Skladateljica Petra Strahovnik je po Akademiji za glasbo v Ljubljani študij nadaljevala na Kraljevem konservatoriju v Haagu, kjer živi in ustvarja tudi danes. Pri svojem delu se posveča tematikam z družbenega roba, kot so avtizem, depresija, anksioznost, bipolarna motnja in ADHD. Umetniška pot jo je pripeljala do sodelovanja s psihologi in nevrologi, spoznanja pa izraža skozi zvok, performans in video. Leta 2019 je bila zmagovalka mednarodne skladateljske tribune Rostrum, kjer je slavila s skladbo Prana, nedavno pa je osvojila nagrado Berlinske akademije umetnosti za področje glasbe.
»Stik z umetniškim delom je intimen trenutek, ki je za vsakega popolnoma unikaten.«
Kaj vam pomeni nedavno osvojena lovorika in kaj vam na splošno pomenijo tovrstna priznanja?
Nagrada Berlinske akademije umetnosti je vsekakor velik kompliment moji predanosti ter trdemu delu. Umetniško mi daje spodbudo, da še naprej postopam brezkompromisno ter z jasnimi vizijami. Poleg unikatne, avtentične umetnosti nagradijo umetnike, ki so predani človeštvu, naravi in težijo k svetlejši prihodnosti. Meni sicer niso ključne nagrade, temveč proces ustvarjanja, sama umetniška dela ter kaj z njimi prispevam v družbi.
Koliko pa nagrade pripomorejo k naročilu skladb?
Pripomorejo k večji prepoznavnosti ter kredibilnosti. Nova naročila pridejo predvsem iz zanimanja glasbenikov, kuratorjev ali producentov za tvoja dela.
Zaradi pandemije smo sicer – s krajšimi prekinitvami – že več kot leto dni prikrajšani za uživanje glasbe v živo. Koliko je vam kot skladateljici pomembno, da se vas izvede pred živim občinstvom?
Ogromno. Če je delo pisano za izvedbo v živo, ni primerjave. V živo imamo živega glasbenika, njegovo energijo, njegov dih ter celo paleto glasbenih parametrov, ki sooblikujejo kompozicijo. Glasbo doživljamo tudi preko vibracij na telesu. Online je ta izkušnja okrnjena. Pogojeni smo tudi z zvočno opremo, ki jo imamo doma. Mislim, da je v trenutnih razmerah umetniško delo interesantno, če je pisano specifično za online izvedbo. Tukaj se ustvarjalec posveti tudi razsežnostim tega podija.
Kako je z vašo inspiracijo v tem času? Vam jemlje zagon ali vam morda celo daje dodatno motivacijo?
Če sem iskrena, se odvija pestrost stanj in emocij. Od frustracij pa do tehtanj in inspiracij. Na srečo sem imela kar nekaj projektov, tako da sem se lahko zatopila v ustvarjanje ter v omejitvah iskala kreativne rešitve. Na koncu notranja motivacija vedno prevlada.
Pravkar ste zaključili umetniško rezidenco v Villi Concordii v Bambergu. Kaj ste ustvarili tam?
V času moje rezidence sem skomponirala operni projekt BalerinanirelaB, skladbo Essence ter konceptualizirala nadaljnje projekte, skladbe. Osvetljen projekt v času popolnega zaprtja države pa je bil 20-dnevni performans, kjer sem ustvarjala orkestrsko delo pred očmi javnosti.
V zadnjem času sem se fokusirala na dva projekta, in sicer na orkestrsko delo, ki je naročilo švedskega radia kot nagrada Rostruma (The International Rostrum of Composers organized by the International Music Council), ter na nov projekt, ki se je skoval prav zaradi te rezidence, in sicer z Natašo Kramberger preslikavava poglavje December njenega romana Primerljivi hektarji v radijsko opero. Nekaj načrtov, kot so glasbeni portret ter snemanje skladbe Amaranthine, se je pa prestavilo v naslednjo sezono.
Kakšno je bilo vzdušje v Bambergu?
V Bambergu se je prav v času mojega 20-dnevnega performansa popolnoma ustavilo življenje. Takrat se je znatno občutila sprememba. Gledala sem v prazno ulico, opazovala redke mimoidoče. V zadnjem času se je malo bolj sprostilo, saj so bile številke razmeroma majhne.
Sicer delate in živite v Haagu. Koliko samo okolje vpliva na vaše ustvarjanje?
