Revija Zarja

Zaradi granuloma so mi morali izpuliti tri zobe, zdaj pa ne vem, kaj storiti. Proteza do konca življenja, implantat, ki bi lahko držal mostiček, trije implantati ... Prosim, svetujte. Alenka. 

Pripravljam se na operacijo srca in so mi rekli, da mi morajo pred tem izpuliti vse mrtve zobe. Ne razumem, zakaj so se tega zdaj spomnili in zakaj mi prej nihče ni povedal, da so mrtvi zobje takšen problem. Imam jih kar osem. In kaj bo potem, ko jih izpulim? So mogoče tudi implantati nevarni za srce? Raje preverim, preden dam veliko denarja in mi potem povedo, da še to ne bo v redu.  Robert D.

Sem v letih, ko se je treba odločiti za temeljito sanacijo zob. Bila sem že pri treh zobozdravnikih, pa ima vsak svoje predloge. En mi predlaga vgradnjo treh implantatov, ki bi potem lahko držali premostitve. Drug bi mi dal kar osem implantatov in potem mostički ne bi bili potrebni. Tretji pa je proti implantatom in predlaga protezo. In če se oni ne moremo poenotiti, kako naj se jaz odločim? Vem, da tudi vas ne morem obremenjevati, da se odločate namesto mene, a vseeno prosim za vaš pogled na predlagane možnosti, ker gre za goro denarja in ne bi rada vseh svojih prihrankov zapravila za slabo rešitev.  Jožica K.

Ravnokar sem se odločila, da si bom dala vstaviti dva implantata, pa berem, da tudi to ni prav dokončna rešitev in da celo tisti titanovi niso tako neproblematični, kot se je sprva zdelo. Je kakšna boljša rešitev?  Jernej S.

Revija Zarja

Vprašanjem o zobeh ni konca. V e-nabiralnik projekta Skupaj za zdravje človeka in narave nenehno dobivamo takšne in podobne dileme. Če bi le odgovori bili lahko preprosti, pa niso. Rešitve niso črno-bele, prej bi rekli, da je treba izbirati med 50 odtenki sive. Tudi mi smo se pogovarjali z mnogimi zobozdravniki ter poskusili izločiti najzanesljivejše nasvete in najbolj preverjene rešitve. Zelo podrobno o tem lahko berete v priročniku Resnice in zmote o zdravju zob, ki vam bo zagotovo prihranil veliko denarja in nepotrebnega trpljenja. V nadaljevanju bom poskusila strniti glavna spoznanja, do katerih smo prišli in še vedno prihajamo, ko gre za problematiko mrtvih zob in implantatov.

Zobje so bolj živi, kot se nam zdi

Mogoče vam delujejo kot kost ali kamen, vendar podroben pogled razkriva, da so zobje kozmos v malem. Prej so menili, da ima zob le eno osrednjo koreninsko votlino, danes vedo, da gre za kilometre dolg razvejan sistem mikrokanalčkov. Prej so bili prepričani, da je sklenina neprebojna, zato so bili vsi nasveti namenjeni temu,, kako naj jo še bolj utrdimo. Danes pa vemo, da so najbolj zdravi zobje tisti, ki se nenehno »potijo« in tako s sebe splakujejo morebitne patogene. 

Zelo močni mikroskopi in druga sodobna znanstvena spoznanja tako iz korenin spreminjajo tudi pogled na zobe in njihovo vlogo v telesu.

Popolno konzerviranje zob ni mogoče

Zaradi zapletenosti zobnih korenin še najboljši zobozdravniki priznavajo, da popolno popravilo mrtvih zob ni možno. Seveda obstajajo velike razlike med tem, kaj se lahko naredijo »na hitro« in kaj lahko naredijo dobro opremljeni ter zelo temeljiti zobozdravniki, ki si za zdravljenje zobne korenine vzamejo celo nekaj ur in odpravijo čim več morebitnih patogenov, ki bi si lahko v mrtvem zobu naredili varno zatočišče.

Če imunski sistem normalno deluje, bo telo imelo takšen zob »pod kontrolo« in večina ljudi z njim ne bo imela težav.

Ko hudič dobi mlade

V življenju se rado zgodi, da težave letijo na kup. Ostanete brez službe, zapusti vas partner ali doživite kakšen drugi večji stres in naenkrat je tudi imunski sistem dodatno obremenjen. Prav takrat se rado zgodi, da popusti »varovanje« mrtvih zob ali obzobnih tkiv in se tam začnejo razvijati nevarne anaerobne bakterije.

Vsak mora sam presoditi, v kakšni formi je in kako tvegane so zanj takšne »tempirane bombe« v ustih. Pogovarjala sem se s številnimi zobozdravniki, tudi s holističnimi bioresonančnimi terapevti, specializiranimi za zobozdravstvo, in vsi so mi potrdili, da so odzivi zelo individualni. Nekdo ima deset mrtvih zob in z njimi nobenih posebnih težav, pri drugem pa že en zob lahko nenehno povzroča težave.

