Grozno je, da se ne pogovarjamo o tem – ko ženskam rečem menopavza, se nakremžijo, začne izpoved ena od 12 Francozinj v dokumentarnem filmu Menopavza. Celo ko govorijo o svojem počutju zdravstvenemu osebju, se nekatere počutijo ignorirane. Dragocene izpovedi francoskih žensk o tem, kaj prinaša menopavza in kakšno breme lepotnega diktata ne prav prijazne sodobne družbe nosimo s sabo še v zrela leta, ko bi morale biti že končno enkrat osvobojene moškega pogleda. Kako si pomagati? Tako, da o tem govorimo (in pišemo).
Preberite več:
- Uporabni nasveti, ki vam bodo olajšali opremljanje doma
- Recepti za krofe, kot jih še niste poskusili
- Izpoved mame Sunite Williams, astronavtke slovenskih korenin
Če smo mislili, da smo napredovali v smislu odprtosti, da je menopavza zdaj pa res že obdobje v ženskem življenju, o katerem nekaj vedo tudi moški, se motimo. Francoska režiserka Julie Talon je z izpovedmi žensk pokazala, da je menopavza še vedno tabu, da ženske svoja spremenjena (zrela) telesa vidimo kot grda in menimo, da jih tudi moški vidijo tako. Nad tem ne zamahnemo z roko, vsaj večina ne, češ kaj mi mar, staram se, in to z dvignjeno glavo. Ne, tega se bomo morale naučiti in to predati naprej, da naše hčerke ne bodo bíle toliko (nepotrebnih) notranjih bojev.
Izjemno privlačna Francozinja v dokumentarcu začne: »Prav vesela sem, da spim sama – da tega (njo v menopavzi, op. a.) ne vidi noben moški.« Vse to potenje dojema kot nekaj grdega. »Nekaj živalskega je v tem in takšna gotovo ne vzbujam poželenja. Razen če bi bil moški ljubeč in zelo razumevajoč, a takšnega še nisem našla,« pove in nadaljuje: »Če bi se sodelavcu opravičila za svojo vzkipljivost, ker zaradi perimenopavze svojih čustev ne nadziram več dobro, ne vem, kako bi se odzval. Preveč bi se mu odprla.«
Živimo v zmoti?
Ali tovrstne izjave še koga šokirajo? Ta skrb za moška čustva? Kaj pa če me preprosto preveč podcenjujemo moške? Morda pa bi radi slišali kaj o menopavzi, o tem, kako se počutimo ali se še bomo? Soprog moje kolegice, ki je menopavzo že doživela, je dokumentarni film z zanimanjem gledal in marsikaj mu je postalo bolj jasno. Četudi je že sicer čuteč in dojemljiv, zdaj bolj razume razpoloženje svoje družice.
Ena izmed Francozinj reče, da je jezna, ker mora menopavzo skrivati. To nima smisla, ugotavlja, morale bi znati reči: zdaj me bo oblilo. In konec. »Kot bi se sramovale tega, kot bi same prebolevale bolezen na neki barki v popolni samoti,« slikovito opiše druga, ki niti s soprogom ne govori o tem.
Tudi časopisi ne pišejo o tem, pravi tretja. »Nihče ne govori o tem, ne opozori, da gre za dolg proces – deset ali več let! Tega ni lahko predelati.« In kako boš to z lahkoto predelal, če ti družba daje vedeti, da je prava ženska tista, ki lahko rojeva. Tudi o tem se izpove ena med njimi: »V njihovem (pri zdravniku, op. a.) pogledu sem čutila, da ničemur več ne služim.«
Moje telo, moja zgodba
Obstaja prepričanje, da moški z leti postaja zrel, ima sive sence, je moder, ima znanje in izkušnje, medtem ko ženska postaja samo stara – dotrajana, nekoristna, pravi francoska sogovornica, in ko med vožnjo spremljamo kratkolasko s tatuji, pripoveduje o srečanju s svojim bivšim. Po petnajstih letih sta se dobila in njegov prvi stavek je bil, da se je zredila v stegna. »Zdelo se mi je, da se moram opravičiti. In sem tudi se.« Čeprav bi se tudi ona lahko obregnila ob njegov videz, tega ni storila. A kljub temu da mu je odvrnila, da je stara 50 let in da tako pač je, jo je ta njegova pripomba pozneje obsedla, doma je še dolgo premišljevala le še o svojih stegnih.
