Profimedia

Pretekli teden so se policisti odzvali na obvestilo, da ob ograji stanovanjske hiše na obrobju Maribora negibno leži ženska, ob njej pa so trije psi. Preiskava je pokazala, da naj bi 84-letnica umrla zaradi poškodb, ki jih je povzročil eden izmed psov, od katerih imata dva status nevarnih živali. Zaradi dveh psov pasme argentinska doga in bulterierke, ki so bili odpeljani v zavetišče, so v preteklosti že vodili postopke – kot poroča časnik Večer, je pokojna lani poklicala na pomoč policijo zaradi nasilja, ki naj bi ga nad njo izvajal sin, a policisti zaradi psov niso mogli priti do nje. Lastnika psov so tedaj v okviru preiskave nasilja zadržali, pse pa za osem dni namestili v zavetišče. Po vrnitvi psov je bilo lastništvo prepisano na pokojno. Njenega sina je UVHVVR v preteklosti že obravnavala zaradi pomanjkljivega varstva psov na javnih površinah, neskladij pri cepljenju proti steklini in neurejenega vpisa enega psa v register hišnih živali. Na začetku leta 2024 so za dva psa izdali odločbo o nevarnosti, saj sta napadla človeka in drugega psa. In zakaj psov niso že poprej trajno odvzeli? Ker ni bilo zakonske podlage.

Kako je sploh mogoče, da je bila pokojna lastnica psov, ki jim ni bila kos? Kinologinja Anja Brumec, ki je tudi ustanoviteljica in inštruktorica na Akademiji šolanih in delovnih psov Maribor, vidi pomanjkljivost v tem, da pristojni niso ugotovili, da bodo psi ostali na istem naslovu in da se lastništvo prepisuje na 84-letno žensko, ki sama ne more skrbeti zanje. »Če so bili psi v sistemu, tudi pregledani s strani inšpektorja, je moral nekdo opaziti, da imajo težave, saj se agresija ne pojavi kar naenkrat. Takšno vedenje je skupek napak, storjenih v življenju psa. Seveda pa je treba upoštevati še to, da so bili trije. Psi se drugače obnašajo, če so sami, kot pa kadar so v tropu.«

Posledice lukenj v zakonu so jasne, kontrole pa ni 

Luknje v zakonu razkrivajo nemalo težav. Kinologinja pojasnjuje, da je prvi problem ta, da lahko vsakdo dobi kakršnegakoli psa hoče. »Če ga dober vzreditelj zavrne ali pa je pes iz dobre vzreje predrag, ga nabavi pri nekom, ki si naziva vzreditelj sploh ne zasluži. Zadnje čase se pojavlja ogromno psov, katerih vzreditelji živijo na južnem Balkanu in ki pridejo k nam z bolgarskimi potnimi listi. Že tukaj so luknje v zakonu, ker se takih psov ne odvzema oziroma prijavlja. Ti imajo običajno zelo slabe genetske zasnove, obilico zdravstvenih težav in anomalij, kar pa pomeni tudi nestabilnost karakterja ter potencialno nevarnost.« Problematična je tudi finančna plat lastništva nevarnih pasem, saj bi se marsikdo rad izognil plačilu kazni ter izvedbi prevzgoje, ki terja čas, denar in odgovornost. »Vsekakor je največja pomanjkljivost, da se v času postopka veliko dogaja, po zaključku pa ni več nobene kontrole.«

Rešitev: živalska policija in ostri pogoji za lastništvo 

Kakšna je rešitev za trenutne razmere? Brumčeva meni, da bi potrebovali policijo za živali, ki po potrebi poskrbi tudi za odvzem, nujno pa je tudi okrepiti odgovorno lastništvo. »Redno srečujem lastnike psov, o katerih pasmi vedo le malo. Pri velikih, močnih in tudi delovnih pasmah je to še toliko bolj skrb zbujajoče, saj lahko naredijo ogromno škode, če nepravilno reagirajo, četudi ne mislijo nič slabega.« Lastniki bi morali biti kos svojemu psu, predvsem pa imeti za zahtevnejšo pasmo dovolj znanja.

Sprenevedanje vodi v ponavljajoče se tragedije

Če je nevarnost jasna, imamo možnost ukrepa. Kljub temu tragedije še naprej polnijo črno kroniko, kar se zdi Brumčevi žalostno tudi zato, ker so si zgodbe zelo podobne. »Vsaka od njih je skupek različnih okoliščin, ki so pripeljale do takšnega konca. Nesmiselno je iskati razlog v psu in njegovi pasmi, saj obstajajo tudi psi, ki so bili označeni kot nevarni, so opravili prevzgojo in zdaj normalno bivajo v domačem okolju. Razlika je edino v tem, da je njihov lastnik prevzel odgovornost, poiskal pomoč in se vsak dan posebej trudi, da temu psu omogoči kakovostno, varno življenje, hkrati pa tudi vsem okoli njega. Marsikaj je mogoče postoriti tudi v bivalnem okolju psa, da se takšne tragedije preprečijo.«

Vsak nevzgojen pes je lahko nevaren

Kinologinja poudarja, da pod nevarne pse ne sodijo le določene pasme. Vsak pes lahko postane nevaren, a pod določenimi pogoji, pri čemer igra zelo veliko vlogo njegov lastnik. Razlika med psi je le v posledicah, če pride do napada. Nevarno pasje vedenje je pogosto posledica slabe vzgoje in pomanjkljive socializacije, zaradi česar lahko pes neprimerno odreagira tudi na vsakdanje pojave, kot so kolesarji ali otroci.

V primeru, da se nam približa nenadzorovan pes, svetuje, da obstanemo, ne delamo sunkovitih gibov, psa spremljamo s pogledom, a ne v oči, in počakamo, da se oddalji. Kot ključne opozorilne znake za potencialno nevarno vedenje izpostavlja telesno govorico — tudi mahanje z repom ni vedno znak veselja.