Primož Lavre

V tem času je podrobno preiskal vse o cepivih in njihovem učinkovanju. In spoznal, da proticepilci grdo zavajajo javnost – včasih zaradi nevednosti, pogosto pa zaradi zaslužka, ki ga imajo na ta račun. Aleš Praprotnik je zdaj vse svoje ugotovitve in podatke zbral v izjemno obsežni knjigi z naslovom Cepiva in cepljenje: ali so strahovi upravičeni? Ker ni znanstvenik, je knjiga razumljiva tudi za laike, hkrati pa vsebuje več kot tisoč citatov raziskav in virov, da se lahko sami prepričate, kaj je resnica. 

Zakaj ste bili tako proti cepivom?

Nobenega konkretnega dogodka ni bilo. Niti nisem imel kakšne težave niti nisem osebno poznal koga, ki bi imel kak hujši neželeni učinek po cepljenju. Ne vem, zakaj, ampak že v srednji šoli nisem zaupal iglam.

Samo igel vas je bilo strah?

Mislim, da ni šlo za strah, ampak za nezaupanje. Proti koncu srednje šole so me začele zanimati razne »alternativne« razlage družbe, duhovnost … Začel sem dvomiti o uradnem zdravstvu, farmaciji … Redno sem začel spremljati alternativne tekste in tako naletel tudi na knjigo, kjer je bilo polno trditev o tem, kako škodljiva so cepiva, da so mogoče celo vzrok za AIDS … To me je šokiralo, presunilo in odtlej sem te vsebine še bolj spremljal ter tako poglabljal svoje prepričanje.

Kar je posledica »mehurčkov«, ko se osredotočamo samo na informacije, ki potrjujejo naše prepričanje, namesto da bi iskali najrelevantnejše podatke.

Tako je. To te začne zanimati, zato obiskuješ različne spletne strani, iščeš takšne vire. Morda se tudi povežeš s skupino, ki razmišlja podobno. Takrat ne gre več za pravo raziskovanje ali iskanje resnice, ampak bolj za potrjevanje vnaprejšnjih prepričanj. Ko si že prepričan, da je nekaj škodljivo, strupeno ali nepotrebno, potem zavestno iščeš vire, članke in videe, ki to tvoje prepričanje potrjujejo.

Zakaj ste potem vseeno začeli preverjati proticepilske trditve?

Med finančno krizo pred dobrimi 15 leti sem se poglobil v raziskovanje finančnega sistema in odkril, da določene trditve, ki jih objavljajo alternativne oziroma kvazinovičarske strani – pogosto povezane s teorijami zarot – ne držijo. Ko sem to spoznal, se nisem več vračal k takim virom, kjer so pogosto govorili tudi o škodljivosti cepiv. Tako nisem prihajal v stik s takimi objavami, pa tudi nisem se družil s temi krogi. Tudi pogovori s partnerko in drugimi so mehčali moja prepričanja o cepivih. Sprožilni dejavnik pa je bil, ko je prijateljica na Facebooku objavila zapis pediatra dr. Marka Pokorna, ki se je v eni izmed svojih kolumn spraševal, ali ne bi bilo bolje, da bi zdravniki imeli zakonsko možnost, da v določenih res nevarnih primerih sami, kljub nasprotovanju staršev, cepijo otroka, ki je prišel k njim v obravnavo (recimo če se je napičil na žebelj in bi potreboval cepivo proti tetanusu). Proticepilci so menili, da Pokorn straši z odvzemom otrok, kar je bilo veliko pretiravanje, zato sem komentiral, da se mi ne zdi tako. In se je vsul plaz, da nimam pojma in ne vem, kaj nam delajo … Zapletli smo se v debato in končal sem jo tako, da naj mi dajo povezave s podatki, da se malo podučim o tem.

In tako se je začelo vaše raziskovanje?