Seveda niso vse ženske enake, ena med njimi pravi, da ji je njeno zrelo telo, bolj zaobljeno in mehko, danes bolj všeč kot tisto v mladosti. »Vzbuja mi občutke, šlo je skozi življenje, ima svojo zgodbo, poznajo se sledi časa.« Kot lepo pove ena izmed dvanajstih Francozinj, gre za pritisk družbe – ne smeš biti debel, saj to pomeni, da nimaš nadzora nad svojim telesom (niti ena sogovornica ni bila v resnici debela, op. a.) – če ne nadzoruješ telesa, ne nadzoruješ ničesar.
Odvisne od moškega pogleda
Nisem odvisna od moškega, sem finančno samostojna, a vem, da sem odvisna od te podobe, pravi temnolaska v filmu. »Moški me ne gledajo tako kot pred leti, in to ni fino. Ženske smo odvisne od moškega pogleda – odvisna sem bila od pozornosti, ki sem jo dobila, ko sem vstopila v gostilno. Zavedala sem se tega bremena in sem se ga hotela osvoboditi, počutila sem se ujeta, po drugi stani pa sem to potrebovala.«
Tista, ki jo je pripomba o stegnih še dolgo vznemirjala, sklene, da se je treba naučiti imeti se rada brez drugih. »Imej se rada takšna, kot si, in ne zaradi tega, kako si videti. A to je težko in tega se bojim. Biti si všeč brez ogledala.« Tudi njena sodržavljanka pravi, da je bila leta nesrečna, ker ni ustrezala merilom. »Vedno sem imela občutek, da telesno ne morem ustreči pričakovanjem drugih. Danes se mi zdi prav reči: tako je videti 53-letna ženska. Če ti nisem všeč, bog pomagaj.«
Erica Johnson Debeljak, pisateljica: Obdobje največje ženske moči
Staranje, spolnost, ženskost – gre za veliko temo, ki se je loteva v novem romanu (izšel bo junija) z naslovom Samo seks. »Žensko telo je pod pritiskom moškega pogleda, medtem ko moškim vizualno v starosti ne gre nič bolje (včasih pa tudi precej huje), s to razliko, da se oni z videzom ne obremenjujejo toliko kot ženske.«
O tem pripoveduje tudi sogovornica v francoskem dokumentarcu Menopavza, ko opazuje spolnega partnerja, kako se čez sobo povsem sproščeno sprehodi gol, pri čemer ona opazuje njegov obilni trebuh, ampak to je ne moti – všeč ji je. Osvežujoče je slišati, da tudi sama sprejema svoje starajoče telo in se ne pokriva z rjuho, medtem ko po seksu vstaja iz postelje.
»Kako so ženske po 50. letu oziroma po menopavzi nevidne, je pomembna tema. Moški v zrelih letih imajo pač denar in socialno moč, kar je njihov kapital, njihova moč je v starosti, medtem ko imamo me v glavnem svojo mlado lepoto, ki sčasoma izgine. Moški, ki so stari okoli 40, 50 in 60 let, potrebujejo mlajšo žensko, ker se tako počutijo nesmrtne. Ženske pa nimamo te možnosti oziroma jo imajo zelo redke med nami,« razmišlja Erica Johnson Debeljak. »V preteklosti so rekli, da je idealna razlika v letih med moškim in žensko polovica let moškega plus sedem. Torej je idealna ženska za 30-letnika stara 22 let (za 50 let starega pa 32 let), in razlika se z višjo starostjo samo še veča.«
Leto starejših žensk – z botoksom
Pred kratkim si je Erica ogledala filma Substanco z Demi Moore in Ljubico z Nicole Kidman. »Letos naj bi bilo leto starejših žensk. Ampak ti zreli ženski sta videti kot spaki z vsem tem botoksom! Veselila sem se teh filmov, pa sem bila močno razočarana, ker četudi sta pri obeh filmih v ospredju starejši, spolno aktivni ženski, sta v obeh primerih predstavljeni podrejeno in ponižano.«
Razumljivo, da si kot mlada ženska negotova glede svojega videza, ampak da so take tudi zrele ženske? »Nič ti ne pomagajo leta pri tem, če si želiš moškega, da sploh imaš intimno življenje. Zato se nekatere odločijo, da se z moškimi ne bodo več obremenjevale. Rečejo si, dovolj imam drugih stvari v življenju, ki me izpolnjujejo. Težko pa je za tiste zrele ženske, ki bi hotele imeti bolj živahno spolno življenje.«
Ekipa
Maksimalna energetska neodvisnost s paketom Pametna samooskrba
Močna in nora?
