Mateja J. Potočnik

»Vse srečne družine so si podobne …,« je napisal Tolstoj. Čeprav je od tega že veliko let, njegova misel drži. Recept za srečo je preprost, na prvem mestu pa je spoštovanje. Če partnerja spoštuješ, ni težav niti, če misli drugače kot ti, saj to ni povod za spor, ampak za pogovor, v katerem še bolje spoznata drug drugega.

Igralec Tadej Pišek in njegova žena Vilja, ki je ravno postala doktorica zgodovine, sta že na prvi pogled usklajen par, ko pa govorita o svojem svetu, je jasno, da je na obeh straneh veliko občudovanja, zanimanja, pa tudi truda, saj je obema jasno, da partnerstvo ne more obstati, če si ob napetih urnikih ne najdeta časa za družino.

Kako sta se spoznala?

Vilja:Spoznala sva se v Mini teatru, kjer sem delala kot hostesa. Tadej je tam igral že leta 2011, ampak takrat nisva imela posebne interakcije, le lepo sva se pogovarjala.

Ste opazili ljubko hosteso, Tadej?

Tadej: Vsekakor. A takrat nisem bil pripravljen na osvajanje. Neke stvari potrebujejo čas. Potem sva šla leta 2016 na pivo. Takrat se je razvila zelo dobra debata in odtlej sva skupaj in debatirava. (se nasmejita)

Se vama zdi komunikacija v odnosu pomembna?

Vilja: Zelo! Imava rutino, da se ob večerih, kadar imava čas, pogovarjava. Pri naju ne ostajajo stvari, ki jih ne bi rešila, se o njih pogovorila.

Tadej:Ja, tudi vsakdanje stvari. Že tako živimo drug mimo drugega, vsak ima svojo službo in veliko delamo … Če zraven še vsak živi na svojem planetu, to ni dobro za odnos. Najlepše je, če so stvari skomunicirane. Če se nama le pojavi večer, ko sva oba prosta, sedeva ob večerji ali kozarcu vina in debatirava o vsem mogočem.

Se v vsem strinjata ali sta kdaj na različnih bregovih?

Tadej:Velikokrat sva na različnih bregovih.

Vilja:Ampak oba zelo poslušava drug drugega, sva empatična, tako da razumeva različne poglede na svet. Po drugi strani zelo podobno gledava na svet – vsaj v pomembnih stvareh,  ali si v tolikšni meri razloživa zadeve, da prideva skupaj.

Tadej:S temi pogovori gradiva tudi velik most med najinimi profesionalnimi svetovi. Recimo, ko je Vilja pisala doktorat na temo Taborišče Ljubelj in muzealizacija težke dediščine, sva se o tem pogovarjala in sem se ogromno naučil. Vilja pa posluša o mojih predstavah, ustvarjalnih procesih. Včasih pomaga že, če nekomu poveš, kako grozno je bilo recimo na vaji, predstavi.

Vilja:Zelo pomembno se mi zdi, da te partner zanima. Da želiš vedeti, kaj dela, ustvarja, o čem razmišlja. To je pri naju zelo očitno.

Je bil Tadej koristen tudi za vašo doktorsko nalogo?

Vilja:Ja, zelo! Bil je moja podpora, prispeval pa je tudi v smislu razmišljanja, kreative, odpiranja novih vprašanj.

Kako pa je imeti ženo doktorico? Vaš ego kaj trpi?

Tadej: (smeh) Ne, s ponosom rečem, da sem gospod doktorčin! Zelo cenim njen uspeh, ker sem spremljal, kako dolgo je ta raziskava trajala in koliko truda, dela in angažiranosti je vložila v svojo doktorsko dizertacijo.

Kaj vas je pri tej temi sploh pritegnilo?

Tadej:Živimo v svetu, v katerem gledamo, kako potekajo vojne, umirajo otroci, kako je za politične ege človeško življenje ničvredno …, hkrati pa na komemoracijah v Auschwitzu, na Ljubelju vpijemo, da nikoli ne smemo tega pozabiti in naj se to več ne ponovi. Pa se še dogaja! Po drugi strani ima Ljubelj znotraj vojnih grozot človeško noto pomoči, kjer vidimo, da upanje in človečnost ostajata.