Moj načrt je bil, da grem čez poslane povezave, jih pogledam in preverim. Najprej sem gledal film Vaxxed, ki govori o tem, da naj bi ameriški CDC prikrival podatke študije, da cepiva povzročajo avtizem. Ko gledaš film, se ti vse skupaj zdi zelo verjetno, saj je dobro narejen, vključene so čustvene zgodbe staršev avtističnih otrok, da izpade zelo prepričljivo. Takrat sem bil pripravljen temu verjeti. Dokler nisem začel brati kritik filma. Naletel sem na znanstvene bloge, ki jih pišejo zdravniki oziroma znanstveniki. Iz njih je bilo razvidno, da je film narejen manipulativno in zavajajoče. Takrat sem si rekel: okej, preverimo vse še bolj natančno. V filmu nastopa tudi Andrew Wakefield, ki je leta 1998 s sodelavci objavil članek, v katerem sicer ne dokazuje, ampak namiguje na povezavo med cepivom OMR (proti ošpicam, mumpsu in rdečkam) in pojavom avtizma. Še bolj sem se poglobil v njegovo zgodbo, ko sem slišal dr. Gorazda Pretnarja – znanega mikrobiologa in okoljevarstvenika – ki je na okrogli mizi na nacionalki izjavil, da Wakefield ni ponaredil raziskave. A zgodba je drugačna! Preiskovalni novinar Brian Deer je šest let po objavi članka odkril njegov konflikt interesov in druge nepravilnosti. Wakefieldu so po natančni preiskavi leta 2010 odvzeli zdravniško licenco, saj se je izkazalo, da je celo ponaredil nekatere podatke!

Zato sem rekel: okej, zdaj grem pa res natančno pogledat zadevo. Prebral sem vseh 50 strani obtožnice in razsodbe zdravniške zbornice in še približno 20 strani razsodbe sodišča, ki je odločalo o pritožbi na odvzem licence. Iz razsodbe je jasno razvidno, da Wakefield ni bil oproščen, kot so trdili proticepilci. Nasprotno – nekatere ugotovitve zdravniške zbornice so bile v sodbi dodatno potrjene. V nadaljevanju sem začel sistematično pregledovati druge vire. Eden večjih izzivov je bila spletna stran Naravna imunost, ki ima ogromno podstrani, povezav in vsebin. Res sem si vzel čas in vse to zelo natančno prebral ter preveril. V besedilu natančno preverjam tudi knjigo Mateje Černič.

Ste takrat že razmišljali o knjigi?

Ja, postopoma je bilo jasno, da bo tega preveč za komentar na Facebooku, seveda pa sem vedel, da bom moral na koncu dati vse v pregled strokovnjakom, ki poznajo področje cepljenja in nalezljivih bolezni.

Seznam vseh je zdaj v knjigi in je kar dolg. Knjiga je podrobna, opisujete delovanje imunskega sistema, zgodovino razvoja cepiv, po vrsti ste predelali vse argumente, ki jih navajajo proticepilci. Te ste kot nekdanji proticepilec dobro poznali, kajne?

Moj namen je postal, da vse te »argumente« natančno preverim in pridem do resnice. Da nič ne ostane v zraku. Da preverim tudi vse vire, ki jih navajajo v podkrepitev. Če je to študija, potem preberem in razumem to študijo. No, v večini primerov se je izkazalo, da trditve proticepilcev ne držijo.

Ste za katero trditev le ugotovili, da imajo proticepilci prav?

Ja, trditev, da imajo farmacevtska podjetja velike dobičke s proizvodnjo cepiv, drži. To niso dobrodelne organizacije, temveč vlagajo milijone v razvoj cepiv, ker v tem vidijo tržni potencial in s tem služijo.

Ampak služijo tudi prodajalci »naravnih« pripomočkov in prehranskih dodatkov.

