Profimedia

»Eno najboljših daril staranja je odkritje prečudovite umetnosti kako biti sam. Kar je bila nekoč neprijetna tišina, je zdaj razkošje. Hiša je spokojna in lahko plešem v kuhinji, ne da bi me kdo sodil, ali pa ne počnem nič. Sama sem svoja najboljša družba, s kavo, z dobrim filmom in s svobodo, da preprosto sem, kajti samota ni odsotnost, temveč polnost in notranji mir.«

Pustite moj nos pri miru

Ne lovi izgubljene mladosti, če si že kdaj zaželi, da bi bila mlajša, pravi, je to zato, da bi doživela spremembe, ki jih že dolgo čaka: »Petdeset let sem čakala na spremembe, za katerem sem menila, da bi se morale zgoditi, ko sem imela šestnajst ali sedemnajst let.« Govori predvsem o vlogi žensk, boji se, da bi spet zdrsnile nazaj, tja, kjer so bile pred desetletji, ko je veljalo, »bodi lepa, bodi seksi, imej otroke in bodi tiho«. Na tole lahko trdno računate: Helen Mirren ni nikoli tiho. Poleg tega pa trdi, da tudi nikoli ni bila lepa. Pred kratkim, teden ali dva nazaj, je na okrogli mizi, ki so se je – med drugim – udeležile njene kolegice Kathy Bates, Parker Posey, Keri Russell, rekla, »če pogledam obraze ob tej mizi, nobena od nas ni lepa. Nismo lepotice. Imamo zelo različne obraze, zelo zanimive obraze.«

So ji rekli, ko je bila sredi dvajsetih, naj si da za božjo voljo operirati nos, je priznala, ker s kumaro, ki jo ima, ne bo nikoli dobila vlog. »Rekla sem ne. Saj itak nisem hotela biti lepa igralka, odločila sem se, da bom ne tako lepa.« Pri devetinšestdesetih jo je kozmetična hiša L'Oreal povabila, naj postane obraz njihove reklamne kampanje. Njen nos, ki nikoli ni srečal lepotnega kirurga, očitno ni tako zelo moteč. Leta 2022, pri komaj 76, je bila na naslovnici revije People. Številka je bila posvečena lepim ljudem. »Večina nas ni lepih,« je rekla, »imamo pa druge lastnosti, ki so prav tako močne kot lepota. Všeč mi je beseda 'swagger' (samozavesten nastop, bi lahko prevedli), ker pomeni, da sem prepričana vase, v to, kako se kažem svetu, da uživam v svetu okrog sebe. Mislim, da bi se to, čemur pravimo lepotna industrija, moralo imenovati industrija samozavesti. Ljudem dajemo samozavest.«

Profimedia

Ni slabo biti kraljica

Rodila se je (leta 1945) kot Ilyena Lydia Vasilievna Mironov ruskemu očetu in angleški materi. Nekaj let pozneje je dal oče priimek poangležiti v Mirren. Pri devetnajstih je zablestela v gledališču v Antoniju in Kleopatri. »Všeč mi je bila moč in strast te vloge, seveda pa je vedno dobro biti kraljica,« je napisala leta 2008 v svojih spominih z naslovom In the Frame. Vloge kraljic so ji res pisane na kožo, se zdi – leta 2006 je bila Elizabeta II., ta ji je prinesla oskarja, zlati globus in nagrado igralskega ceha, leta 2013 pa je tedanjo britansko vladarico igrala v londonskem gledališču v drami The Audience, avdienca. Dve leti pozneje je vlogo ponovila na Broadwayu.

Še eno kraljico Elizabeto, prvo svojega imena, je pa upodobila že leta 2005 v miniseriji Kraljica Elizabeta I. In še pred tem, leta 1994, je bila v filmu Norost kralja Jurija žena naslovnega junaka, kraljica Charlotte. Njena babica po očetovi strani je bila grofica (dedek po mamini strani pa mesar kraljice Viktorije). Leta 2003 je Helen dobila čisto svoj plemiški naslov – ne ravno kraljica, je pa dame of the British empire in je torej s polnim naslovom dama Helen Mirren. Njena zadnja kraljica – doslej – je Katarina Velika v štiridelni televizijski seriji iz leta 2019. Hecna stvar, njena vzgoja je bila »zelo antimonarhistična«, je rekla. 