Je menopavza tabu v družbi, kot trdijo ženske v francoskem dokumentarcu? »Sama nisem imela težav z menopavzo, vsaj fizičnih ne, a je treba biti sočuten do drugih, saj nekatere trpijo. Ampak to je povsem naravno, za nekatere pa celo pozitivno obdobje življenja. Moja teorija o menopavzi je takšna: to je trenutek, ko ženska postane najmočnejša v življenju in ji ni treba najti moškega, da bi dobila otroke; ni ji treba skrbeti, da bo (nezaželeno) zanosila, zato je lahko seksualno svobodna.
Erica Johnson Debeljak: »V trenutku, ko bi ženska lahko postala najmočnejša, najbolj samostojna, ji družba pravi, da je nora in nezanesljiva – zaradi hormonov.«
Če je finančno neodvisna, ne potrebuje več moškega za življenje. Ampak prav v tem obdobju se vrine moški oziroma medicinski princip: ne samo, da ženska v tem obdobju postane grda, neželena oziroma seksualno nepoželjiva, temveč je tudi nezanesljiva. Lahko sredi sestanka postane rdeča, oblije jo vročina. V trenutku, ko bi torej ženska lahko postala najmočnejša, najbolj samostojna, ji družba pravi, da je nora in nezanesljiva – zaradi hormonov.«
Spomni še na naslednje brutalne citate – tistega dr. Roberta Wilsona, ki je sredi 20. stoletja razvil hormonsko terapijo za ženske v menopavzi in je menopavzo definiral kot bolezen, ki jo je treba zdraviti: »Soočiti se je treba z neprijetno resnico, da so vse ženske po menopavzi kastrati. Nobena ženska ne more biti prepričana, da se bo izognila grozi tega živega razpada.«
Psihologinja Helene Deutsch pa je v knjigi Psihologija ženske (1944) zapisala: »S tem ko ženska več ne služi za reprodukcijo, izgine tako njena lepota kot običajno tudi topel, vitalen tok ženskega čustvenega življenja.« Tako so včasih govorili o ženskah v menopavzi, z dokazi postreže Erica Johnson Debeljak in dodaja: »Če smo iskreni, lahko trdimo, da do neke mere še vedno živimo s tem kulturnim konstruktom.«
Sonja Lokar, sociologinja, aktivistka in predsednica Ženskega lobija Slovenijež: Doživljamo tiranijo nad človeškim telesom
»Že samo pojav menstruacije, dejstvo menstruacije, je v družbi še vedno tabu. Poglejte recimo reklame za vložke, v katerih je kri modra! Zakaj? Česa se sramujemo, bojimo? Drugi tabu je predmenstrualni sindrom. Ne sprašujemo se, zakaj ga imamo, ampak je to vedno izgovor, da se žensko razglasi za histerično in nemogočo.
Vprašanje menopavze je zelo podobno. Do nedavnega so celo zdravniki trdili, da je to neka namišljena bolezen ali namišljena ženska težava. Ženske so v menopavzi zelo različne: za nekatere je obupno, druge to obdobje prebijejo, ne da bi opazile, kaj se dogaja. Še ena stvar je zelo zanimiva: moški imajo veliko večjo težavo v primerjavi z nami zato, ker so sposobni reprodukcije vse življenje. In znano je, da vsa bitja, ki se spolno razmnožujejo, delujejo po določenih mehanizmih. To pomeni, da potreba po razmnoževanju usmerja tvojo pozornost.