Seveda. Določeni trgi alternativnih terapij so primerljivi s trgom cepiv, verjetno imajo celo večje zaslužke (v smislu razlike v ceni), ker podjetjem, ki delujejo na trgu alternativnih terapij, ni treba toliko vlagati v razvoj in varnost. Sicer pa imajo prav tudi, ko pravijo, da materina protitelesa, ki jih med nosečnostjo prek placente dobi novorojenček, do določene mere zavirajo imunski odziv po cepljenju (vendar samo tvorbo protiteles, ne pa tudi odziva limfocitov T). Ampak materina zaščita (ki tudi ni popolna, saj mati ni prebolela vseh nalezljivih bolezni) traja samo 6–12 mesecev, potem pa izzveni. Zato to ni zadostno in morajo biti dojenčki cepljeni. Programi cepljenja so zaradi tega kar najbolj optimalno oblikovani, da se izognemo vplivu materinih protiteles (zato npr. proti ošpicam s prvim odmerkom cepimo šele pri 12 mesecih starosti).

V knjigi ste podrobno predstavili veliko cepiv:  odkritje, za kakšno vrsto gre, možne neželene učinke, sestavine. Na fotografijah vaše cepilne knjižice lahko preverimo, s čim vse ste se cepili v zadnjih letih. Ali ste v raziskavi vendarle ugotovili, da je kakšno cepivo, ki bi se mu raje izognili?

Ne, po mojem takega cepiva ni. Seveda se mora vsakdo sam odločiti, pred čim se želi ali mora zaščititi. Če potuješ v določene države, nekatera cepiva niso stvar izbire, ampak nuja. Proti rumeni mrzlici sem se moral cepiti, preden sem potoval v Afriko, sicer se seveda ne bi. To je živo cepivo, pri katerem sem imel največ neželenih učinkov – sicer nič groznega, en teden sem se slabo počutil, imel sem vročino kakšen dan ali dva ter rahle mravljince v eni roki. Vsekakor je bilo obvladljivo.

Torej je vaš zaključek, da se je v vsakem primeru bolje cepiti kot zboleti?

Seveda. Otroci do petega leta starosti so najbolj dovzetni za zaplete zaradi nalezljivih bolezni, sploh pri oslovskem kašlju ali ošpicah, ki sta lahko za dojenčke smrtno nevarni bolezni oziroma imata hude posledice.

Nekateri cepivom ne nasprotujejo povsem, vendar se jim zdi, da je cepiv preveč. To drži?

S tem se ne strinjam. Vsekakor se je bolje cepiti in izogniti čim več boleznim – s tem tudi farmacija služi manj, kot če bi nas zdravili. Če govorimo o »prevelikem« številu cepiv za otroke: pri razvoju cepiv se strokovnjaki, odgovorni za programe cepljenja, na neki točki vprašajo, ali je smiselno novo cepivo vključiti v otroški program cepljenja ali ne. Pogledajo znanstvene raziskave, podatke za otroško populacijo, izkušnje drugih držav … in se šele nato odločijo za vključitev, določijo, kateri mesec ali leto bi bilo smiselno cepiti, s koliko odmerki, v kakšnih razmakih … Nadzor nad cepivi je zelo strog, tako da je sistem zanesljiv.

Največ se je o cepivih govorilo med covidom-19. Zanimivo je, da je med nasprotniki cepljenja veliko takih, ki poznajo kup primerov neželenih učinkov po cepljenju, obenem pa praktično nikogar, ki bi imel posledice zaradi bolezni covid-19. Kako je to mogoče?

Dejansko živimo v dveh različnih svetovih, ki se ne dotikata med sabo. Skupine ljudi se zapletejo v določene kroge na Facebooku ali drugih družbenih omrežjih, kjer nato nekritično sprejemajo vse informacije, ki jih tam dobijo. Tam se pogosto pojavljajo objave v slogu »tega in tega je cepivo poškodovalo«, vendar gre večinoma za osebne anekdote brez znanstvene vrednosti. Ne vemo, ali te zgodbe držijo. Morda si je nekdo to izmislil. Morda se je neka zdravstvena težava zgodila, a ni jasno, ali je to bilo neposredno po cepljenju ali šele nekaj mesecev pozneje, ko so lahko vključeni še drugi dejavniki. Vsak tak primer bi bilo treba klinično natančno preučiti, da bi se ugotovila dejanska povezava. Mislim, da teh primerov ni dosti. Če bi jih bilo toliko, kot trdijo – da so ljudje množično zbolevali ali »padali kot muhe« – bi to že opazili in bi bila cepljenja ustavljena.