Še vedno diham

Seveda se kdaj majčkeno zatakne tudi kraljicam – ko je dobila vlogo v filmu The Mosquito Coast (1986), je mislila, da ji je uspel prodor med kraljice Hollywooda. »Ko sem šla s sestanka, me je kar po zraku nosilo. Uspelo mi je, sem pomislila, postala sem hollywoodska igralka!« Če je režiser Peter Weir in soigralec Harrison Ford, kaj bi lahko šlo narobe? Ne vemo natanko, ampak ni bil dober film, kritiki ga niso marali in občinstvo tudi ne, potonil je brez sledu. Ji je pa potem uspelo tam, kjer ni pričakovala, televizijska drama Glavni osumljenec (Prime Suspect) se je iz ene epizode razrasla v serijo, dolgo več sezon, in ji prinesla prepoznavnost. Od 1991 do 2006 je bila najbolj priljubljena britanska policijska inšpektorica.

Profimedia

Nagrade jo imajo rade, do statusa EGOT ji manjka samo še nesrečni G, grammy. EGOT so štiri nagrade z različnih umetniških področij, E je emmy za televizijo, G grammy za glasbo, O oskar za film in T tony za gledališče. Menda je samo enaindvajset ljudi, živih ali mrtvih, ki so dobili vse štiri. Helen Mirren ima oskarja, tonyja in štiri emmyje, grammy pa tudi ne more biti več daleč, lani je bila nominirana v kategoriji govorjene besede.

Leta 2022 ji je igralski ceh podelil nagrado za življenjsko delo. »Še sem živa, torej izpolnjujem pogoje,« je komentirala. Skrivnost njenega uspeha? »Bodi točen in ne bodi kreten.«

Hodi, kot bi bila zaljubljena

Kraljica tabloidov ni bila pa nikoli, ni delala škandalov, ni se opijala, ni menjavala moških. Znani sta dve njeni veliki ljubezni, prvo ji je prinesel Excalibur (1981), v katerem je igrala Morgano, zlobno polsestro kralja Arturja. Ko je v kostumu zajadrala na prizorišče, so se kolena zašibila sedem let mlajšemu, takrat še neznanemu Liamu Neesonu, in kmalu je ugotovil, da mu naklonjenost vrača.

Profimedia

»Še preden sem jo srečal, sem nekje prebral, da je, če ji je bil kdo všeč, za njegovim hrbtom oponašala njegovo hojo. Lepega dne sem se obrnil nazaj in je oponašala mene,« se spominja Neeson. To je očitno zadostovalo, da sta bila par štiri leta. Še dandanes se imata rada, pravita, ampak svojega Pravega sta oba srečala, šele ko sta se razšla – Neeson se je leta 1994 poročil z Natasho Richardson, Helen pa leta 1997 z režiserjem Taylorjem Hackfordom.

Ne vemo, ali je je oponašala njegov način hoje, ko sta skupaj snemala film Bele noči (White Nights). Ona je imela takrat 38 let, poročila pa sta se šele deset let pozneje, zato, je pojasnila, »ker sva spoznala, da bova za vedno ostala skupaj. Ampak v resnici še najbolj iz pravnih vzrokov. Pa tudi najini družini, sva čutila, sta hoteli, da se poročiva. Vedno sem govorila, da nimam nič proti zakonu, samo po mojem okusu ni bil, kot repa. Zelo dolgo je trajalo, da sem prišla na okus. Le pravo repo sem morala srečati.« Hackford je v zakon pripeljal dva sinova, skupnih otroka nista imela.

»Niti za hip nisem obžalovala, da nimam otrok,« je nekoč zatrdila, a se je takoj popravila: »Pravzaprav lažem, ko sem gledala film Starševstvo (Parenthood, 1989), sem kakšnih dvajset minut ihtela. Jokala sem, ker sem izgubila priložnost za materinstvo in ker ga nisem nikoli izkusila.« Ampak, je pristavila, sem hitro prebolela.