Šimen Zupančič

In poleg tega ima čudovite rjave oči, ste opazili? Take fine, tople. Bom morala spet govoriti o stvareh, o katerih sem že tisočkrat govorila, vpraša. Ne, se bom zelo potrudila, da ne. Tole je Urška Vučak Markež, ženska, ki jadra med čermi.

Sem šla gledat, nekaj let nazaj, ko je bila plešoča zvezda, so je bile polne vse revije, potem se nam je pa malo izgubila z radarja, ampak se je pred kratkim zmagoslavno vrnila s kvizom Inkognito na nacionalki, kjer štirje panelisti ugibajo poklic skrivnostnih gostov in jim postavljajo vprašanja. Panelisti se menjavajo, ampak tiste oddaje brez Urške se zdijo manj zabavne. Nekaj manjka. Mogoče ženska, ki je zabavna, ne da bi se zavestno trudila biti smešna? Kakorkoli, preden smo ujeli Urško, nam je Inkognito pobegnil na počitnice – ampak se jeseni vrača.

Kadarkoli sva se slišali, ko sva se dogovarjali za intervju, ste bili zelo zaposleni in v avtu. Kaj počnete te dni?

Malo sem se vozila še na Inkognito, ampak zdaj je posneto, ob koncu šolskega leta je tudi veliko inštrukcij. Na OŠ dr. Ljudevita Pivka za otroke s posebnimi potrebami sem vodila dobrodelno dražbo. Z njimi pogosto sodelujem, imeli so, na primer, dogodek Skupaj pobarvajmo dan, ko šola povabi še druge organizacije s Ptuja in okolice, ki se ukvarjajo z ljudmi s posebnimi potrebami. In se družijo, zraven vzamejo vrtčevske otroke, starostnike, odrasle s posebnimi potrebami, upokojence … Imajo različne delavnice, potem se vsi zberemo v telovadnici in se družimo, malo zapojemo, zaplešemo. Se imam za nekakšno ambasadorko te šole, kot sem tudi za naš ptujski Sonček.

Zakaj to delate?

Tako je pač prišlo. Ni mi težko. Nekoč so me pri Sončku, kakšnih dvanajst let je tega, povabili na dan odprtih vrat. In potem so rekli, pa pridi kaj, jaz sem to resno vzela in sem prišla kaj, in potem so me kar vabili: pridi, imamo piknik, pridi, bomo imeli pustovanje pa bi ti povezovala. Na prireditvah invalidskih organizacij na Ptuju avtomatsko povezujem. Vedo, da me lahko pokličejo, pa pridem, odvodim in se podružimo. Na Sončku vse poznam po imenu in jih res rada obiščem. Potem je prišla povezava z OŠ dr. Ljudevita Pivka, pa z ranljivimi skupinami pri nas na Ptuju – Sožitje, zavod Dornava. Take luštne stvari počnejo, jaz se z njimi rada družim zato, ker te spomnijo, za koliko več smo lahko v življenju hvaležni, kot si mislimo. Ravno tako, kot da se na pogrebu spomniš, da smo minljivi, da ne bomo živeli večno. To nas drži nekaj ur, naslednje jutro ali pa še isti večer pa že pozabimo. Tu pa se vedno spomniš, da bi lahko bilo še hujše.

Šimen Zupančič

Odrasli zelo pesimistično razmišljamo, pri ranljivih skupinah pa je dostikrat več optimizma. Če koga vprašaš, kakšen je dan, rečejo, super dan je, jaz imam zmeraj lep dan, in si mislim, kako lepo, da imaš zmeraj lep dan! Tudi če dežuje, tudi če drevesa padajo, tudi če so vojne. Saj se res grozne stvari dogajajo, ampak kdo pa pravi, da mi zaradi tega ne bi mogli imeti lepega dneva? Če pa hočeš najti kaj slabega, lahko to vedno narediš. Lahko bi vam naštela za celo revijo slabih stvari – ampak tudi za celo revijo dobrih. In se sam odločiš, kaj si boš naštel. Rada se družim z njimi, ker so zmeraj veseli, pozitivni, pa vedno so veseli, da me vidijo. Samo zdravo rečeš in nekdo je vesel, ker si rekel zdravo! Tu ni nobenih financ, nobenega kapitala, tu so samo objemi.

