Shutterstock

Že nekaj časa dobro vemo, da vetrna energija ni tako čista in brezgrešna, kot so nam dopovedovali, vedno bolj pa postaja jasno tudi to, da vetrne elektrarne niso le problem ljudi, ki živijo – ali bodo morda živeli – v njihovi bližini, temveč so problem nas vseh. Civilne iniciative, ki se borijo proti mlinom na veter, skoraj dobesedno,  so končno slišane. Se zdi. Če njihovih svaril ne bodo odpihnile sape ... 

Z Diegom Loredanom smo se prvič pogovarjali leta 2022. Na pogovor sem šla s prepričanjem, da je vetrna energija čista, poceni, glavni dobitek na loteriji, tako rekoč …, nazaj sem prišla povsem spreobrnjena, kajti Loredan, ki je bil takrat (in je še danes) eden od Slovencev, ki o tej problematiki vedo največ, je z besedami narisal povsem drugačno sliko. Takrat se o temni plati vetrne energije še ni pisalo, veljala je za najboljšo stvar po izumu kolesa.

Loredan je med prvimi pri nas – ali morda prvi –govoril o degradaciji okolja, ki jo s seboj prinaša postavitev vetrnic, o tem, da vetrnice več stojijo, kot se vrtijo, o elisah, ki se jih ne da razgraditi, o globoko segajočih betonskih temeljih, ki ostanejo v zemlji tudi po tem, ko vetrnic ni več, o infrazvoku, ki ljudem ne da spati, odganja živali in pobija netopirje, pa o tem, da se je v drugih državah goreča ljubezen do vetrnic že močno ohladila, budno namreč spremlja, kaj se v zvezi z vetrno energijo dogaja v evropskih državah in po svetu.

Šimen Zupančič

V Dolenji vasi pri Senožečah, kjer je živel, delujeta dve vetrnici, investitorji so jih nameravali postaviti še več, ampak prebivalci – ne vsi – ki so se že dodobra naužili neprijetnega sosedstva z vetrnicama, so proti. Civilna iniciativa za zaščito Senožeških brd se že skoraj desetletje in pol uspešno postavlja po robu novim vetrnicam. Tri leta pozneje ni v Senožeških brdih postavljena niti ena vetrnica več, vetrna energija še vedno predstavlja le 0,04 odstotka v slovenski proizvodnji energije – povprečje v EU je okrog 17 odstotkov – v Sloveniji pa je zdaj že enajst iniciativ, ki se upirajo postavitvi vetrnih elektrarn in so pred kratkim postale Združenje civilnih iniciativ za Slovenijo brez vetrnih elektrarn.

Diego Loredan je postal koordinator združenja. »Žal ne živim več v tistih koncih,« pravi o svojih letih v Dolenji vasi, »ampak na tiste srčne ljudi nikakor ne morem pozabiti in jih bom vedno nosil v srcu. To je tudi razlog, zakaj še vedno vztrajam v tej borbi proti mlinom na veter – ker se čutim dolžnega vrniti jim to, kar so mi dali, ko sem tam prebival.«

Nazaj v politiko? Niti slučajno! 

Dominika Švarc Pipan, nekdanja pravosodna ministrica, je pooblaščenka združenja. »Ko sem se začela ukvarjati s to zgodbo, sem mesec, dva, kadar me je kdo vprašal, striktno odgovarjala, jaz sem nevtralna. Sem vaša zastopnica, tu sem zato, da vam pomagam razumeti pravice in jih uporabljati. Ne opredeljujem se, ker o tem premalo vem. Zdaj pa o tem vem nekaj več, tematika me je zelo zaskrbela. Danes lahko rečem, da sem goreče proti umeščanju vetrnih elektrarn v slovenski prostor na način, kot se to počne zdaj. Absolutno pa nasprotujem temu, da se jih umešča na območja, ki niso degradirana. Dvomim o prihodnosti vetrne energije v Sloveniji glede na to, da je vetrni potencial vprašljiv. Cena – pa ne govorim o finančnih stroških –– je daleč višja od koristi.«

Ali sodelovanje z združenjem pomeni, da se vrača v politiko? 

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,  št. 23, 10. junij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

Croatian Records