Foto: Andrej Križ

Da preveč sedimo in se premalo gibljemo, čivkajo že ptički. Zaradi slabe vesti, ki nam jo je naprtila ta sodobna mantra, pa nekateri, prav nasprotno, z gibanjem pretiravajo. Eno in drugo pa ima lahko za posledico pogoste bolečine. Miran Irenej, kondicijski trener in manualni terapevt, je mnogo tega izkusil na svoji koži – med drugim je pred leti izgorel zaradi pretreniranosti in preobremenjenosti. Spoznal je, da se prava modrost skriva v pravi izbiri vaj, ravnovesju, zavestnih gibih in poznavanju svojega telesa, svoje znanje želi zato deliti z drugimi in jim pomagati.

Tekst: Katja Božič, foto: Andrej Križ

Nekoč se je intenzivno ukvarjal s športom – igral je košarko in treniral triatlon. Danes pravi, da je pretiraval, a se tega seveda ni zavedal, kar se je na koncu izkazalo z izgorelostjo, kronično utrujenostjo, izgubo kratkoročnega spomina, nezbranostjo in depresijo. Po dveh letih ukvarjanja s sabo je ugotovil, da vsega tega ne potrebuje. »Naučil sem se, da v življenju ne gre pretiravati, ampak je pomembno najti ravnovesje in delovati po svojih najboljših močeh.« Vmes se je razvijal kot trener. »Delo kondicijskega trenerja mi je v veselje in užitek. Zanj sem se odločil zaradi želje po gibanju, zdravju, zadovoljstvu, osebni rasti in dobrem počutju.« Verjame, da je naše zadovoljstvo odvisno od fizičnega, psihičnega in duhovnega zdravja. »Močno verjamem v dolgoročno delo, saj sprememb ni čez noč.« Ker je ljudem želel dati več, se je začel ukvarjati še z manualno terapijo in nevrokinetiko. »Manualna terapija je orodje za izboljšanje stanja, kot je recimo pretirana mišična zakrčenost, ki jo je mogoče odpraviti s primernim sproščanjem in mišičnimi manipulacijami. Nevrokinetika pa je novejša oblika terapije, pri kateri gre za direktno reprogramiranje delovanja mišic na ravni možganov (center za motorične sposobnosti) – ko ena mišica dela preveč na račun druge ali pa zavira njeno delovanje. Največkrat se to zgodi, ko se želijo naši možgani pri določenih poškodbah izogniti bolečini. Ker ne znajo sami preklopiti nazaj na primarno mišico, program ostane in kasneje zaradi tega lahko nastanejo bolečine, ker je mišica preobremenjena. To lahko rešujemo z nevrokinetiko, ki je kot nekakšno reševanje odnosov med mišicami – podobno kot psihoterapevti rešujejo odnose med partnerjema. Ko sem izvedel za to metodo, me je takoj pritegnila, saj se pri njej ukvarjamo z globljimi vzroki za nastanek bolečin, hkrati pa zahteva natančen pristop in znanje, kar človeka motivira za redno izobraževanje. Za nameček nikoli ne postane dolgčas, saj ima vsak človek svoje vzorce in pri vsakomur odkrijemo kaj drugačnega. Predstavljajte si, na primer, da pretirano stiskanje čeljusti lahko povzroči bolečino v ledvenem delu hrbta.«  

Hrbtenica pogosto boli. Ljudje ga poiščejo z različnimi cilji – eni bi radi izboljšali svojo telesno pripravljenost, drugi zaradi fizične bolečine. »Veliko težav imajo z medenico, gležnji, vratom, koleni, ogromno jih je z bolečinami v hrbtenici.« Ko pride človek k njemu, ga seveda najprej izpraša in preveri hojo, držo ... »Začnem tipati, kaj je narobe. Verjetno bom našel netipično boleče točke – prek tega raziščemo medmišične odnose, v katerih se najde tudi vzrok bolečine. Ko ugotovimo, katera mišica dela preveč in katera premalo, nam postane jasno, kaj je treba sprostiti in kaj aktivirati, da vzpostavimo telo nazaj v ravnovesje brez bolečin. Dlje ko traja vzorec, daljša je tudi domača naloga, s katero zakoreninimo nov vzorec.« Zakaj imamo toliko težav s hrbtenico? »Nekoč je bilo gibanje človekovo naravno stanje, zdaj pa že otroci v šolah ogromno sedijo. Med sedenjem uporabljamo spodnji del hrbta in nekatere upogibalke kolka, medtem ko trebušne in zadnjične mišice počivajo. Naši možgani zaznavajo, da je to tisto, kar potrebujemo, zato iste mišice (naš program) uporabljamo potem tudi pri hoji, gibanju, teku – ob tem zadnjičnih in trebušnih mišic, ki nam dajejo stabilnost, nimamo dovolj razvitih. Ker gremo skozi življenje pretežno v sedečem položaju, se ljudje pri štiridesetih še komaj sklonijo, da bi si zavezali superge, in so nasploh precej negibljivi. Preprosto nismo ustvarjeni za osem ur sedenja. Posedeti bi morali toliko, da pojemo obroke, potem pa v akcijo!«  Težave s hrbtenico imamo lahko tudi zaradi starih poškodb, za katere menimo, da smo jih že zdavnaj rešili – a smo rešili le posledice, ne pa vzroka. »Če ne rešimo vzroka, prihaja v telesu do neravnovesij, ki nam povzročajo bolečine, kar pomeni novo disfunkcijo in kompenzacijski vzorec gibanja, dokler ne pride do nove bolečine. Ko bolečino odpravimo, pogosto mislimo, da smo odpravili tudi vzrok, ki pa je lahko mnogo bolj skrit.« Hrbtenica nas lahko boli tudi zaradi pretiravanja z gibanjem ali zaradi napačnih gibov. »Nepravilni gibi lahko včasih naredijo več škode kot koristi. Delamo ogromno vaj, ki naj bi nam koristile. Pomagale nam bodo, če jih delamo pravilno in so za nas primerne ter če z njimi odpravljamo problem in posledico. Če pa nekaj delamo avtomatsko, samo da delamo, z napakami in polovičarsko, samo poglabljamo vzorec, ki nas je pripeljal do težave. Recimo, sledimo navodilu, ki ga dobimo na videu, vajo pa naredimo po svoje. Ne vemo, ali imamo raven hrbet, smo stisnili trebuh, in ker ne vidimo napredka, izgubimo motivacijo. Morali bi biti ponižni do pravilnega delovanja in se veseliti vsakega napredka.«

Več v Zarji, 26.2.2019

Foto: Andrej Križ