Pa z Inplaninci rada grem, to so inkluzivni pohodi, ki se jih udeležujejo slepi in slabovidni, ljudje z okvaro sluha, gibalno ovirani, trajno bolni in nevrorazlični. In kdo je ambasador? Uršika. Tudi tja zvlečem družino in morajo v gore hoditi. Moj mož rad hodi v gore, jaz pa ne tako zelo, če je prehud klanec, ampak sem privolila, da bom ambasadorka, ker se mi je zdelo prav, da ljudi spodbujamo k temu, da gredo v naravo, pa da spodbujamo prostovoljce. So mi rekli, saj se lahko pripelješ na Mariborsko kočo, če hočeš. Sem rekla, sram me je, bom že prišla peš, če vsi drugi pridejo.

Zelo se mi je dopadlo, da zbirajo žige, takoj se je v meni zbudilo tisto otroško, jaz bi tudi! Super, tu imam priložnost, da prehodim pot na verjetno lažji način, potem sem šla pa na Slavnik in komaj prišla gor, več kot uro za slepimi in slabovidnimi. Ugotovila sem, da sem jih mogoče malo podcenjevala, saj so strašno hitri. Potem se je rodila naslednja skupina, gibalno ovirani, ki gore osvajajo z vozički, in z njimi nekako pridem gor, čeprav znajo tudi ti iti kar hitro, ker imajo prostovoljce, po tri za en voziček. Zdaj smo imeli vseslovenski inkluzivni pohod na Krvavec. So rekli, boš malo povezovala, in sem. Pa spet dan gre, meni gre veliko takih dni, neplačanih.

Še dobro, da vam ostane kaj časa za službo.

Nimam službe, nekatere stvari, ki jih delam, so plačane, druge ne. Vedno pravim, da se moraš tako poročiti, da mož dela za redne finance, jaz sem pa za izredne.

So vas morali zelo prositi, da ste prišli v oddajo Inkognito?

Ne. Mene ni treba nič prositi. Mogoče zato, ker nisem študirala igralstva, nisem pričakovala, da bom dobivala ponudbe za delo s tega področja, in potem karkoli pride, rečem ja. Bi šla v oddajo? Ja. Bi snemala serijo? Ja. Ne bom rekla ne, vsaka izkušnja je dobrodošla, se bom že naučila kaj novega. Če me povabijo, zakaj ne bi šla? Ne gledam vsega skozi denar, so tudi stvari, ki ti dajo kaj drugega, česar ni mogoče meriti z denarjem. To so topli občutki, fino se imaš, to so lepe izkušnje, zakaj bi rekla ne? Na RTV jim me ni težko najti. Kadar nimajo koga povabiti, pokličejo Urško. Poznajo me, če ne drugače iz Slovenskega pozdrava, Nedeljskega popoldneva, iz morja intervjujev …

Se pri Inkognito res tako zabavate, kot je videti?

Fino se imamo, ne vidi pa se, da v resnici kuriš možgane, da se kar kadi. To je pač izziv: potihem nekaj razmišljaš, medtem ko glasno morda razmišljaš nekaj drugega, hkrati poslušaš, kaj drugi govorijo. Ni tako preprosto, čeprav se navsezadnje vseeno zabavaš. Ni mi treba priti pripravljena, kar je spet plus. Mislim, da je to tip oddaje, ki preprosto paše k mojemu značaju. Za nekoga, ki rad in lahko veliko govori. Lahko govoriš deset minut? Lahko govorim pol ure, samo če ni pomembno, kaj rečem. 