Vsekakor ima vse, kar je del mene ter mojega delovanja, vpliv na ustvarjanje. Tudi okolje. Vendar mislim, da bi v vsakem primeru obdržala lastni osnovni glasbeni jezik. Direkten vpliv pa ima na pogoje za ustvarjanje. Definitivno mi bivanje v medkulturnem okolju zelo ustreza.
Kako to, da ste po diplomi na Akademiji za glasbo študij nadaljevali ravno na Kraljevem konservatoriju v Haagu in po študiju tudi ostali tam?
Pri mladem ustvarjalcu so ključni mentorji. Pri mojem razvoju je vsekakor zelo pomembno vlogo igral Uroš Rojko. Verjel je vame, spodbujal mojo unikatnost ter svobodo izražanja. Poleg znanja ter izkušenj je vsekakor prispeval njegov svetovljanski pogled, saj biva med Nemčijo ter Slovenijo. Moja prva želja je bila slediti kolegom skladateljem ter oditi v Nemčijo. Zelo po naključju sem med seminarjem v tujini spoznala Martijna Paddinga, ki mi je predstavil vizijo kompozicijskega študija po Louisu Andriessenu na Kraljevem konservatoriju v Haagu. Mislim, da je bila prav ta misel občutiti medkulturno okolje na lastni koži, biti del kulturne izmenjave ter divergentnost mišljenj, ki vplivajo na sama umetniška dela, razlog za odločitev študija v Haagu. Poleg Martijna mi je bil mentor tudi Peter Adriaansz.
Na Nizozemskem je pri novih projektih ter sodelovanjih interesantna prav inovativnost, drznost, odpiranje novih dimenzij s kritičnim pogledom na lepoto, umetnost. Sodobna, eksperimentalna ter interdisciplinarna umetnost ima svoj podij in je že kar integrirana v družbo.
Mislim, da sem tukaj ostala prav zaradi pogojev za ustvarjanje. Se pa pustim presenetiti, kam me bo pot peljala naprej.
»Vsak izmed nas vsaj pozna nekoga, ki ima takšne ali drugačne mentalne izzive, če že sam nima teh ovir.«
Pri svojem delu se posvečate tematikam z družbenega roba, kot so avtizem, depresija, anksioznost, bipolarna motnja in ADHD. Kaj vas je navedlo k temu?
S senzibilno temo je treba ravnati previdno. Najprej sem se vprašala, če sploh ima smisel takšno temo umetniško udejanjiti. Prav zaradi lastnih izkušenj sem močno čutila, da moram slediti tej viziji. Ključni aspekti procesa tega večletnega projekta 'disOrders' so čas, predanost glasbenikov ter sama pot in raziskava.
Kako drugače takšne osebe dojemajo glasbo?
To je mogoče presplošno, tudi preveliko vprašanje. V samih umetniških delih sem se bolj posvetila ozaveščanju, opozarjanju na drugačno dojemanje. Poglabljam pa se tudi v trenutne raziskave institutov, kjer pridobivam vire informacij iz prve roke. Glasbena psihologija je naredila največji napredek v zadnjih 20 letih. Področje, ki me zanima, še vedno postopa po majhnih korakih. Tudi ta tematika je zelo obširna. Od nevroatipičnega do mentalnega bolezenskega stanja. Pri nevroatipični možganski sliki avtizma, ADHD vemo, da filtra pri sprejemanju informacij preko senzacij ni. Ti posamezniki so veliko bolj senzibilni, tudi lažje ranljivi. Stik z umetniškim delom je intimen trenutek, ki je za vsakega popolnoma unikaten. Absolutno mora biti dopuščena svobodna interpretacija tega trenutka.
Se vam zdi, da je glasba tem osebam dovolj dosegljiva tako v smislu konzumiranja kot izvajanja?
Zelo osebno od zgodbe do zgodbe. Pa tudi od okolja. Na primer: nekje uporabljajo glasbeno improvizacijo pri komuniciranju z otroki na spektru avtizma. Vsekakor je tukaj še veliko neraziskanega in ogromno možnosti napredka. Imamo pa tudi v Sloveniji velike strokovnjake, ki so z dušo in srcem pri teh posameznikih in ki sistematsko iščejo drastične rešitve. Ena takšnih na področju avtizma je Sabina Korošec Zavšek. Pred kratkim je tudi na Radiu Ars začela delovati platforma B-AIR. Devet partnerskih organizacij iz osmih evropskih držav pod vodstvom Radia Slovenija raziskuje in se sprašuje o vlogi zvoka v razvoju človeka – od embrionalne faze naprej, da bi – v tesnem sodelovanju umetnikov in uglednih mednarodnih strokovnjakov – s področja razvojne psihologije, nevrofiziologije, nevropsihologije, psihoakustike, muzikoterapije, glasbene pedagogike idr. – nastale nove radiofonske in glasbene vsebine za najmlajše in ranljive skupine oziroma ljudi z občutljivim zaznavnim sistemom. Ta projekt mi je vsekakor v izziv, hkrati mi daje novo upanje. Trenutno sem še precej v raziskovalni fazi tega projekta, vendar so prve ideje za skladbo za orkester že zapisane.
