Urška Krišelj Grubar

Iz Sežane do Maribora sem si rezervirala mednarodni vlak, ki vozi od Trsta na Dunaj. Vožnja naj bi trajala nekaj manj kot štiri ure. Veselila sem se je. To bo čas, ko bom lahko v miru premišljevala in se pripravila na doživetje na cilju, na sklepno prireditev ob podelitvi Borštnikovega prstana veliki igralki Nataši Barbari Gračner in drugim nagrajencem. Pa se je zapletlo.

Prizorišče: Železniška postaja v Sežani

Sveže stuširana, v poletni obleki, ki je lahko udobna tako za na vlak kot primerna za večerno prireditev, sem se vživela v romantično vlogo novinarke, ki si lahko vzame čas za zgodbo. V pleteni košari sem nosila kar težek fotoaparat, zlate čeveljce, liter vode, vrečko krekerjev, odejo, če bo na vlaku klima (kosti niso več tako mlade), knjigo in blok, kamor si zapisujem vtise, kot so to počeli včasih. In sem jo opazila. Žensko mojih let. Ravno se je jezila na mlado potnico, naj se ne približuje preveč njenim polivinilastim vrečkam. Zdelo se je, kot da ima v njih vse svoje premoženje. Ženska je bila videti utrujena od teže življenja. Pozneje sem izvedela, da že več let živi zunaj, hodi peš. Imela je bujne lasje, spete z dredi. Zgodba je kar govorila iz nje. Kakšno vlogo ji je namenilo življenje, sem razmišljala. Bilo mi je všeč, ker sem jo lahko opazovala od daleč, z varne razdalje. Me je kar sram napisati, ampak si nisem želela, da bi sedela bližje. Groba je bila s tisto deklico.

In potem izvemo, da naš vlak ne bo nadaljeval poti, ker se je na poti iztiril tovorni vlak. Pripeljali bodo avtobusi in nas zapeljali do Divače … Da ne bo ta uvod predolg, ker pot je bila – ne dolga, ampak maratonska –, se bom vrnila h klošarki, ki si je mesto na avtobusu izbrala prav poleg mene. Svoje plastične vreče premoženja je posadila na moja kolena in me prosila, če zagrnem zaveso. Ona potrebuje svoj kotiček miru. Zavetje. Res je bila videti utrujena. Od vloge, ki ji jo je namenilo življenje. Zagrnila sem zaveso, kot je rekla. Nič je nisem spraševala, pa je kar sama zelo po tiho rekla: »Vse bo v redu. Varni sva. Samo tiho bodi.« Opazovala sem njene roke, predvsem pa svoje notranje občutke. Kot bi se topil zid med mano in njo, moji predsodki o tej drugačni ženski, ki jo je družba, kot je bilo videti, zavrgla. Da bi svojo domnevo potrdila, si nisem upala. Spoštovala sem njeno željo in ostala tiho. Vsekakor pa je v meni sprožila velikanski navdih, željo po raziskovanju …

Bila sem namenjena k izbrancem, ki vloge odigravajo tako dobro, tako opazno, da so zanje nagrajeni. A pot, da se pomešam med znane obraze, je bila še dolga.

Po sedmih urah sem prispela v Maribor

Klošarka ni bila edina ženska, ki me je pritegnila na tej odisejadi. Del poti na vlaku sem sedela s parom iz Bejruta. Lepo urejena, umirjena, uglajena človeka, ki sta bila iz Trsta namenjena na Dunaj, sta potrpežljivo čakala na informacije, kaj se je zgodilo, da se tako počasi premikamo proti cilju. Gospa je bila lačna. Pomislila sem, da sta najbrž že več ur na poti, čeprav sta delovala sveže. Ugibala sem, kaj počneta v življenju. Sta morda prepovedana ljubimca, dolgoletna zakonca ali kaj tretjega?

Nataša Barbara Gračner, ki je tisti večer prejela Borštnikov prstan za svoj igralski opus, je oblikovala več kot 200 gledaliških, filmskih, radijskih vlog. Predana je igralskemu poklicu. Poklicana. In svojo poklicanost prenaša na nove rodove kot profesorica na igralski akademiji. Prav ta čas odigrava vlogo zdravnice v ljubljanski Drami. Morda je gospa iz Bejruta prav zdravnica, pomislim. In kasneje mi pove, da je res. Podarila sem ji krekerje. Občutek ob njeni hvaležnosti je bil slajši, kot če bi jih sama pozobala. V mislih sem imela, da me na Borštnikovem srečanju, ki ga bom, zdaj je bilo že očitno, zamudila, čaka vsaj kakšna češnja. Bomo videli, kako se bo odločil naš vrhovni režiser, ki je zrežiral, da smo tistega dne obtičali skupaj tujci, ki nas je izkušnja nepričakovano povezala. Najbrž se to zgodi na odru poklicnim igralcem.

Ujela sem trenutek, ko je Branko Šturbej, lanski nagrajenec z Boršnikovim prstanom, nataknil prstan Nataši Barbari Gračner.Kakšna igra usode. Dva velika igralca na odru. Dva velika, katerih življenje se je za nekaj let prepletlo tudi za odri. Nekoč sta bila zasebno par. Stala sta pred nami kot živ dokaz, kako zelo se naše vloge prepletajo. Pred zaveso in za njo. Barbara, ki je iz male deklice, ki se je rada gugala med jablanami, zrasla v veliko igralko (kot je tenkočutno pripovedovala v zahvalnem govoru), je dvignila roke in se poklonila občinstvu. Hvaležna za svoj veliki trenutek pa ga ni vzela le zase, temveč ga je podelila ljudem, ki jim režiserji tega sveta niso namenili lepih vlog. Ljudem, ki so jih pahnili v vojno. Jim vzeli vse. Z minuto molka je združila občinstvo. S tišino je nagovorila najgloblje. To zmorejo samo veliki.

In potem smo šli nagovorjeni z novim zavedanjem ven. Opazovala sem izbrane obraze gledališča. Mlado režiserko z belim šopkom v rokah, ki s svojo režijo navdihuje ne le poznavalce dobrih predstav pri nas, temveč tudi na tujem. Nina Rajić Kranjac. Borštnikove nagrade za igro so prišle v roko še štirim igralcem: Poloni Juh, Klemnu Kovačiču, Darji Reichman in Ivanu Peternelju. Nagrado za mlado igralko pa je prejela Živa Selan. Sedem ur je trajala pot do te zgodbe. Ki se je zgodila vmes.

Objavljeno v reviji Jana, št. 25, 24. junij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana