revija Jana

V trenutku, ko stopim v predavalnico, začutim na sebi težo njihovih pogledov. Štirinajst žensk radovedno premeri prišleka od nog do glave, nato pa v tišini pobesijo oči. Tudi meni je po svoje nerodno – to je njihov svet, njihova nova krhka rutina; jaz sem motnja, neznanka, potencialno tudi grožnja. Najsi se še tako prijazno smehljam in skušam dajati vtis božjega voleka, je dejstvo, da prihajam iz drugačnega sveta. Kakor sem nemara po svoje klavrn in četudi prihajam v miru, sem vendarle novinar, staroselec in – moški.

One? One so gospodinje in priseljenke iz sveta, v katerem se moški in ženske povečini ne gibljejo v istih sferah. Ko stojim pred njimi, čutim njihovo zadržanost, njihov dvom, ko jim moja spremljevalka Mojca Ilić pove, da bi želel slišati njihove zgodbe; kletno predavalnico Andragoškega zavoda Maribor napolni napetost, ki se povleče čez zrak kot gosta melasa. Tako je videti, ko se različna svetova znajdeta drug pred drugim. Končno se dvigne roka v zrak. »Bom pa jaz prva!« pogumno razglasi mlada svetlolasa ženska.

Enita je ena od 14 udeleženk drugega cikla programa socialne aktivacije za ženske iz tujih držav, ki jih izvaja mariborski Andragoški zavod. Kakor še enajst drugih tudi ona prihaja iz ruralnega albanskega okolja, natančneje iz vasi na Kosovu. V Slovenijo je prišla za možem, ki tukaj dela v pekarni že skoraj 20 let; sama je v Mariboru komaj pet let.

»Ni mi bilo težko. Ko sem se preselila, sem si rekla – to je to, tukaj bomo živeli. Tu bo naš dom,« mi pove. Urejena je in naličena, dolgi platinasti lasje se ji v valovih razlivajo čez ramena. Ko govori, gleda naravnost vame in v njenih velikih očeh ni več niti sledu o strahu; njena slovenščina je skoraj brezhibna. »Vse bo okej, samo da si najdem službo. Doslej se nisem mogla zaposliti, ker je bil sin še premajhen in sem morala skrbeti zanj.« Rada bi bila frizerka, mi prizna – in ves obraz ji za hip razsvetli tisti pristni, skoraj otroški nasmešek, ki se iztisne iz srca, ko objame svoje skrivne sanje.

Šimen Zupančič

Svet onkraj štirih sten

Omenjeni program, ki ga sofinancirata ministrstvo za delo in Evropska unija, je ključen korak pri uresničenju teh sanj. Pogumnim, vztrajnim ženskam, ki prihajajo v Slovenijo v iskanju boljšega življenja, omogoča pridobitev jezikovnega znanja, življenjskih veščin in temeljnega kulturnega kapitala, ki ga potrebujejo, da se vključijo v okolje, ki bi jim sicer ostalo povsem tuje. Brez teh pridobitev bi bile bržkone obsojene na obstoj, v katerem bi tavale po tej tuji zemlji nikoli povsem razumljene in sprejete; svoje življenje bi v veliki meri preživele za štirimi stenami in ga razdale v skrbi za osnovne potrebe svojih mož in otrok.

»Nedavno smo jih peljali na izlet na Ptuj; večina ni bila še nikoli tam, čeprav je od Maribora oddaljen komaj trideset kilometrov in tukaj živijo že leta. Da o morju sploh ne govorimo – kopalk še nikoli niso imele na sebi,« pojasni Mojca Ilić, strokovna sodelavka Andragoškega zavoda. Ena prvih nalog za ženske, ki se vključijo vanj, je, da gredo na banko in odprejo lastni tekoči račun – pomemben simbolni korak pri vzpostavitvi lastne osebnosti. V mnogih albanskih družinah so namreč moški edini, ki lahko razpolagajo z denarjem, kar jim daje popolno oblast nad soprogami.

Mama, vidim, kako si ponosna in srečna!

