Shutterstock

Žajbelj je nadvse šarmantno zelišče, ki pritegne pogled s kosmatimi zelenosivimi listi in dišečimi škrlatnimi cvetovi. Ni ga težko pridelati in v vrtu se rad razraste. Celo do te mere, da ga imamo hitro preveč. Če bi živeli v davnih časih, bi za en zabojček žajblja zlahka dobili tri zabojčke čaja, tako cenjen je bil. Veljal je za rastlino, ki človeku lahko povrne nesmrtnost. Danes seveda vemo, da so to zgolj pobožne želje, kar pa ne pomeni, da ne prinaša drugih koristi.

V knjigi Mediteranska zelišča, ki jo je napisala Polonca Andrejčič Mušič in izdala založba Kmečki glas, o žajblju izvemo, da so na Kitajskem, v Perziji ter ponekod v Evropi nekoč verjeli, da se ljudje, ki na svojem vrtu gojijo žajbelj, ne morejo postarati.

»Tudi za Rimljane je bilo spravilo žajblja posvečen obred, pri katerem so morali biti nabiralci oblečeni v bele tunike, bogovom pa so morali žrtvovati kruh in vino. Ime 'salvia', ki izhaja iz latinske besede 'salvere' in pomeni rešiti oziroma zdraviti, pa nakazuje na njihovo globoko spoštovanje te rastline. Svoj sloves je žajbelj obdržal tudi v srednjem veku, saj je Karel Veliki zapovedal, da ga morajo gojiti v vseh samostanskih vrtovih.«

Profimedia

Vsestransko uporaben

»Kot začimbo ga lahko potresete po krompirju, bučah, pečeni zelenjavi, svež žajbelj pa lahko nasekljate in potresete po juhi ali ga uporabite za poživitev omak in mineštre ter mesnih in fižolovih jedi. Poda se tudi k paradižnikovi omaki ali jajcem. Nemci ga uporabljajo za začinjanje klobas.« Poleg v kuhinji se ga uporablja tudi za lajšanje raznoraznih težav, zapiše avtorica knjige. Predvsem je koristen za dihala, zdravje pljuč in lajšanje nahoda.

»Ker učinkuje baktericidno, pomaga tudi pri odpravi in lajšanju različnih kožnih bolezni. Vsebuje grenčine, čreslovine in flavonoide ter precej vitamina K, ki je pomemben za dobro kri in zdrave kosti. Že čajna žlička posušenega in zdrobljenega žajblja lahko zadovolji desetino naših dnevnih potreb po tem vitaminu. Poleg tega je v njem več kot 60 blagodejnim učinkovin, ki med seboj učinkujejo sinergično.«

Vsebuje pa tudi sestavino, zaradi katere z njim ne gre pretiravati. To je strupeni tujon, ki se iz listov v večji meri izloči predvsem v alkoholnih pripravkih in  maščobi. Žajbelj je tako ena izmed tistih rastlin, ki jo je treba dodobra spoznati, preden začnemo iz nje pripravljati zvarke. V srednjem veku naj bi obstajala knjiga o njegovi pravilni uporabi, ki je imela kar 90 strani. Morda bistveno pa je zavedanje, da mladi žajbljevi listi vsebujejo veliko manj tujona kot tisti, ki poženejo konec poletja. Uporabljajmo ga zmerno. Manj je več. Tudi ko govorimo o žajblju.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 25, 24. junij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana