Do Sunitine mame nam je pomagala priti Slovenka Yasmina Bacinich, ki že dve desetletji živi na Floridi in izvira iz vasi Leše, od koder so tudi astronavtkini predniki po materini strani. Yasmina že leta prijateljuje z obema in je tudi pomagala organizirati prihod Bonnie in Sunite v domovino ter kraj njunih prednikov. »Ljubim Slovenijo,« nam je takoj na začetku pogovora povedala Bonnie Pandaya, rojena Zalokar. Ni mogla prehvaliti svojega zadnjega obiska. »Raziskali smo številne zanimive kraje, bili smo na Bledu, se peljali na otok, Suni so vozili s helikopterjem, obiskali smo hišo v Lešah, kjer so živeli moji predniki in kjer so nas pričakali z neverjetno okusno hrano,« je pripovedovala in dodala, da bi se k nam prav rada vrnila. »Skupaj s Sunito, samo najprej mora priti iz vesolja,« se je nasmehnila. »Vsi jo čakamo, morala bi se vrniti po osmih dneh, zdaj pa kaže, da je ne bo do aprila.«
Zelo povezani
»Seveda sem žalostna, ker ni z mano, toliko načrtov sva imeli, ko bi se junija lani vrnila iz vesolja. Želeli sva skupaj nakupovati pohištvo za novo hišo, ki sta si jo kupila z možem Michaelom, ki jo prav tako pogreša vse te mesece. Ampak nič ne moreš storiti. Tako je, ko greš na misijo. Na to sem že kar navajena, saj je trideset let delala v ameriški vojni mornarici, tam sta bila tudi moj sin in Sunitin mož. Nikoli nisi mogel zagotovo vedeti, ali se bodo res vrnili, kot so načrtovali. Vrnili so se, ko se je misija končala. Zato vse to razumem, ampak vseeno jo pogrešam, rada bi jo videla,« je povedala. Od nekdaj sta zelo povezani.
Pravi sonček!
Sunita se je rodila kot tretji otrok Bonnie in Deepaka Pandye. »Prva sin in hčerka sta bila rojena le trinajst mesecev drug za drugim, Sunita pa se je rodila tri leta pozneje, zato je bila naš 'baby'. Več časa je bila z mano, zato sva se verjetno tako povezali. Bila je čudovit otrok, zabavna, vesela, nasmejana, pravi sonček, zato ji pa tudi pravim Suni. Bila je lepa deklica, imela je krasne dolge črne valovite lase in velike rjave oči. Čudovito je igrala klavir, a se je potem bolj intenzivno posvetila plavanju. Dvakrat na dan je trenirala vso srednjo šolo in tudi pozneje na fakulteti. Prvič je bila v bazenu že ob 5.20, potem pa še enkrat popoldne. Odlična plavalka je bila in je uživala. Zdelo se mi je super, da so otroci našli vsak svoj šport. Ko sem prišla v Slovenijo, sem videla, da vsi ljudje nekaj počnejo zase, kolesarijo, hodijo, tečejo, očitno to prihaja iz moje sorodstvene veje,« se je namuznila. »Slovenci ste visoki, močni, lepi ljudje. Moji sorodniki so vsi Slovenci. Moja mama je pekla odlično potico in jabolčni zavitek, imeli smo prekajene klobase … Še danes ne morem pozabiti odličnih jedi, ki jih je ena od gospa pripravila v Lešah, ko sem bila na obisku.«
Posezite po zvezdah
Njena.si
Mestni utrip že 20. leto spremlja ikonična Rotarijska ura na križišču Ajdovščina
Z možem, Indijcem Deepakom, sta svoje otroke vedno spodbujala, naj sledijo svojim sanjam, naj posežejo po zvezdah, in Sunita ju je vzela povsem resno. Toda ali si je od nekdaj želela postati astronavtka? »Kje pa, sanjala je, da bo veterinarka. Zelo rada ima živali, obožuje konje, morala sem jo voziti na bližnjo konjsko farmo. Od nekdaj smo imeli tudi pri hiši živali. Želela si je študirati na Harvardu, za rezervo pa se je vpisala še na Columbio, Yale in na pomorsko akademijo. In ko ni prišla na prvega, ji je brat, ki je obiskoval pomorsko akademijo, svetoval, da se bo tudi ona na tej šoli dobro znašla, ker ima rada kampiranje in obožuje naravo. Poskusila je in ji je šlo zelo dobro, tudi zato, ker je bila zaradi plavanja telesno zelo dobro pripravljena. Doma je tudi veliko tekla. Vsi moji otroci so trdo delali, ampak so pridni in uspešni. Poleg tega je bilo pri nas veselo, še posebej ko smo zaigrali vsak na svoj inštrument. Suni je igrala klavir, sin in druga hčerka Dina sta igrala kitaro, jaz pa harmoniko,« je pripovedovala spominja, kako luštno so se imeli.
