Zakaj ima vse več mladih panične napade (in kako pomagati)
Razbijanje srca, občutek dušenja, močan strah in izguba nadzora. Kako prepoznati panični napad pri mladih, zakaj je tega vse več in kako pomagati.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Panični napadi med mladimi niso več redkost. Psihologi, pedopsihiatri in šolske svetovalne službe že več let opozarjajo, da se anksiozne težave pri mladostnikih stopnjujejo, mnogi starši pa šele ob prvem paničnem napadu zares opazijo, kako močno stisko njihov otrok v sebi nosi že dlje časa. Pogosto jih to preseneti, ker mladostnik navzven sploh ni deloval posebej ranljiv. Hodil je v šolo, treniral, se družil, uporabljal telefon kot vsi drugi. Potem pa telo na neki točki preprosto ne zmore več držati vsega skupaj.
Zgodi se lahko povsem spontano, med tem, ko sedi v klopi pri pouku. Ali pa na treningu, ko ga trener izzove z novo nalogo. Morda celo med nakupovanjem obleke za poletne mesece, ko se dekle pogleda v ogledalo. Na avtobusni postaji, v vrsti za kosilo, na žuru, kjerkoli …
Kar naenkrat srce začne razbijati tako močno, da misli, da bo omedlel. Dihanje je plitko in komaj pride do sape, roke se tresejo, marsikdo zajoka, predvsem pa je občutek v telesu zares grozljiv. Oči so polne groze in strahu, da se bo zgodilo nekaj res groznega …
Panični napad je zelo intenziven telesni odziv
Ljudje, ki paničnega napada še niso doživeli, si pogosto težko predstavljajo, kako močan je občutek. Mladostnik med napadom nima občutka, da je samo malo živčen. Veliko jih iskreno misli, da umirajo, da bodo izgubili zavest ali da se jim meša.
PREBERITE TUDI:
Najpogostejši simptomi so razbijanje srca, občutek pomanjkanja zraka, stiskanje v prsih, vrtoglavica, tresenje, slabost, potenje, mravljinci in občutek izgube nadzora. Nekateri imajo občutek, kot da svet okoli njih ni več resničen, drugi ne morejo govoriti ali se bojijo, da bodo znoreli. Napad običajno doseže vrh v nekaj minutah, a je občutek tako intenziven, da si ga telo zelo hitro zapomni.
Prav zato se po prvem napadu pogosto razvije še strah pred naslednjim. Mladostnik začne razmišljati: Kaj če se spet zgodi? Kaj če bom sam? Kaj če se zgodi pred ljudmi? In počasi se lahko začne izogibati situacijam, ki jih je prej doživljal povsem normalno.
Nekateri ne želijo več na avtobus, drugi začnejo izostajati od pouka, tretji ne gredo več na trening ali v kino. Veliko staršev najprej opazi telesne znake: jutranje bolečine v trebuhu, slabost pred šolo, nespečnost, nenehno preverjanje počutja ali umikanje v sobo. Šele pozneje ugotovijo, da se v ozadju razvija tesnoba.
Zakaj telo sproži alarm, čeprav ni prave nevarnosti
Panični napad je povezan z delovanjem živčnega sistema. Ko možgani nekaj zaznajo kot nevarno, telo sproži alarmni odziv in pospeši se srčni utrip, dihanje postane hitrejše, mišice se napnejo, sprostijo se stresni hormoni. Ta mehanizem je sicer normalen in namenjen preživetju.
Težava pri paničnem napadu je, da naš živčni sistem nevarnost oceni kot veliko večjo, kot je v resnici. Ustno spraševanje, pritisk med vrstniki, občutek neuspeha, konflikt doma ali strah pred tem, da bomo izgubili nadzor, lahko živčni sistem prebere kot grožnjo. Pri mladih, ki so že dlje časa pod napetostjo, se prag za alarm pogosto zelo zniža.
Pomembno je razumeti, da mladostnik tega ne počne namenoma. Ne pretirava in ne išče pozornosti. Telo je v tistem trenutku res prepričano, da mora preživeti nevarnost.
Zakaj so panični napadi med mladimi vse pogostejši
En sam razlog ne obstaja. Strokovnjaki že več let opozarjajo, da mladi živijo v precej drugačnem psihološkem okolju kot generacije pred njimi. Šola, odnosi, družbena omrežja, primerjanje z drugimi, občutek, da moraš biti uspešen, zanimiv, odziven in ves čas prisoten, ustvarjajo stalno notranjo napetost.
Veliko mladih danes sploh nima več občutka, kdaj so zares utrujeni. Zaslon je pogosto z njimi od jutra do večera, možgani pa skoraj nikoli nimajo pravega premora. Tudi kadar počivajo, so še vedno izpostavljeni informacijam, primerjanju in občutku, da nekaj zamujajo. Živčni sistem zato ostaja v pripravljenosti veliko dlje, kot je za človeka naravno.
Ob tem ne smemo pozabiti še na obdobje odraščanja samo po sebi. Adolescenca je čas, ko mladi prvič močneje razmišljajo o sebi, o tem, kako jih vidijo drugi, ali so dovolj dobri, kam spadajo in kaj bo z njihovo prihodnostjo. Pri nekaterih se pritisk začne kopičiti zelo tiho. Navzven delujejo popolnoma funkcionalno, v sebi pa že dolgo živijo v občutku napetosti, ki ga nihče ne opazi.