»Sprva mi je bilo zelo težko,« mi pred vso predavalnico obotavljaje prizna Naza, dobrodušna gospa s hidžabom. V Mariboru živi že 28 let, a je šele pred nekaj tedni z vključitvijo v program socialne aktivacije resnično zaživela. »Sin mi ves čas pravi: 'Mama, vidim kako si ponosna in srečna, samo o tem bi še govorila!'« Z možem imata pet otrok in vseh teh 28 let je bila Naza izključno žena, mati in gospodinja. Sedaj se po lastnih besedah druži in uči novih stvari. Skromna ženska s Kosova tako v svojem šestem desetletju gleda na svet okoli sebe v upanju, da mu bo lahko končno povsem pripadala. Kakor preostale udeleženke jo na jesen čaka dvomesečna obvezna praksa, med katero se bo vključila v delovni kolektiv in pod vodstvom mentorja opravila vsaj 96 ur, v katerih bo preizkusila na novo pridobljeno znanje ter si pridobila dodatne veščine. »Šla bom v kuhinjo ali v pralnico v dom za starejše.«

Šimen Zupančič

Delovna praksa je zadnja faza pol leta trajajočega programa, med katerim se vse udeleženke skupaj trikrat tedensko po štiri ure učijo slovenščine, pridobivajo osnovne računalniške veščine, odkrivajo in razvijajo lastne talente za zaposlitev, spoznavajo našo zakonodajo in birokracijo, se učijo o zdravem življenjskem slogu, obiskujejo šole, hodijo na izlete, kuhajo in vrtnarijo … Ob tem pa vsaka tedensko opravi še eno uro dodatnega individualnega izobraževanja, na voljo pa jim je tudi psihološko svetovanje. Kajti preskok iz enega v drug svet je velik šok. Marsikdaj jih od programa odvračajo tudi njihovi možje, ki v »prebujenju« soprog prepoznavajo – upravičeno ali ne – grožnjo tradiciji patriarhata.

Elena bo šla v šolo

»Zgodilo se je že, da je katera nehala hoditi in se ni več odzvala na klice in pozive; preprosto vdrla se je v zemljo. A to ne gre tako,« pojasni Mojca Ilić. Za vključitev v program mora vsaka udeleženka podpisati pogodbo, ki je osnova za simbolična izplačila na njen TRR (4,5 evra za malico, evro za uro prisotnosti in povračilo potnih stroškov v znesku 0,23 evra na kilometer). V zameno pa se zaveže, da bo redno sodelovala v vseh aktivnostih – tudi čez poletje, ko gre večina albanskih družin za več tednov nazaj v izvorno okolje. Andragoški zavod jim odobri le deset dni »dopusta« brez zdravniškega opravičila, skupaj pa morajo imeti zabeleženo vsaj 60-odstotno prisotnost v programu, da dobijo potrdilo o udeležbi. Kadar katera pretirano »šprica«, jo s pomočjo pristojnih institucij brž najdejo – pa če se jezni mož postavi na glavo.

Čeprav je program v osnovi namenjen priseljenkam s Kosova, ga obiskujejo tudi ženske iz drugih držav. V aktualni skupini sta tako slušateljici iz Rusije in Ukrajine – ki se med seboj izvrstno razumeta. »Ljudje smo različni, vsak ima svoj notranji svet, še vedno pa je vsak med nami le človek,« v odlični slovenščini pove temnolasa Elena, ki je v Maribor prišla pred štirimi leti iz Moskve. Tu se je rodila njena hči in tu bi rada ostala; kakor Enita si tudi ona želi postati frizerka. »Že zdaj znam plesti čudovite kite, a to znanje bom še nadgradila. Jeseni grem na prakso v salon, poleg tega se bom vpisala v srednjo frizersko šolo.« Pri šestintridesetih.