Menda je človek edina živalska vrsta, ki preživi obdobje, potem ko ni več zmožna razploda. Obstajajo teorije, da je človeška vrsta dosegla tak strahovit razvoj zaradi menopavze, ker so bile babice (ženske, ki so preživele svojo menopavzo) sposobne prevzeti skrb za malo večje otroke, medtem ko so matere skrbele za dojenčke. Večji otroci so tako bili pod nadzorom in so se lahko učili od babic. Veliko stvari je povezanih s temi vprašanji, o katerih se ne pogovarjamo. Mi se pogovarjamo samo o stereotipnih predstavah, kaj naj bi ženska bila. Ni nujno, da so ti stereotipi samo patriarhalni, temveč so tudi liberalni.«
Ne, nismo hotele tega
Eden od liberalnih stereotipov je, da naj ženska postane moški, da zmore vse, kar zmore moški, in na enak način kot moški, pojasnjuje Sonja Lokar.
»Ne, nismo hotele tega! Niti najmanj. Hotele smo enako moč v družbi, ne pa postati kot moški. V tem je velika razlika. Če bi postale enake kot moški, kaj bi se potem v družbi sploh spremenilo? Vse bi ostalo enako, samo da bi nam krivice povzročali tisti, ki so v krilih, ne pa tisti v hlačah. Res najlepša hvala!«
Kako svobodne smo sploh ženske, ko pa nas tudi v zrelih letih sesuje že pripomba bivšega, da smo se zredile v stegna? Se moramo pri 50 res še ukvarjati s tem? Pa saj menda ja vemo, da se naše telo z leti spreminja, se nismo že sprijaznile s tem?
Sonja Lokar: »Kriterij lepote so najprej obesili ženskam, a ga zdaj natikajo tudi moškim. Ti imajo sedaj enak problem. Nas ženske pa bolj skrbi, ker smo od tega dejansko odvisne. Napredovanje v službi, pridobiti delo, ga obdržati – za to obstajajo trije kriteriji: mladost, zdravje, lepota. Včasih je to veljalo samo za nekatere poklice (manekenke, stevardese), danes pa je to splošen kriterij. To je katastrofa!«
»To ni tako slučajno. Potrošniška družba, v kateri živimo, in neoliberalni kapitalizem sta ob vseh drugih kriterijih tekmovalnosti med ljudmi vpeljala tudi kriterij lepote. Tega so najprej obesili ženskam, a ga zdaj natikajo tudi moškim. Ti imajo sedaj enak problem. Nas ženske pa bolj skrbi, ker smo od tega dejansko odvisne. Napredovanje v službi, pridobiti delo, ga obdržati – za to obstajajo trije kriteriji: mladost, zdravje, lepota.
Včasih je to veljalo samo za nekatere poklice (manekenke, stevardese), danes pa je to splošen kriterij. To je katastrofa! Je način, kako ta potrošniška družba ženski natika neka merila, ki se jih moraš držati, in te prisiljuje, da uporabljaš in plačuješ vse, kar ti omogoča, da ta merila izpolniš: da si primerno oblečena, naličena, s primerno frizuro, s telesom pa moraš početi natanko tisto, kar ga bo naredilo po merilih. In vse to stane!«
Stara družba brez gub?
Po drugi strani pa smo starajoča se družba, od katere bi pričakoval, da se navajamo na gube okoli nas, da nas te ne motijo, ker je okoli nas vedno več starejših ljudi? »Saj so starejši okoli nas, ampak poglejte: vse bogate ženske, ki so stare 80, so s svojim telesom naredile vse, da so videti, kot da so 50 ali celo 40 let. Zunanji pritisk je, da greš veliko dlje od barve za lase!
Poglejte mlada dekleta, komaj so se jim oblikovale prsi, že gredo na operacijo povečanja prsi ali pa nenadoma niso več zadovoljne z obliko svoje zadnjice. Kakšna tiranija nad človeškim telesom je to?! To je dokaz, kako kriterij lepote pritiska na ženske – z vseh strani.