Pandemija je pri marsikom te procese dodatno pospešila. Mnogi mladi so izgubili rutino, občutek varnosti in stik z vrstniki ravno v obdobju, ko je socialna povezanost izjemno pomembna. Strokovne službe po Evropi in tudi v Sloveniji že nekaj let tako opozarjajo na izrazit porast anksioznih težav med mladostniki.
Kaj mladostnik v resnici potrebuje med paničnim napadom
Ko otrok ali mladostnik doživi panični napad, odrasli pogosto reagiramo iz lastnega strahu. Začnemo hiteti, spraševati, razlagati ali govoriti stvari, kot so »saj ti ni nič« in »umiri se«. A v tistem trenutku mladostnik predvsem potrebuje občutek, da ob njem stoji nekdo miren.
Pomaga, če govorimo počasi in preprosto. Če otroku povemo, da je napad zelo neprijeten, vendar bo minil. Če ga ne silimo, da mora takoj nehati jokati ali normalno dihati. Pri paničnem napadu je pogosto koristneje umirjati izdih kot loviti »pravilen vdih«, saj telo tako lažje dobi signal, da nevarnost popušča.
Nekaterim pomaga, da se osredotočijo na prostor okoli sebe, da pogledajo predmete v prostoru, občutijo tla pod nogami ali v roke primejo nekaj hladnega. Namen teh korakov ni, da bi panični napad čudežno izginil v minuti, ampak da mladostnik dobi izkušnjo, da ga lahko preživi in da med njim ni sam.
Po napadu mnogi občutijo sram. Še posebej fantje pogosto dobijo občutek, da so odpovedali ali pokazali šibkost. Zato je pomembno, da doma ne naredimo drame, hkrati pa tudi ne zmanjšujemo tega, kar se je zgodilo.
Paničnih napadov ne rešujemo samo z besedami
Veliko staršev išče en sam trik, tehniko ali pravi stavek, ki bi težavo odpravil. V resnici gre skoraj vedno za širšo sliko. Če mladostnik dlje časa premalo spi, živi pod stalnim pritiskom, preskakuje obroke, pije energijske pijače, nima občutka varnosti ali pa ves čas deluje »na maksimumu«, bo tudi živčni sistem veliko hitreje preobremenjen.
Zato imajo pomembno vlogo tudi zelo osnovne stvari, ki jih pogosto podcenjujemo: reden spanec, dovolj gibanja, manj kofeina in energijskih pijač, občutek predvidljivosti doma, manj stalnega preverjanja telefona in predvsem prostor, kjer lahko mladostnik pove, da mu je težko, ne da bi imel občutek, da je zaradi tega problematičen.
Pomembno je tudi, da se življenje ne začne vrteti samo še okoli izogibanja tesnobi. Če se mladostnik zaradi strahu postopoma umakne iz vseh situacij, ki ga obremenjujejo, se lahko njegov svet začne hitro ožiti. Cilj ni, da nikoli več ne občuti tesnobe, ampak da počasi dobi izkušnjo, da jo lahko prenese.
Kdaj je čas za strokovno pomoč
Če se panični napadi ponavljajo, če mladostnik ne zmore več normalno hoditi v šolo, se zapira vase, ne spi, izgublja stik z vrstniki ali začne govoriti, da ne vidi smisla, je pomembno poiskati pomoč. To ni znak neuspeha staršev, ampak normalen odziv na težavo, ki je družina sama ne zmore več nositi.
Prvi korak je lahko pogovor z osebnim zdravnikom, šolsko svetovalno službo, psihologom ali pedopsihiatrom. Pri nekaterih mladih zadostujejo pogovori in boljša podpora okolja, drugi potrebujejo daljšo psihološko obravnavo, včasih tudi zdravljenje z zdravili. Tudi to ni poraz, čeprav imajo mnogi mladi do tega še vedno velik odpor.
Največja napaka je čakanje v upanju, da bo minilo samo od sebe, medtem ko se mladostnik vse bolj umika iz življenja.
Kar mladim danes pogosto najbolj manjka
Veliko mladih ima občutek, da morajo ves čas funkcionirati. Da morajo zdržati, biti uspešni, odzivni, socialni in hkrati popolnoma obvladani. Panični napad je zato velikokrat trenutek, ko telo pove, da je napetosti preprosto preveč.
To je morda tudi najpomembnejše sporočilo za starše: cilj ni ustvariti življenje brez stresa, neprijetnih občutkov ali strahu. Tega ni mogoče doseči. Veliko pomembneje je, da mladostnik ob stiski ne ostane sam in da postopoma dobi občutek, da ga močni občutki ne bodo uničili.
Ko razume, kaj se dogaja v njegovem telesu, ko ob sebi začuti mirnega odraslega in ko vidi, da pomoč obstaja, panični napad počasi izgubi del svoje moči. Občutek je še vedno resničen, a mladostnik ob njem ni več sam in to je tisto, kar najbolj pomaga.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