Šimen Zupančič

Rada ima »toto naše lepo mesto« 

Program socialne aktivacije tujih žensk v Mariboru se je doslej izkazal za velik uspeh. Aktualna skupina je druga po vrsti, med 15 udeleženkami pa se je ena že izpisala, ker je dobila zaposlitev kot čistilka. Med ženskami iz prve skupine jih je nekaj dobilo službo v pekarnah, ena pa v moževem gradbenem podjetju. Prav vse pa se po zaslugi pridobljenega socialnega in kulturnega kapitala precej bolje znajdejo v Sloveniji, pa tudi med seboj so stkale trdna prijateljstva.

»Ženske se odprejo, postanejo samozavestnejše in tudi bolj neodvisne od moža in družine. Ko je prva skupina zaključila s programom, so bile udeleženke kar nekako žalostne, ker jim je umanjkala ta tedenska rutina srečanj in učenja,« zatrdi Mojca Ilić. In ponosno pove, da je zanimanje za program tolikšno, da so zapolnjena že vsa mesta za naslednji dve skupini, torej za celo leto vnaprej.

Prav posebna zgodba o uspehu pa je Silvana Kavaz, ki v programu deluje kot kulturna mediatorka in prevajalka. V Maribor je pred leti prišla iz Nemčije in se prek babičine družine, kjer so med seboj govorili izključno slovensko, v enem mesecu naučila našega jezika. Danes je materinska, temperamentna ženska eden od stebrov mostu med slovensko in albansko kulturo v Mariboru, za katerega pravi: »Ne menjam ga za nobeno mesto na svetu!«

Šimen Zupančič

Dober človek je pridobitev za vsako skupnost

To je resnica o ljudeh, ki jih vse več Slovencev in Slovenk neupravičeno doživlja kot grožnjo tukajšnjemu načinu življenja: ne prihajajo z naklepom, da bi nas preplavili in s svojo tradicijo zadušili našo, temveč v želji, da za skromno plačilo opravljajo dela, ki so staroselcem povečini že pod častjo. Kdor jih poganja nazaj čez mejo, naj se vpraša, ali bi bil sam pripravljen garati v pekarni ali na gradbišču ali pa veneti za volanom tovornjaka. Kdor misli, da te ženske uživajo posebne privilegije, naj pomisli, ali bi bil sam pripravljen živeti za štirimi stenami, brez dopusta,  izletov, brez morja, brez stikov z okolico, brez veljave, četudi s socialno pomočjo. Kdo pa je danes pripravljen pri petdesetih letih in več iti na prakso v pralnico doma za starejše? Kdo se pri dvakratni polnoletnosti vpiše v srednjo šolo?

To še zdaleč ne pomeni, da so vsi priseljenci in priseljenke takšni. Mojca Ilić potrdi, da ne manjka takšnih, ki so doktorirali iz pravic, ki jih omogoča slovenska socialna država, po drugi strani pa tudi mi sami praviloma ne storimo ničesar, da bi jih utirili v tokove, po katerih teče življenje v Sloveniji. Dosti lažje kot stopiti iz cone udobja, ki jo sestavljajo predsodki; dosti lažje kot ponuditi besedo, navezati stik in se potruditi približati prislovičnemu tujcu je vztrajati na svojem kotičku pod soncem in od tam srepeti v prišleke, bentiti čeznje, se obračati proč. »Albanci so zelo družabni in težko razumejo miselnost Slovencev, ki so precej bolj zaprti. Mnogi so tudi polni predsodkov in nočejo imeti opravka z nami; v takih okoliščinah se človek zelo težko vključi v novo okolje,« opozori Silvana Kavaz.

Prav zato so udeleženke programa socialne aktivacije pri Andragoškem zavodu Maribor – junakinje. Lahko bi ostale za štedilnikom, lahko bi se ovile v tradicijo, lahko bi se zadovoljile s socialno pomočjo, lahko bi sklonile glavo in ostale večne tujke. Toda one so izbrale drugo pot, in četudi je ta pot precej težja od te, ki jo nalagajo tradicija starega in pričakovanja novega sveta, je edina, ki drži do toplega doma – pot življenja. Človek, ki stopa po njej, je pridobitev za vsako skupnost.