Šimen Zupančič

Pri tisoč stvareh, ki jih počnete, imate kaj, kar pogrešate?

Grozno pogrešam serije.

Niso serije hudo garanje?

So, ampak je vseeno grozno fino. Tam je drugačen adrenalin. Naložijo ti kup kratkih sekvenc s tekstom. Nočejo, da stokrat prideš, ker bi morali to plačati, pa ti jih na en dan ogromno nabutajo. Posnameš eno, in ko je konec, pozabiš ves povedani tekst in v mislih že ponavljaš naslednjega. Je kar akcija: menjuješ kostume, pričesko, vse mogoče se dogaja, snemaš tako v studiu kot na terenu. Rada sem pred kamero. Naredim, kar mi naročijo, in skušam to narediti odlično v čim manj poskusih. Osnova je določena, za velike improvizacije ni prostora, male so pa vedno potrebne.

Bi radi kdaj igrali glavno vlogo v filmu? Razmišljate o tem?

Ja, veliko. Škoda, da je Slovenija tako majhna, pa da se me je prijel malo tipičen lik in me ne vzamejo za kakšne druge vloge. Mislim, da bi bila dobra tudi v drugačnih vlogah. Včasih gledam kakšno igralko in si mislim, to bi lahko jaz igrala! Sem kar malo ljubosumna. Ali ni takih vlog zame ali se pa ne spomnijo name.

Tako je teklo moje življenje tudi pri gledališkem delu. Kar so ti ponudili, tja si šel, in ko so se vrata odprla, si samo vzel, potem si pa videl, kam greš. Tako so mi v ptujskem gledališču ponudili vlogo, ki se je nepričakovano sprostila, in ker nisem bila v službi, sem jo sprejela. Dramaturg v gledališču je bil Rok Vilčnik Rokgre, ki je bil eden od scenaristov Naše male klinike. Napisal je scenarij z epizodno vlogo, ki jo je navdihnila moja vloga v tej predstavi. Dal jim je mojo številko in sem šla na snemanje, malo me je bilo strah, a sem se delala, da že vse življenje snemam serije. Nihče me ni nič vprašal, nihče ni rekel, čujte, imate kakšne izkušnje s kamero? Nič me niso vprašali! 

Režiserja sta bila Djuro in zdaj že pokojni Vinci, izmenjevala sta se. Jaz sem dala vse od sebe. Narediš, kar ti rečejo, nič ne pametuješ po svoje. Potem je bila Alenka Tetičkovič noseča – zdaj razlagam, kako se vrata odpirajo – in ko se ji je trebušček že preveč poznal, so rekli, zamenjajmo jo z nekom za nekaj epizod, in je tako moja sestra Ančka iz epizodne vloge prišla na Našo malo kliniko. Ko so me klicali, so rekli, da potrebujejo zamenjavo za nosečo igralko, pa sem rekla, da imam enako velik trebuh, kadar sem noseča in kadar nisem. Po koncu snemanja je Djuro rekel, tebe bom pa še kaj uporabil! In me je res, posnel je Čisto desetko, tam sem igrala glavno vlogo. Brez avdicije. Avdicija je bilo v bistvu moje že posneto delo. Avdicij me je bilo vedno groza. Prav zato me je bilo strah iti na AGRFT – kaj če bodo rekli, da nisem dobra? In če bom sprejeta, se bom morala kot igralka prodajati, prepričevati ljudi, da sem najboljša izbira …? To se mi je zdelo grozno. In sem tako brez AGRFT šla, kamor so me poklicali, od ene stvari do druge, nekdo te opazi in povabi v drug projekt.

Ko greste od projekta do projekta, se kaj obremenjujete z mislijo, kaj pa če telefon ne bo pozvonil, če ne bom imela dela?