Zna se približati otrokom
Sunita se po videoklicih pogosto javlja na Zemljo, piše dnevnik, skoraj vsak dan se sliši s svojo mamo, tako da se zaradi rednih stikov z domačimi ne počuti izolirana. »Zelo je zaposlena, kar je v redu. Pred kratkim se je pogovarjala z učenci ene izmed šol tu blizu. Ko so otroci izvedeli, s kom se bodo pogovarjali, je eden od njih rekel, da me pozna. Poklicali so me in povabili na pogovor s Sunito. Res je bilo prijetno.« Kaj vse jo ponavadi sprašujejo otroci, nas je zanimalo. »S kakšnimi eksperimenti se ukvarjajo, kako živi na postaji, kako si pripravljajo hrano, kako spijo, pijejo vodo, kako se je sprehajati po vesolju in podobne stvari. Otroci so bili presrečni, ko so jo videli, ona pa se jim zna približati in stvari predstaviti na zelo zabaven način.«
Nekaj posnetkov o njenem življenju na vesoljski postaji si seveda lahko na spletu ogledamo tudi sami. Kako lovi po kabini kapljico vode, kakšno hrano imajo in kako si jo pripravljajo. V zadnjem letu je v vesolju praznovala tako božič, novo leto kot tudi zahvalni dan. »Za zahvalni dan smo imeli dehidriranega piščanca z jabolki in začimbami. Ampak če bi lahko izbirala, bi na tak dan raje izbrala materino kuhinjo,« je dejala v enem izmed posnetkov. Tam, v breztežnostnem prostoru na postaji, je življenje v marsičem drugačno kot na trdnih tleh. Da ne izgubljajo mišične mase, morajo astronavti vsakodnevno trenirati tudi do dve uri, da ohranjajo formo, kot jo imajo na Zemlji pri normalnem gibanju. Najbolj pa vsi pogrešajo vročo prho!
Drži se, da ne odletiš!
Na posnetkih lahko Sunito med drugim spremljamo na enem od vesoljskih sprehodov, zato smo vprašali mamo, kako ji je pri srcu, ko se hčerka odpravi na tak »pohod«. »Ko sem jo prvič videla, sem bila precej zaskrbljena,« je povedala. Ne nazadnje nam je pred leti tudi Sunita zaupala, da je bila na svojem prvem vesoljskem sprehodu prestrašena. »Ampak ne takoj, saj je bilo na začetku zunaj še zelo temno in zato podobno našemu vadbišču. V trenutku, ko je vzšlo sonce in sem videla svet pod seboj ter se zavedela, da me od nevarnosti vesoljskega vakuuma ločita le čelada in moja vesoljska obleka, pa je bil občutek precej strašljiv,« nam je tedaj razložila. Zdaj velja za žensko z največ vesoljskimi sprehodi in je v tem gotovo že stara mačka. Tudi mama pravi, da se je na to že navadila. »A vedno ji rečem, naj se dobro drži, da ne bo odletela! Toda vsi so zelo trenirani in usposobljeni astronavti ter pripravljeni na najrazličnejše scenarije. Vedo, kaj morajo storiti, če nekdo zboli, se poškoduje … To prinesejo leta treninga,« nam je razložila. Ve, da je hčerka v redu in da ima svoje delo preprosto rada. »Ljudje mislijo, da je življenje v vesolju samotno, frustrirajoče. Saj je vsega po malem, ampak ko pogledaš skozi okno, pozabiš na vse,« nam je nekoč dejala Sunita. In vse, kar si njena mama Bonnie želi, je, da bi se njena Suni varno in srečno vrnila domov, da bi imela srečno življenje in da bo našla čas za vse, kar si je želela storiti, pa zaradi natrpanega urnika doslej ni mogla. »Najbolj pa si želim, da se spet kmalu zberemo vsi skupaj, kot družina,« je še povedala, preden sva se poslovili.
