Mateja J. Potočnik

Dobimo se na otroškem igrišču pred osnovno šolo v Trnovem. S fotografinjo čakava na sončku in naglas razmišljava, kako bi bilo, če bi morali zapustiti našo deželo in se vživeti na novo nekje na drugem koncu sveta. Pa ne, ker bi tako želeli, ampak ker bi, če bi ostali tu, najverjetneje umrli. Razmišljava naprej. Kako bi bilo, če bi midve ostali, najini otroci pa bi šli, da bi lahko svobodno zaživeli, stran od korenin, stran od vsega znanega. V svetu, kjer ni nič domačega in si obsojen na srečna naključja, največkrat pa te spremljajo ponižanja. Fant, na katerega sva čakali, je pred petimi meseci prišel iz Irana. Malo čez dvajset jih ima. Poleg zaznamovanosti z deželo, v kateri se je rodil, nosi še eno težko breme, multiplo sklerozo. Nosi pa tudi več debelih kovčkov, napolnjenih z optimizmom in odločenostjo, da iz svojega življenja kljub vsemu nekaj naredi. Sonce je začelo zahajati, ko sta prišli Maša in Faila, ženski, ki dnevno spremljata življenje Amirja, odkar je prišel pod okrilje našega sonca. Maša Gril, prostovoljka in človekoljubka, ženska, ki je Človek z veliko začetnico in ljubka. Ob njej beseda človekoljub dobi svoj smisel. In Faila Pašić Bišić, ženska s poslanstvom, močna, razumna, osredotočena, s hidžabom na glavi, ki ji pomaga, da v sebi ohranja mehkobo in ranljivost. Še ena ljubka človekoljubka. Kmalu za njima pa prideta še dva postavna Arabca, saj ne bo narobe, če tako napišem? Postavni Iranec Hamed je v Sloveniji že dolgo, tako da dobro zna slovensko. Pomagal nam bo pri prevajanju, pove, Amir je še svež v teh krajih. On je ta, ki nam bo povedal svojo zgodbo. Resnično. Faila pravi, da bi lahko nosila naslov Od blata do parketa.

Osemnajstkrat je poskušal čez srbohrvaško mejo. Kakšna borba za življenje! Kakšne močne sile se spopadajo v nas, da se odločimo za življenje. Odločitev je bistvena, večkrat poudari Amir. Pravzaprav si izmenjava malo besed. Veliko se jih izgublja s prevodom. Tam ob njem, na soncu, sita in počasi sprijaznjena s svojim življenjem, se skušam vživeti vanj, ki se je rodil na nemirnih tleh. Lahko bi bil moj sin, zato je prvo, kar ga vprašam: »Pogrešaš kaj mami?«

Sta v stiku. Hvaležna je, da je živ in da mu pomagamo. Skrbi jo, ampak zaupa, da bo z Amirjem dobro. Seveda jo pogreša, pove. Osredotočen je na to, da tudi iz ljubezni do družine poskrbi zase, da od sebe vse, kar zmore, se uči, prilagodi novim razmeram in išče naprej svojo priložnost. Ljubezen je vse. Ljubezen mu daje upanje. Ljubezen do človeškega življenja.

»Imaš kakšno punco? Tu? Doma?« Malo je spet presenečen, saj je mislil, da bova govorila o drugih rečeh, o bitkah, prebitih, ko je prečkal meje. O udarcih težkih, ki so mu polomili zdrave zobe. O ukradenih dokumentih in zdravstvenih potrdilih in zdravilih. To je bilo boleče. Ima bolezen, multiplo sklerozo. Tri mesece je nepremično ležal v srbski bolnišnici. »Mislil sem, da je to moj konec. Konec poti, ki sem jo izbral.« Ni bil, s prijatelji so, ko si je toliko opomogel, znova poskušali prečkati mejo. »Nesli so me ali vozili na vozičku. Tik pred ciljem, potem ko smo prečkali reko, me je obnemogel prijatelj pustil v travi in se odpravil naprej. Po pomoč. Pa so pred njim prišli dobri ljudje. Slovenci. Prinesli so mi odejo in poklicali policijo. In zdaj sem tu. Prosilec za mednarodno zaščito.«

Strah in želje. »Te je kaj strah?« »Je, ampak se osredotočam na druge reči. Učim se slovensko. Učim se angleško. Sem košarkarski trener in iščem priložnosti, da bi se s košarko povezal tudi tu. Veliko dobrih ljudi srečam. Pomagajo.« V njem je nekaj čistega. Pa hvaležen je za vsako reč. Še posebej ko začuti, da je slišan. Niso vse zgodbe prišlekov v naše kraje take, si mislim, najbrž niso vsi, ki pridejo prosit za mednarodno zaščito, opremljeni s tako doto notranje vere, da bo še vse dobro, samo vztrajati je treba, se osredotočati na dobro, videti priložnosti, tudi kadar si v blatu, tudi če si nemočen v bolnici z diagnozo multiple skleroze.

 Več v reviji Zarja št. 9, 26. 2. 2019

Mateja J. Potočnik