Ljudje so mislili, da so cepiva za covid razvili v 12 mesecih in jih na hitro dali na trg, brez temeljitega preverjanja. V resnici pa je razvoj tehnologije mRNA potekal približno 40 let. Znanstveniki so postopoma odkrivali ključne elemente, ki so jih uporabili za cepiva mRNK. Kar zadeva strah pred spremembo DNK, je to znanstveno ovrženo. mRNK iz cepiv ne vstopa v celično jedro, kjer je naša DNK, zato ne more vplivati na naš genom. Tudi pri cepivih, ki vsebujejo DNK (npr. vektorska cepiva), se genetski material ne vgrajuje v genom – deluje zgolj kot navodilo za začasno tvorbo virusnega proteina, ki sproži imunski odziv.

Drži pa, da se lahko v zelo redkih primerih pojavijo določeni hujši neželeni učinki (denimo miokarditis ali krvni strdki). To je znano, vendar pa se pri prebolevanju covida-19 to pojavlja še mnogo pogosteje. Vse drugo pa ni res, niti to ne, da cepiva ne učinkujejo.

Zaradi lažnih informacij proticepilcev so morali celo umakniti dobro in preverjeno cepivo proti lymski boreliozi.

Konec 90. je prišlo na trg učinkovito in varno cepivo proti boreliji, ampak so se v ZDA začela širiti poročila o domnevnih neželenih učinkih, pri čemer so bili dejavni tudi proticepilci. Ljudje so začeli tožiti proizvajalca, in ta se je odločil, da bo cepivo umaknil, saj je precepljenost padla, ni bilo prodaje in se jim to ni več izplačalo. To je gotovo tragična zgodba, saj smo ostali brez dobre zaščite pred to boleznijo, ki ima lahko hude zaplete.

Znano je, da v Ameriki ljudje tožijo celo, če se opečejo z vročo kavo. Zneski, ki jih lahko dobijo na sodiščih, so milijonski. In očitno je denarna korist tudi v ozadju argumentov proti cepivom, saj ste v knjigi razkrili podatke, da je bilo kar nekaj znanstvenikov oziroma zdravnikov, ki so v javnosti širili dezinformacije, povezanih z odškodninskimi tožbami.

Vzroki za nasprotovanje cepljenju so različni. Eden je rastoče nezaupanje v farmacijo in znanost, drugi je strah pred neželenimi učinki. Vse to s pridom izkoriščajo določeni posamezniki, t. i. prominentni, mednarodno znani proticepilci, ki s širjenjem dezinformacij in strahu pred cepivi dobro služijo. Nekateri znanstveniki pa dobro služijo kot strokovne priče v primeru obravnav oziroma tožb zaradi domnevnih poškodb po cepljenju. Sicer pa število teh tožb ne dokazuje, da so cepiva dejansko škodljiva, ampak dokazuje predvsem to, da ameriški odvetniki vedo, da ima farmacija velike proračune.

Mislite, da bo vaša knjiga spreobrnila kakšnega proticepilca?

Ne, saj so tako ali tako prepričani v svoj prav. Katerokoli znanstveno raziskavo, ki potrjuje učinkovitost, varnost in koristnost cepljenja, jim ponudiš, jo ignorirajo. Pri njih ne gre za iskanje resnice, temveč za iskanje virov, ki bodo potrdili njihovo vnaprejšnje prepričanje, ki je že zacementirano. Nekaterih ne spreobrne niti dejstvo, da je njihov otrok zbolel za nalezljivo boleznijo in pristal na intenzivni negi ali celo umrl.