Običajni zobozdravniki sicer srečujejo predvsem tiste, ki imajo težave – zato njihova statistika pravi, da mrtvi zobje povzročajo težave vsem.  

Revija Zarja

Anaerobne bakterije na pohodu

Vnetje se lahko iz obzobnih tkiv ali mrtvih zob razširi na neposredno okolico in globlja tkiva, predvsem na čeljustnici, tako nam začne izginevati čeljustna kost. Prehod mikroorganizmov in njihovih produktov iz obzobnih tkiv v krvni obtok lahko povzroči vnetje v oddaljenih organih (srce, možgani, jetra, pljuča, ledvice), pogosto anaerobni mikroorganizmi, ki domujejo v ustnih tkivih, povzročijo vnetje sklepov, pljučnico, abces …

Prav zato pri večjih posegih medicina zahteva odstranitev mrtvih zob. Se pa strinjam, da bi bilo veliko bolj pošteno, če bi o nevarnosti mrtvih zob in vnetih dlesni bolnike posvarili bistveno prej – še preden jih leta in leta zdravijo zaradi bolezni, za katere očitno vedo, da mogoče izvirajo iz žarišč v ustih.

Vse je povezano z vsem

Večina zobozdravnikov sicer ne vidi dlje od kariesa na vaših zobeh, kar pa ne pomeni, da se problematika zob konča v ustih.

Nova spoznanja o boljši resorpciji vitaminov, rudnin in zdravil skozi sluznico ust ali pod jezikom bi zagotovo morala pripeljati tudi do premisleka, kaj sploh smemo dati v usta. Če v nekaj minutah skozi sluznice lahko »posrkamo« toliko dobrih snovi, ni ovire, da ne bi tudi slabe. V prejšnji številki sem zato obsežno pisala o problematiki fluora in zobnih krem, ki ga vsebujejo. Pozoren velja biti tudi pri materialih, ki jih uporabljamo za zdravljenje zob.

Ko mora zob ven

Če je zob treba izdreti, se lahko pogovarjamo le o tem, katera od možnosti bo najmanj težavna. Idealne ni več. Če želimo narediti mostiček, bo treba poškodovati tudi sosednje zobe, da lahko premostimo zob(e), ki manjka(jo). S tem bomo skrajšali njihovo življenjsko dobo.

Če nam bodo vstavili stare materiale (s kovinsko podlago), tvegamo tudi motnje v elektroprevodnosti tkiv. Zato trenutno za najboljšo izbiro veljajo cirkonijevi in keramični mostički brez kovinskih delov.

O zobnih vsadkih – implantatih veliko beremo in mnoge klinike jih ponujajo kot bližnjico za ureditev vseh težav. Gre za umetno korenino iz titana, titanovih zlitin ali cirkonija, ki jo vstavijo v našo kost in se tam zaraste. Potem a takšno korenino nadgradijo z zobom, s čimer se izognemo potrebi po protezi ali mostičku. 

Revija Zarja

Implantati niso tretji zobje!

Mnogi razmišljajo po principu, »če bo šlo kaj narobe, si bom že vgradil nove zobe, takšne, ki se ne morejo pokvariti in boleti”. Žal ta oblika »odkupa grehov« (še) ni možna. Implantati niso čarobne palčke, s katerimi problematični zob zamenjamo z nadomestkom, ki bo brezhibno deloval do konca naših dni.

Preden se odločimo za kaj takega, si moramo zastaviti vrsto resnih vprašanj. Najprej o tem, zakaj smo ostali brez zoba. Če ni šlo za fizični udarec in če so v ozadju dolgotrajni vnetni procesi ali parodontoza, z implantati težav ne bomo odpravili. Vnetni procesi se bodo v tem primeru lotili tudi drugih zob in kosti, v kateri je vsadek. To se po obstoječi statistik pripeti pri vsakem petem vsajenem implantatu.

Če ne odpravimo vzrokov, zaradi katerih smo sploh ostali brez zoba, je pričakovati, da bomo z leti potrebovali več implantatov, vgradnja teh, kot kažejo nova spoznanja, pa ni brez tveganj. Tudi titan, ki je sicer zelo varen, dokler je na površju naše kože (zato ga uporabljajo v naravnih sredstvih za sončenje), zna delati težave, ko pride v stik z našo notranjostjo. Raziskave kažejo, da ima okoli štiri odstotke ljudi alergijo na titan. Več vgrajenih implantatov težave povečuje, ker se z leti začnejo v telesu kopičiti titanovi ioni.

Zapleti so verjetnejši pri bolnikih z avtoimunskimi boleznimi in tistih, ki so že obremenjeni s težkimi kovinami.

Preberite še ...

· Slovenija

(EKSKLUZIVNO) Luka Založnik, pričevalec iz afere Dars: Rok Snežič mi je narekoval, Feštajn pa je snemal

Zadnje raziskave kažejo tudi na problematično elektroprevodnost – dejansko delujejo kot antene v glavi, kar povečuje škodljive vplive elektromagnetnega smoga, ki smo mu vsak dan bolj izpostavljeni.

