Profimedia

"Pozdravljeni! Včasih se mi zdi, da nam ne gre in ne gre, pa sva s partnerjem poskušala že vse mogoče, predvsem jaz. Imava šestletno deklico in skoraj petletnega dečka, ki se ne prenašata, kadar sta skupaj, kadar nista, se pa iščeta, nekaj trenutkov se imata rada, potem je spet stara pesem. Seveda ne pesem, ampak kričanje, jok, tudi udarci. Ves čas sem nervozna, kdaj bom spet slišala prepir, ki se vedno razvije v kaj hujšega. Partnerja to ne moti tako zelo, pravi, da morata zadeve urediti sama, potem pa se zaradi tega še midva spreva in vpijeva. V vrtcu sta v različnih skupinah in se s prijateljčki  nikakor ne prepirata toliko kot med seboj doma. Saj ne vem, ali midva ne znava, ali naju imata za norca, ali pa je z njima kaj narobe. Pridem ponju v vrtec in sem ju vesela, ko ju zagledam, pa se na poti domov skoraj takoj spreta. Imate kakšen nasvet zame, ker sem tik pred tem, da mi popustijo živci?"
Marjeta

Kričati na otroke, naj bodo tiho, se še nikoli ni obneslo.

Prepiri so normalna faza razvoja in že od nekdaj spremljevalci sobivanja in odraščanja. Kako naj se vajina otroka naučita reševati spore mirno, ko pa vidita,  kako vidva ravnata, kadar se spreta. Vi ste njun vzor. Najprej se umirita vidva z možem, vznemirjena ne moreta mirno odreagirati. Besede, naj bosta mirna in tišja, ne padejo na plodna tla, če so izrečene glasno, trdo, včasih celo bevskajoče.

Ne iščite krivca – pogovarjajte se.

Bodita mediatorja in ne sodnika. Naučita ju, kako se postaviti zase, a bolj mirno in brez udarcev. Naučita ju, kako izraziti svoje počutje, kako povedati, kaj jima ni všeč. Seveda tu besede ne bodo dovolj, videti morata vaju, kako udejanjata te nauke. Brez tega ne bo šlo.

Prvo pravilo naj bo besedno reševanje sporov brez fizičnega obračunavanja.

Na vašem mestu bi izbirala bitke, in prva naj bo odprava udarcev. V tistem hipu, ko se stepeta ali udarita, ni čas za razčiščevanje, ampak za takojšnjo ločitev, prekinitev igre, odmik. Fizično obračunavanje na noben način in pod nobenim pogojem ni sprejemljivo, o tem se z otrokoma pogovorite prej ter v mirnem vzdušju. To naj bo pogosta vsebina vaših pogovorov. Ne kot pridiga, ampak kot pogovor, kaj v družini cenite in kaj so vaše vrednote, ne kot kritika njiju dveh. Tudi otroka naj povesta svoje mnenje. Idealno bi bilo, da ju s podvprašanji spretno pripeljeta do tega, da sama ugotovita in ubesedita, da udarci ne prinesejo prav nič dobrega, da lahko bistveno več dosežeta z dogovarjanjem. Med seboj in tudi pri vaju.

Če se bosta počutila vključena, se bosta veliko bolj verjetno držala dogovorov. Seveda ne vedno, sta le otroka, ki se šele učita pravilnih odzivov, ampak vedno pogosteje. Če sta za kakšno izvirno idejo še pohvaljena, toliko bolje.

V vrtcu se lepše vedeta.

To ni kritika vaju dveh, ampak na neki način celo malo pohvale. V vrtcu sta v skupini in se morata bistveno pogosteje prilagajati, vesta, da je to nujno, in jima je jasno, da se morata obnašati na način, ki je tam zaželen. Pa sem prepričana, da vzgojiteljici na otroke ne vpijeta, jim pa postavljata meje, ki se jih večina potem res drži. Gotovo je okolje v igralnici bolj strukturirano kot doma, pričakovanja glede funkcioniranja in socialne komunikacije pa jasnejša. Domov prideta že nekoliko utrujena.

Zaupata vam.

Točno vesta, da sta vaša in da sta pri vas varna, da ju imate radi in ni nobene nevarnosti, da bi ju zapustili, zato spustita vse zavore in si dasta duška. Imata več svobode in manj rutine, kar je nujno potrebno, včasih pa pripelje do trenj.

Rešitev je v mejah, sicer fleksibilnih, a hkrati trdnih.

Otroka morata vedeti, katero vedenje je neprimerno in katere so logične posledice. Tu ne mislim le negativnih, kot je na primer odvzem kakšnega privilegija ali prekinitev dejavnosti, ampak tudi pozitivne, kot so pohvala, drobne pozornosti in male, nematerialne nagrade.

Pohvala dela čudeže, kar poskusite.

Seveda naj bo realna, osnovana na čem, kar v medsebojnem razmerju naredita prav. Morda tega zaradi strahu pred izbruhom sploh ne opazite več? Pohvalite, kadar se vsak zase ali pa skupaj zaigrata, kadar se zmoreta dogovoriti, kadar si pomagata. Nikar ne jemljite tega kot nekaj samoumevnega, ampak kot napredek. Všeč jima bo, da opazite, da lepo sodelujeta, na tak način se njuno primerno vedenje krepi.

Skušajte izkoristiti dragocene trenutke pred spanjem, ko se umirjata.

Povejte jima, da ju imate radi, povejte tudi, kaj sta ta dan naredila prav, odzrcalite, kako ste se vi vsi ob tem bolje počutili. Ta čas naj ne bo namenjen razpredanju o nagajivostih, ki so se dogajale čez dan, ampak umirjanju in poudarku na pozitivnem. V tem stilu naj bo tudi pravljica za lahko noč, upam, da je ne izpuščate. Izberete lahko vzgojne vsebine, ki jima posredno dajo misliti o razliki med zaželenim in nezaželenim vedenjem, ne da bi se ob tem počutila preveč osebno vpletena. Srečno!

Eva Horvat Kuhar

revija Jana