Tako kot smo si različni gospodinjci in gospodinje, jedci in jedke, tako naj bodo različni tudi žganci, pa naj bodo pripravljeni iz ajdove, pšenične, koruzne, ječmenove, pirine, ržene ali kamutove moke (ali njihovih zmesi), krompirja, fižola ali prosene kaše. Kadar sestavine združimo in krompirju, na primer, dodamo moko ali koruzo, takšnim žgancem pravimo oženjeni. Dober primer takšne ženitve so pohorski žganci oziroma olbič, pri katerih združimo krompir in koruzno moko.

Tudi načini priprave žgancev se razlikujejo. Za najstarejšega velja tisti, ki izvira iz Koroške in po katerem naj bi žganci tudi dobili svoje ime. Nekoč so jih pripravljali na žerjavici na odprtih kuriščih, danes pa v vroči kozici z debelim dnom popečemo moko na suho in ji, še preden porumeni, z zajemalko postopoma dodajamo osoljeno vrelo vodo. Če želimo, da so kepice večje, dodamo malce več vode, če želimo, da so žganci bolj drobni in suhi, pa manj. To so požgani žganci.

Poglejte, kako ajdove žgance pripravimo mi!

Najpogostejši, a ne najenostavnejši način priprave izhaja iz Gorenjske. V visokem loncu zavremo osoljeno vodo in vanjo stresemo moko. V kepo, ki nastane, z ročajem kuhalnice napravimo luknjo, da voda prekuha moko v notranjosti kepe. Večino vode, ki ji pravimo žgančevka, nato odlijemo in prihranimo, žgance pa na drobne koščke zdrobimo z dvorogeljnimi vilicami.

Na Štajerskem in Dolenjskem naj bi bil postopek podoben gorenjskemu, le da zmes iz kuhane moke prestavimo na deščico in narežemo z vilicami ter nožem. Tako je veljalo nekoč, danes pa si seveda vsak ne glede na regijo izbere sebi ljubo tehniko priprave, ki lahko vključuje tudi ročni mešalnik, če le žganci niso pretrdi. Nujna pri uporabi vseh omenjenih postopkov pa sta močna volja in potrpljenje pripravljavca, ki naj za dodatno motivacijo misli usmeri k slastni zabeli.