Nove raziskave namreč pripisujejo določen delež periimplantitisov (vnetij ob implantatih) izločanju titanskih delcev ter segrevanju titana zaradi elektromagnetnega smoga (mobilni telefoni, wi-fi), saj vsaka kovina v telesu, še posebej v glavi, učinkuje kot antena in signale še dodatno krepi. Na tak način se okoli kovinskih implantatov tkivo segreva, po nekaterih ocenah celo za nekaj stopinj, kar dolgoročno lahko vodi do izgube implantatov. Za kako veliko težavo gre, bo treba počakati na obsežnejše raziskave, a vseeno je dobro tudi to upoštevati, ko se odločamo, katero možnost »sanacije« izbrati in financirati.

Revija Zarja

Nove rešitve – keramični vsadki

V iskanju biokompatibilnih materialov – takšnih, ki jih telo sprejme brez tveganja za alergijske reakcieh, se pospešeno razvijajo cirkonijevi implantati (t. i. keramični implantati). Ta material je že zelo dolgo v uporabi v protetiki in se je izkazal kot biološko neproblematičen. V nasprotju s titanovimi vsadki material nima površinske napetosti, ne korodira in alergij nanj praktično ni.

Keramični implantati so se pojavili že pred dvajsetimi leti, vendar je takrat bila problematična njihova trdnost. Sodobne generacije keramičnih implantatov so po vseh standardiziranih meritvah vsaj tako močne kot titan.

Postopek vgradnje je dokaj različen, zahteva drugačne spretnosti in predvsem temeljitejšo pripravo. Mogoče je to razlog, da v »dentalnem turizmu« raje uporabljajo titanove vsadke. Če kost ni dobro očiščena in sterilizirana, se keramični implantat ne bo vrasel in bo bolnik hitro odkril, da priprava ni bila dobro opravljena.

V Sloveniji imamo že nekaj zobozdravnikov, ki vgrajujejo keramične implantate.

Resnična zgodba

 »Zakaj bi plačali več, ko je le nekaj ur vožnje oddaljena veliko cenejša rešitev.« S temi besedami vas snubijo organizatorji »dentalnega turizma«.

Implantologija je postala tako popularna, da naši južni in vzhodni sosedje iz nje delajo tudi novo turistično panogo. Za nekaj dni greste v letovišče, vmes pa vam prenovijo usta in domov se vrnete z novim nasmehom. Ki žal ne traja prav dolgo.

Brez skrbi, saj imam garancijo! S temi besedami se mi je pred leti pohvalil gospod Rudi, ki se je ravno vrnil z Madžarske, kjer je kot bister Gorenjec uspešno prihranil kar nekaj tisočakov – vsaj v primerjavi s ceno, ki bi jo plačal pri nas. »Tem dohtarjem pa res ne bom pustil, da iz mene brijejo norca,« mi je takrat zaupal in natančno popisal, kako organizirano, hitro in učinkovito je potekal postopek. 

Ko sem ga vprašala, kaj bo storil, če bo pozneje kaj narobe, mi je pokazal pogodbo, v kateri je pisalo, da bo izvajalec odpravil morebitne napake, ki bi se pojavile v roku enega leta. Še posebno ponosen je bil na to, da mu bodo v tem primeru plačali tudi stroške bivanja in prevoza. »Tega večina agencij ne ponuja,« mi je zaupal. »Nisem neumen, poskrbel sem, da me ne bodo 'nategnili'.« 

Toda bistri gospod Rudi je pozabil na eno podrobnost. Neopazne napake v »zobnem gradbeništvu« zelo redko udarijo na dan, še preden mine leto dni. Na slabo očiščenih zobeh pod kronami se karies utegne razvijati več let, preden zob začne boleti in sporočati, da je nekaj narobe. Še tišji utegnejo biti procesi v mrtvih zobeh. 

Njegovi novi zobje so zdržali tri leta, nato so mu začele otekati dlesni, na dveh mestih pa se je pojavilo, kot je temu rekel, »odvečno meso«. Izkazalo se je, da pod lepimi kronami ni vse tako lepo. Napredovala parodontoza je povzročila močno zatekanje dlesni. Ker je izbral cenejšo možnost in so mu zgornjo čeljust vgradili v dveh kosih, so morali vse skupaj demontirati (beri: razbiti), še preden so se lahko lotili sanacije dlesni. Izkazalo se je, da je parodontoza razžrla kar nekaj kosti, zato se je nekaj zob razmajalo. Tega ni mogel opaziti prej, saj so bile keramične krone med seboj povezane, zaradi nekaj trdnih zob pa se drugi niso majali. Ker zdaj kosti skorajda ni več, tudi implantati ne pridejo več v poštev, saj jih ni kam vgraditi.

Trenutno je gospod Rudi podoben razbiti kopalnici. Ploščice je bilo treba uničiti, saj je le tako mogoče priti do gnilih cevi, ki puščajo. Sanacija bo verjetno stala več, kot so stali zobje na razprodaji. Potem bo treba zbrati še denar za novo keramiko, seveda če jo bo sploh mogoče v kaj vgraditi. 

Objavljeno v Zarji št. 18, 30. 4. 2018.