Na družbenih omrežjih je to še intenzivneje in ta pritisk nad mladimi se lahko ne nazadnje konča tudi s samomorom,« še razmišlja Sonja Lokar in opozori na lepotna tekmovanja, na katera (predvsem v ZDA, op. a.) starši privedejo deklice, stare komaj dve leti! »In jih potem do pubertete vodijo skozi ta lepotna tekmovanja in tako ustvarjajo kult, da človek velja toliko, kakor je videti na pogled.«
Renata Šribar, antropologinja, feministična teoretičarka: Gre za utišano temo
»Tudi to temo sem doživela na lastni koži in lastna izkušnja je pomembna, ker vidiš, kako se o menopavzi govori tako v medijih kot med ženskami – gre za utišano temo. V primerjavi z menstruacijo se o menopavzi zelo malo pogovarjamo. To sta reproduktivna pojava. Če pogledamo mlajše feministke oziroma spolno ozaveščene ženske, se že nekaj let zbirajo na to temo, me starejše, ki bi svoje izkušnje in vedenje o tem lahko delile, pa tega ne počnemo (ali izjemno redko) – ne v medijih ne v poljudno medicinskih besedilih.«
Pred leti je analizirala, kako v javnosti obravnavajo menopavzo: poleg hormonskim spremembam ter slabemu počutju so presenetljivo veliko časa namenjali suhi nožnici in spolnemu užitku moških in kako naj ženske to uredimo. »To se mi je zdelo precej grozno, sploh v primerjavi s tem, kako so strašni pojavi z menopavzo popolnoma utišani. Moje obdobje je bilo precej grozno: enkrat sem skoraj padla v nezavest, dvakrat pa res – kar naenkrat, hipno se je zgodilo. Ko sem se pogovarjala z zdravnico homeopatinjo, mi je dejala, da je to zelo možno zaradi zahtevnih hormonskih sprememb. Poleg tega nisem kar dve leti normalno spala – in to jaz, ki nikoli dotlej nisem imela tovrstnih težav!«
Sploh vemo, kaj je moškim res všeč?
Da bi bilo to obdobje največje ženske moči, ker nismo več tako finančno kot v reprodukcijskem smislu odvisne od moških, se ne strinja. »Me, rojene v socializmu, smo rasle v ekonomski neodvisnosti in ne bi rekla, da v tem zrelem obdobju ne potrebujem moškega. Če smo heteroseksualne, moške potrebujemo za odnos – ne samo za telesno intimo, ampak za duševno-duhovni razvoj, za bližino. Mislim pa, da ženske ne vemo, kaj je moškim zares všeč. To, kakšna je privlačna ženska, je preprosto marketinška in kulturna prevara.
Naj ponazorim z osebno anekdoto – s prijateljem sva ležala na nudistični plaži in enkrat je pripomnil, medtem ko sem ležala v položaju, ki ga ženske dojemamo kot zelo neprivlačnega: No, vidiš, to je moškim všeč! Ter pohvalil moje noge, ki jih imam za najmanj privlačen del svojega telesa. Naše predstave o tem, kaj je moškim dejansko všeč, so družbeno-kulturna prisila. Res pa je, da se moški z veliko denarja poročajo z ženskami, ki predstavljajo prav to podobo, ampak to so v mojih očeh tisti moški, ki izgubljajo stik z realnostjo in se zaradi statusa podredijo zapovedi statusnih simbolov. In take ženske (mlade, lepotice) zanje predstavljajo statusni simbol.«
Zbogom, kariera
Renata Šribar: »Že pri 40 sem doživela, da mi neke delovne naloge niso zaupali, ker sem bila prestara.«
V zrelih letih ne čuti, da bi imela kaj manj (moške) pozornosti. »Seveda se bo na cesti manj moških ozrlo za mano, ampak to zame ni tako pomembno. Morda zato, ker mi v prijateljskih oziroma družabnih stikih ne manjka pozornosti. V službenem smislu je drugače – tam pa že od 40. leta naprej.« Družbo namreč po njenem mnenju prežema in obvladuje starizem. »In prve žrtve smo ženske. Že pri 40 sem doživela, da mi neke delovne naloge niso zaupali, ker sem bila prestara.« Prav tako je slišala, da bodo raje zaposlili mlajše, ter omeni kolegico, ki se ni obremenjevala s tem, da postaja manj lepa, manj vredna pozornosti, ampak je menopavzo dojela kot telesno opozorilo, da se ji izteka kariera. Kar nas res lahko skrbi v starajoči družbi, kjer bomo nekatere delale do 70. leta, kajne?