Ali po vaših izkušnjah družba te ljudi še vedno tabuizira?
Absolutno. Na Nizozemskem je vsekakor več napredka. Od večje integriranosti v družbo do večjega razumevanja. Sistemsko so omogočeni koraki na poti do na primer samostojnosti. Vendar se še vedno ne moramo izogniti splošni družbeni neveščosti. Če pomislimo – vsak izmed nas vsaj pozna nekoga, ki ima takšne ali drugačne mentalne izzive, če že sam nima teh ovir. Naš odgovor je ignoranca, pasivnost ali beg, saj bi nas ob soočanju prevzel strah, ker bi lahko potencialno odkrili lastne težave.
Emocionalna stanja kot posledico družbene nesprejetosti posameznika sem vključila v solo/duo umetniška dela. Vsako delo traja tri ure več dni zaporedoma ter osvetljuje določeno nevrološko-biološko ali psihično stanje. Tema skladbe za violončelo je anksioznost. 10-minutni panični napad se odvije v treh urah. V tem času dihaš, čutiš z glasbenikom, občutiš, doživljaš, kar doživlja on. Kolega psiholog je opozoril na to, kako vidni so fizični napori glasbenika, ko izvaja to delo. Pri tem je opomnil na realnost človekovega stanja v trenutkih doživljanja anksioznosti. Medtem ko človek doživlja ta močna notranja stanja, ki zahtevajo ogromno fizične energije, svet oziroma družba od njega zahtevata še, da je voznik tovornjaka ali učitelj ali starš ter obvladovanje vseh vlog in družbenih zahtev. S tem projektom želim vsaj opozoriti na raznolikost nevroatipične perspektive oziroma tako rečeno divergentno optiko v upanju, da bo prineslo sočutnost in empatijo do soljudi.
Svoje ustvarjalnosti ne izražate samo skozi zvok, ampak tudi skozi performans in video. Zakaj ste se odločili za vključitev še slednjih dveh komponent?
Jaz se ne omejujem ne na umetniško disciplino ne na umetniški jezik. Nov projekt, novo umetniško delo je zgrajeno na beli podlagi. Zvok, glasba je še vedno moj močen medij, vendar se zavedam, da poslušalec tudi vidi, čuti, občuti, vonja. Kdaj je dovolj zvok, glasba sama, kdaj pa delo zahteva preplet umetniških disciplin. Preko iskanja, fokusa, intuicije postaja vizija vedno bolj jasna. Pri projektu 'disOrders' mi je bilo ključno, da se glasbeniki zavedajo, kako se na telesu izraža njihovo notranje stanje, njihova čustva, občutki, doživljanje. Zavedanje, awareness trenutka med samim performansom ter vprašanji, kaj je glasbenikov material in kje je fokus gledalcev, so v ospredju. Sledijo materialu, ki je v principu človeško telo, vendar v tem projektu tudi glasbeni, vizualni ali emocionalni. Glasbeniki so naravni performerji, vendar po navadi samo preko zvočnega izražanja. Tukaj človek ponovno postane središče.
»Zvok, glasba je še vedno moj močen medij, vendar se zavedam, da poslušalec tudi vidi, čuti, občuti, vonja.«
19. oktobra lani bi morali v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma krstno uprizoriti svoj operni projekt BalerinanirelaB, ki ga je navdihnil kratki roman Marka Sosiča Balerina, balerina, vendar je bil zaradi popolnega zaprtja države odpovedan. Kako kaže z izvedbo v živo?
Roman Marka Sosiča Balerina, balerina mi je zdaj že pred več kot desetletjem dal vpogled v sebe, pot do sprejemanja moje drugačnosti. Empatija do protagonistke je bila zelo močna. Občutki so mi prevzeli telo, čustva, um. Moje dihanje je postalo plitvo in že od daleč sem lahko videla, čutila, se dotaknila prvega zvoka, ki se mu je pridružil drugi. Razpetost med notranjim svetom idej, ki se udejanjajo v zvočne slike, ter zunanjim svetom, kjer življenje teče v svojem tempu.
Na začetku februarja me je zelo pretresla žalostna vest, da je Marko Sosič preminil. