Karate je borilna veščina. Ko so Japoncem prepovedali orožje, se ga razvili kot obliko samoobrambe. O njegovih začetkih in začetnikih se sicer krešejo mnenja (Kitajska ali Japonska), a to ni bistveno. Tudi to ne, kako sijajno je Bruce Lee v filmih naklestil lumpe vseh vrst, da so nekateri v kinu ploskali. Karate je veliko več kot borilna veščina. Človeku ponuja zavetje, notranji mir, harmonijo med telesom in duhom, je povedal Mirće Opeloski, šihan, »učitelj učiteljev« karateja, kakor je njegov priznani naziv. Seveda ima črni pas in kakšen dan za povrh. Toda tudi to ni pomembno. Tako je rekel.

Ko je umrl moj učitelj, sensei Taiji Kase, sem se spraševal, kaj in kako naprej. Odšel sem v Milano k senseiju Širaiju, ki je živa legenda v karateju šotokan. Vprašal sem ga, kaj naj zdaj storim. Odgovoril mi je, da ker sem bil asistent Kaseja, naj prevzamem njegovo delo. Zdaj si »master«, mojster, ki sprejema učence. To sem sicer počel že prej, le da sem imel nad sabo višjo avtoriteto. Za njo sem se lahko skril. Zdaj pa je bilo tega konec. Postal sem šihan, voditelj šole Šoto Mušin Kai, to je šola po metodi učitelja Taijija Kaseja. Vrnil sem se v Malmo (na Švedskem), z mislijo, da bom odslej samo še učil karate. Postal sem profesionalni karateist.

Zakaj ste se odločili prav za karate?

Začel sem pri 15 letih, ko nisem imel najmanjšega pojma, kaj to sploh je. Bruce Lee je bil filmski zvezdnik, ki je navduševal vse živo in tudi mene. Že sam izraz karate mi je zvenel veličastno. Začel sem zato, ker so začeli moji vrstniki v okolici. Je to napadanje, je obramba? Nič nismo vedeli. Le to, da je lahko nevarno. Kmalu smo ugotovili, da karate pomeni predvsem ogromno dela. In kasneje tudi, da je glavni namen karateja obramba oziroma samoobramba.

Ljudje danes mislijo, da je karate agresiven šport.

Ravno narobe. Karate je najprej vaja. Kadar vadimo v paru, je ta v konfliktu. Eden napada, drugi se brani. Ko dosežeš harmonijo, vse to delaš brez dotika. Delamo skupaj, da dosežemo napredek. Vsak zase. Ne zato, da se med seboj pobijemo. Pa tudi ne zato, da bi bili prvaki. Tekmovalnost ti prej škoduje, kot koristi. Ne boriš se za medaljo, temveč za svoj notranji napredek, kar dosežeš s fizičnim delom na telesni ravni. Od znotraj navzven. To je umetnost, ko energijo pretvoriš iz ene oblike v drugo. Če deluješ le na telesni ravni, lahko to počneš nekaj let, potem začneš pešati. Če pa delaš z duhom, se okrepiš. S svojim načinom lahko »okužiš« vse okrog sebe.

Pa vendar, karate je borilna veščina. Ne zdi se, da bi bila povezava med telesom in duhom tu pomembna.

Telo in duh sta neločljivo povezana že z dihanjem. Najboljši način za spajanje uma in telesa je meditacija. Zato vadbo karateja običajno začnemo in končamo s kratko meditacijo. Zapustimo tisto, kar smo delali. Enako je pred začetkom vadbe: zapustimo vse, kar smo delali prej. Osredotočimo se samo na to, kar delamo v tistem trenutku. Menjamo svetove. Dojo (japonski izraz za prostor, kjer poteka vadba karateja) je kraj, kjer budisti meditirajo. Ko pridemo v našo dojo, vadimo karate. V energiji, ki pri tem nastaja, je tudi blagodejen učinek. Sam sem to izkusil z bolečino v kolenu. Dolgo sem potreboval, da sem se lahko spojil z energijo, in počasi, po malem, sem lahko bolečino ignoriral. Tega, kaj se dogaja, ni mogoče občutiti z našimi čuti. Kakor ne moreš povedati, kakšnega okusa je banana, če je nisi nikoli jedel. To je zenovsko dojemanje. Karate je torej še kako duhoven, kakor je tudi telesen.

 

---

Več preberite v tiskani Jani (št. 6, izid: 10.2.2015).

---