Vilja:Ko sem se prvič srečala s taboriščem Ljubelj, nisem dosti vedela o tem. Presenetilo me je, da med obveznim šolanjem nisem slišala za to edino nacistično koncentracijsko taborišče pod vodstvom SS  v Sloveniji. To je bila podružnica Mauthausna, kjer je vladal brezpravni sistem in so bili interniranci samo številke. Mauthausen je bilo uničevalno taborišče in enak sistem je deloval tudi v KT Ljubelj. Namen taborišča Ljubelj je bilo uničiti ljudi s prisilnim delom. Vsakoletne proslave in komemoracije na Ljubelju potekajo že od 60. let prejšnjega stoletja, a ni opaziti kolektivnega spominjanja na taborišče in nasilje, ki se je tam dogajalo.

Kaj so najpomembnejše ugotovitve vaše doktorske disertacije?

Vilja:Ohranjanje težke dediščine in da se na to ne pozabi, da se tega spominjamo, je bila tudi želja žrtev – preživelih in umrlih. Ampak v današnjem svetu to ni dovolj. Svet se obrača v desno. Spremljamo vojne, genocide … Govorjenje o taboriščih nam pomaga pokazati posledice nasilja, posledice nespoštovanja človekovih pravic, kaj se lahko zgodi, če sledimo totalitarnemu sistemu. Pomembno je predvsem za mlade, ki bodo čedalje bolj oddaljeni od 2. svetovne vojne. Poudarjati je treba pomembnost aktivnega državljanstva, razmišljanja s svojo glavo. Solidarnost je bila recimo v koncentracijskem taborišču Ljubelj zelo pomembna, saj so domačini pripomogli k preživetju več internirancev, k pobegu in tihim, a močnim uporom sistemu.

Mateja J. Potočnik

Koliko ljudi je bilo tam?

Vilja: Skupna številka je 1.800, ampak naenkrat je bilo največ 1.300 internirancev. Je pa obstajalo tudi taborišče na severni strani, torej avstrijski, tam je bilo manj ljudi. Tako so gradili ljubeljski predor z obeh strani, da bi skrajšali prometno pot z avstrijske strani do Jadrana. Do šestdesetih let, ko je bil predor odprt, so ga dogradili, razširili, povišali, da je bil varen za promet. Zgradili pa so ga interniranci pod hudim nasiljem. 

Tadej: To taborišče ni prisotno v kolektivnem spominu, saj je bilo tam največ Francozov, Poljakov, sovjetskih državljanov in Jugoslovanov, med njimi pa le 110 Slovencev. Hkrati ni bilo veliko smrti, ker so ljudi, ko so bili dovolj izčrpani, pošiljali nazaj v Mauthausen. So se pa tudi tukaj dogajale grozote: poskusi na ljudeh, evtanazije z bencinsko injekcijo … To je delal človek, ki je po vojni normalno naprej opravljal zdravniško prakso!

So tukaj tudi zgodbe za kakšno predstavo?

Tadej: Ogromno sva se pogovarjala o tem, kako takšno težko dediščino muzealizirati, predstaviti javnosti skozi umetnost. Umetnost je dober način, kako lahko spomin živi. Imela sva ideje o gledaliških predstavah na Ljubelju in morda bomo to kdaj izvedli. Tudi Tišlerjev dnevnik bi bil dober material za predstavo ali film. Janko Tišler je namreč vse dogajanje popisoval in vodil pomoč internirancem. Tematika je grozna, a navdihujoča. Teater se ukvarja tudi z nasiljem, vojno …

Če se vrnemo k vama – verjetno je tudi sin pomembna tema vajinih debat?

Vilja:Seveda. Čim več časa si želimo preživeti skupaj in tudi ga. Tadej zelo dobro kombinira profesionalno življenje z družinskim. 

Pa ste si mislili, da bo takšen? Igralci imajo malo drugačen delovni ritem, zato običajno kar težko usklajujejo obveznosti z družino.

Vilja: Današnji mladi igralci, vsaj Tadejeva generacija, dokazujejo nasprotno in so zelo dobri starši. Pri Tadeju sem vedela, da bo tak, ker sem ga že dobro poznala in me ne bi mogel presenetiti v drugo smer.

