preden bo črnica na Polju posrkala nakopičeno poezijo iz mojih kosti.

Tako sem klepala svoje nerodne, naivne, nedoletne pesmice. V njih sem se po otroško zahvaljevala ptičkom in soncu, hvalila pamet in zvestobo hišnega psa, občudovala mehkobo malih zajčkov, objemala mamo, se smejala z očetom. Sanjarila sem in bila vsaj v tistih trenutkih nekoristna. In gledala čez ramo. Pazila, da ne končam na grmadi. Potem bi šele bilo smeha.

Osnovno šolo sem obiskovala v Novih Jaršah, najbližjo domu, čeprav je bila to šola za otroke s posebnimi potrebami. Potem se je zaprla in sva z bratom hodila v Moste, v Osnovno šolo Vide Pregarc, in potem spet v Jarše. Skratka pestro, težko pa rečem, da tudi posebej lepo obdobje. Rada sem se učila, posebej sem oboževala branje, preveč je bilo vseh obveznosti, da bi lahko stkala kakšne trdnejše odnose. Prva dva razreda je bilo še v redu, v tretjem pa so me sošolke in sošolci kar nekako izključili. S Slavkom so nama zamerili, ker jih nisva hotela kar naprej voziti z našim dvociklom.

Niso razumeli, da nisva imela časa – takoj po šoli sva morala s tistim kolesom skupaj oddrveti domov, na delo. Sicer: bum! Niso verjeli, zakaj obračava pedala kot zmešana. Verjeli so, da sva vzvišena in čudna. (se nadaljuje)

Objavljeno v reviji Jana, št. 25, 24. junij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

Tako zelo vas imam rada, Anita Ogulin in Vasja Jager, predgovor Karmen Ogulin. Mladinska knjiga, 2025.

Knjiga je na voljo v knjigarnah Mladinske knjige, v spletni trgovini www.emka.si ali na brezplačni telefonski številki 080 12 05.

revija Jana