Profimedia

V neskončni množici grozodejstev, ki jih je zmožen storiti človek, je najhujše med vsemi umor otroka. Tako čuti vsak posameznik, ki premore dušo in kolikor toliko delujoče živčevje, in o tem se strinjajo prav vse kulture, vsi narodi in vse civilizacije v zgodovini. Kajti otrok je edino bitje na svetu, ki je docela nedolžno in zato docela sveto. Otrok je utelešena obljuba boljše prihodnosti in je radost, je najčistejši zven nikoli končane pesmi, je čudenje nad veliko lepoto sveta. In kadar se ta svet obrne proti njemu in ga uniči, je to velika izdaja, ki je ni moč oprostiti. To je zločin, ki ga je zmožno zagrešiti le najnižje in najtemnejše zlo.

Izraelska vlada strelja, mesari s šrapneli, trga z droni, ubija z lakoto in žejo palestinske otroke v Gazi. To ni vojna; vojna je spopad moža proti možu, vojaka proti vojaku, v katerem imaš v rokah orožje, in zato imaš vsaj neko možnost. Ti otroci nimajo nobene možnosti. Zato je to umor. Zato je režim Benjamina Netanjahuja enak drugim morilskim režimom, ki mečejo senco na zgodovino človeštva. Tudi ali pa predvsem nacističnemu režimu Adolfa Hitlerja, ki je prav tako v imenu domneve lastne rasne večvrednosti hladnokrvno pobil na milijone judovskih otrok in človeštvo oropal izpolnitve obljube njihovih življenj. Kakor Hitlerjev nacizem je tudi Netanjahujev sionizem rasističen, imperialističen in genociden. Kakor nacistom sedaj tudi izraelskim klavcem ni sveto niti najsvetejše. 

Gaza je dokaz, da človeštvo še zdaleč ni na ravni, za katero smo verjeli, da smo jo dosegli. Še vedno imamo senco, ki nima dna. Še vedno je v nas nekaj, kar bi mesarilo in trgalo. Še vedno smo enaki kot v jamah – divjaki, le da z nadišavljenimi pazduhami in mobiteli v rokah. Po Hitlerju se je človeštvo zaklelo, da se to ne bo več ponovilo. A veliko zlo se vedno znova utelesi v drugi obliki, da preizkusi človečnost ljudi v danem obdobju. Ves naš napredek, vsa naša znanost in filozofija, vsa tehnologija in nabuhli razum, otekli možgani in topi podočniki, naša evolucija – vse to je laž, ker je Gaza resnična. Vse to je brez smisla, ker ne služi življenju. In vsi po vrsti smo krivi, ker vsak dan znova zatajimo veliko dušo človeštva na račun velikega zla. V resnici ne naredimo nič, da se ne bi ponovilo. V resnici naša zahodna civilizacija – Izrael je eden od njenih izvorov že od bibličnih časov – temelji na rasizmu, imperializmu in genocidu.

Ko gledamo Gazo, gledamo uničenje obljube boljšega človeštva, še enkrat več. Gledamo trpinčenje, stradanje in ubijanje otrok ter čutimo zamiranje svetlobe. Nič ni sveto, in če ni nič sveto, potem človeško življenje nima smisla. Jezimo se in jočemo, ponoči ne spimo. Duša tolče ob zid mesene ječe, v kateri hira, in nora od bolečine kriči, da morijo otroke in da naj vendar nekdo nekaj stori. Za božjo voljo. A ne bo dolgo, ko bo omahnila nazaj in nehala kričati. Še nekaj mesecev Gaze, pa se bomo navadili. Še malo genocida, pa bomo sprejeli zlo kot našo normalnost. Ko bomo postali algoritem, ne bo več bolelo, ker ne bo več človeka. Potopili se bomo v senco, ki nima dna; v senco pod jamami, iz katerih smo izšli. Ko gledamo umiranje otrok v Gazi, gledamo umiranje človečnosti.

To je strašna misel, ki nas sedaj muči. Ti otroci nas potrebujejo in mi potrebujemo njih. Morali bi se razjeziti do konca, morali bi spustiti na plano naše podivjane duše – naj sedaj one trgajo tiste, ki si to zaslužijo. Morali bi vstati in kaznovati zločin, ki ga ni moč oprostiti. Preplaviti ulice, se povezati z ljudmi iz drugih držav, preplaviti gnijočo, senilno Evropo, preplaviti svojo umirajočo civilizacijo z življenjem. Odrezati genocidni rak, ki se vedno znova vrne in jo razžira. Zahtevati prekinitev diplomatskih odnosov z Izraelom, mu zapreti vrata v EU, ustaviti vse dobave in nakupe orožja, odpreti meje za nesrečne Palestince, pripeljati Netanjahuja in njegove klavce pred sodišče, kot so naši dedje privedli naciste.

Če ne, smo mi tisti, ki bomo kot skupnost in kot posamezniki sojeni pred najvišjo pravico. Če ne, smo mi tisti, zaradi katerih bo veliko zlo dokončno prevladalo na tem svetu. In ko bo vsega konec, bomo šli srkat koktejle na bleščečo riviero, ki jo nameravata Netanjahu in Trump postaviti na obrežju Gaze, nad veliko kostnico – bolj mrtvi od mrtvih pod nami.

Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 23, 10. junij 2025.

revija Jana