Tadej:Tadej v odnosu in v prostem času ni igralec! (nasmešek) Včasih so bile obveznosti do otroka bolj spolno razdeljene, zdaj smo partnerji enakovrednejši. Tudi v krogu najinih prijateljev, ki imajo otroke, opažam, da se vsi trudimo, da je oče enakovredno vključen v otrokovo življenje, in to me resnično veseli.

Vilja: Kadar kdo vpraša, kje imam sina in ali ga čuva ati, se šalim, da ga ne čuva, ampak je z njim.

Kako pa sodelujeta pri gospodinjskih opravilih?

Vilja: Tadej raje in boljše kuha kot jaz. Jaz več pospravljam, čeprav se glede tega nenehno boriva.

Sta pri vzgoji enako stroga ali popustljiva?

Vilja:Tudi če bi bil kdaj kateri od naju bolj ali manj popustljiv, imava nenapisano pravilo, da si ne nasprotujeva pred sinom. Pred njim se podpreva, in če nama kaj ne ustreza, se pozneje pogovoriva.

Tadej:Nikoli ne izpodbijava avtoritete drugega pred sinom. Enkrat bo najstnik in edino, kar bova imela v boju proti njemu, bo podpora drug drugemu! (smeh)

Vilja:Otroci morajo imeti meje, ker jim to daje varnost.

Ko vaju poslušam, sta vzorčen primer dobrih staršev.

Tadej:To bo dolgočasno branje … (smeh)

Je možno, da sta resnično tako usklajena?

Tadej:Tudi midva se sporečeva. Ampak za oba je blazno pomembna komunikacija. Šalila sva se, da sva se največkrat prepirala ponoči, ko je bil Vito dojenček. Ampak najin spor je bil ravno obraten kot pri večini staršev, drug drugemu sva želela olajšati neprespane noči in se tako sporekla, kateri bo ponoči buden z otrokom. (nasmešek)

Vilja:Oba sva trmasta. Jaz sem si mislila, da bom že zmogla. Sva si pa tudi rekla, da kar izrečeva ponoči, ostane v noči … (smeh)

Tadej: Je pa tako, da imava veliko srečo z najinim malim škratom, ker se je mogoče tudi z njim o vsem pogovoriti. Posluša naju, midva pa mu poskušava vse razložiti. In priznava svoje napake. Starši smo samo ljudje in nam kdaj poči živec. Sem pa absolutno proti kakršnemkoli nasilju.

Bo Vito ostal edinec?

Tadej:To se pa pustimo presenetiti. Mlada sva, in če kaj imava, je to čas! (smeh)

O humorju v odnosu 

Tadej:V odnosu je zelo pomembno, da ti partner parira v humorju in razume tvoj humor. Mojih humornih pripomb žal ne razume vsak in mi jih tudi ne zna vsak vrniti.

Vilja:Z Vitom mu znava kontrirati, če ne drugače, zavijava z očmi. (smeh)

O današnjem svetu, v katerem potrebuješ močno bazo

Vilja: Če si si zanimiv, če si vzameš čas za drugega, kot si midva vsako leto, ko greva sama potovat, pa na morje, je to dobra popotnica za dolg odnos.

Tadej:Glede na svet, v katerem živimo, edino z močno intimno bazo človek lahko v njem lepo živi. Ta baza ti daje varnost. In to poskušava negovati. Tudi za otroka je pomembno, da imava močno bazo. Najhuje je, ko začnejo pari živeti samo za otroka, ko so skupaj samo zaradi otroka in nimajo nič več drugega skupnega kot otroka.

O tem, kaj jima je všeč na drugem 

Vilja:Meni so všeč mala skupna veselja. Tadej se mi zdi zanimiv kot človek, všeč mi je, kako razmišlja, kaj ustvarja. Všeč mi je njegov občutek, smisel za kreacijo. Pa njegova igrivost … Midva se res veseliva najinih skupnih večerov.

Tadej:Vilja mi je všeč, ker me kljub temu, da se zelo dobro poznava in sva si najbližja, še preseneča. Preseneča me tako v profesionalnem smislu kot v drobnih, intimnih trenutkih, pa tudi kot mami.