So projekti in je življenje vmes, vedno se kaj dogaja, tudi kadar se ne. O projektih ne razmišljam kot o delu, s katerim moram služiti. Saj sem rekla, za osnovne stvari zasluži mož. Kadar zaslužim, dajem na stran za takrat, ko ne. Tako pač je, ko si »na svobodi«. To je stvar prioritet, v naši družini ne damo veliko na materialne stvari, bolj smo za druženje, izlete, izkušnje.

Ste kdaj obžalovali odločitev za kakšen projekt, si kdaj želite, da bi rekli ne?

Pravzaprav ne, ker se mi zdi, da je tudi negativna izkušnja pozitivna. Naučiš se za naslednjič, saj drugače ne moreš vedeti. Greš in jadraš med čermi.

Šimen Zupančič

Vas je kdaj strah?

Pogosto. Mislite na tremo? Vedno. Ni ti vseeno, kako bo. Kar ni slabo, saj pomeni, da čutiš odgovornost do tistega, ki bo to gledal ali poslušal. Tudi če delaš zastonj, v vsakem primeru imaš odgovornost. Če me ne bi malo stisnilo, bi to komu dalo občutek, da mi je vseeno, kako stvar izpade. Enako je pri Inkognitu: saj grem tja neobremenjeno, vendar je moja naloga, da ne govorim čez druge, da je gledljivo. Kakorkoli obrneš, tudi če poskušam biti najbolj Urška, kolikor sem lahko, to mora biti gledljivo, je moja odgovornost! Tako da imam malo treme tudi pred Inkognitom. Globoko vdihnem in rečem, no, dajmo zdaj.

Oh, in ko ste prej spraševali, kaj bi še rada počela: še nikoli nisem sinhronizirala risank. Ko sem bila majhna, sem zelo rada poslušala pravljice na kasetah. In še vedno jih rada poslušam. Kadar gremo na morje ali kamorkoli, moja otroka sta zdaj že najstnika, je ključek s pravljicami vedno v avtu. Še zdaj sem prepričana, da je pravljica, ki jo znaš na pamet, najboljša pomirjevalna tableta. Kadar imaš težave – če so bile majhne, je bila ena stran kasete dovolj, če so bile pa velike, sem morala obrniti kaseto in poslušati še drugo stran. Pekarno Mišmaš in Sovico Oko znamo z otrokoma na pamet, mož se pa dela, da ne. Ampak kako je ne bi, če jo je tisočkrat slišal?

Nekoč ste omenili, da radi karte vržete. To še počnete?

Ja, ravno včeraj sem jih. Čeprav to delam samo sebi, ne drugim. Vedno sem imela rada paranormalne stvari – telepatija, regresija, pogledi v prihodnost. Karte so v resnici nekakšna meditacija: so vizualni pripomoček za moje možgane, da meditiram in razmišljam o svojih problemih. V tem trenutku, ne v prihodnosti. Vidim sliko in je pomembno, ali me je razveselila, razžalostila, ali v sliki sonca vidim srečo, veselje, ali vidim, da me bo ožgalo in bom imela opekline. Ko razmišljaš, kaj karte pomenijo, dejansko razmišljaš o sebi, o tem, kje vidiš probleme v svojem življenju, in o možnih rešitvah. Ni ravno preroško, v smislu ali bom zadela na lotu. Pač ne vemo. Jaz vem, da enkrat bom, ampak …

Jaz imam tudi to v načrtu.

Verjamem, da imam izbiro in možnost odločanja, ne mislim, da je že vnaprej vse odločeno, sile se sproti premikajo s pomočjo energij in misli. Ta trenutek ne vem, kaj bo čez štirinajst dni, mislim, da to ni določeno in se lahko še spremeni; z mislimi oziroma energijami spreminjamo tok. Zato se trudim ne razmišljati o tem, kaj bo slabega, raje poskušam razmišljam o tem, kaj bo dobrega. Ko se recimo peljem v Ljubljano, vem, da bom dobila parkirišče, in ne razmišljam, da se bom dve uri vozila v krogu, ker ne bom imela kje parkirati.