Lahko sem srečen, da sem zbolel v Sloveniji!
Dušan Volmut, 55-letni Prekmurec, ki živi razpet med Ljubljano in Primorjem, je že devet let onkološki bolnik. Ima raka limfatičnega sistema, ne-Hodgkinov limfom. Ko so mu bolezen odkrili, je bila ta že v četrtem, zadnjem stadiju. »Ob vsej poplavi raznih šarlatanov in 'čudežnih' ozdravljenj hudih bolezni kar pozabljamo na uradno medicino. Meni so že prve kemoterapije dobesedno rešile življenje, čeprav sem bil tako rekoč odpisan! Zdravim se že dolga leta in povedati moram, da nimam niti ene same pripombe na naše zdravstvo.« Mogoče se v tem trenutku to sliši zelo čudno, saj je vsa Slovenija na nogah zaradi zdravstvenega sistema, ki naj bi bil v katastrofalnem stanju. Dušan Volmut ne meni tako in želi, da se sliši tudi njegov glas. »Vse zdravstveno osebje se zelo trudi okoli mene, imam zelo dobro zdravniško oskrbo. Doživel in preživel sem že marsikaj in ni mi jasno, kako nekateri tako vztrajno pljuvajo po našem zdravstvu. Jaz bi bil zaradi svoje bolezni v marsikateri evropski državi že mrtev!«
Rakova pot. Stara modrost pravi, da bog naloži človeku toliko, ko lahko nosi. Očitno Dušan prenese ogromno, saj so mu leta 2008 diagnosticirali raka, ne-Hodgkinov limfom, ki je uradno neozdravljiv, lahko pa ga krotiš in z njim živiš. »V tistem času se je začel moj boj za status, za invalidsko pokojnino. Vsak, ki je šel po tej poti, ve, da je to kalvarija. V invalidski komisiji sedijo ljudje, ki delajo po birokratskih navodilih in sploh ne vidijo človeka, ki je že tako ali tako prizadet od bolezni. Iskal sem pomoč tudi pri medijih, moja zgodba je bila objavljena v Tedniku. Od tega nisem nič pričakoval in seveda zato tudi nisem nič dobil. Moje iskanje pravice se je končalo s tožbo, ki sem jo že na prvi stopnji dobil,« pripoveduje o svojem boju z mogočnim Sistemom.
Dušan Volmut ne izpusti nobene priložnosti, da pove o veliki sreči, da je zbolel prav v Sloveniji. »Za rakom se zdravim že devet let in na zdravljenje nimam niti ene pripombe! Meni se v resnici dvigne tlak, ko po čakalnicah srečujem prav tako bolne ljudi, kot sem sam, ki se nenehno nekaj pritožujejo. Nedolgo tega sem v čakalnici na onkološkem poslušal gospo, ki se je glasno pritoževala, ker je morala malce dalj časa čakati na pregled. Iz nje je kar bruhalo. Nekaj časa sem jo poslušal, potem pa sem jo mirno vprašal, kaj je pripravljena storiti za svoje zdravje. Grdo me je pogledala in izrekla samo eno besedo: vse. Pa sem ji odgovoril, da ji ne verjamem, saj je očitno, da ne more niti počakati malce več časa. Vidite, take stvari me jezijo!«
Več v Zarji št. 37, 13. 9. 2016
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
