Iztok Dimc

Vodni orešek je domorodna vrsta, ki jo lahko opazimo predvsem na ribnikih in jezerih. Najpogosteje jo srečamo v severovzhodnih in vzhodnih delih Slovenije. Raste tudi na Ljubljanskem barju, kjer so ga mostiščarji že zdavnaj uporabljali za prehrano. Spada v družino vodoorehovk (Trapaceae) in je razširjen skoraj v vseh zemeljskih sladkih vodah.

Ne samo plodovi, tudi listi so nekaj posebnega

Steblo rastline, ki je dolgo do tri metre in običajno razvejano, ter njegove plavajoče liste, razvrščene v obliki rozete na vodni površini, so zelo dobro poznali v srednjem veku, ko so posušene vodne oreške, ki rastejo avgusta in na začetku septembra, mleli v moko in iz njih pekli kruh, da so tako blažili lakoto. Vodni oreški so namreč po vsebnosti beljakovin konkurenčni žitu. A zanimivi niso samo plodovi, ampak tudi sami listi, ki se nad vodo in pod vodo popolnoma razlikujejo – tako močno, da nikoli ne bi uganili, da pripadajo isti rastlini. »Listi, ki jih vidimo na vodni površini, po obliki spominjajo na liste breze in so po zgornji strani povoskani, da voda kar najhitreje odteče z njih. Na njihovih listnih pecljih so elipsaste odebelitve, ki so namenjene temu, da obdržijo rastlino na površini, ko je ta obtežena s plodovi. Pod vodo medtem vzdolž stebla izraščajo črtalasti listi. Na isti rastlini so tako popolnoma različni listi, ob čemer tisti nad vodno površino oskrbujejo rastlino s plini iz zraka, podvodni listi pa svojo nalogo izpolnjujejo s plini iz vode,« pripoveduje Roman Hergan iz botaničnega vrta TAL 2000, ki goji vodni orešek. Seveda so čisto prava posebnost zeleni oreški, ki so nenavadne oblike in se pojavijo na rastlini od julija do septembra. Ko odpadejo, sčasoma olesenijo in potemnijo. Na prvi pogled jim morda ne bi pripisali užitnosti, saj imajo po štiri bodičaste izrastke. Vendar smo izvedeli, da imajo tudi ti posebno nalogo. »Bodice so opremljene z ostrogami, s katerimi se plod pritrdi na kakšno žival, običajno na ptice, ki ga potem prenesejo v drugo vodo. Na takšen način se vrsta širi.«

Več v Zarji št. 37, 13.9.2016

Iztok Dimc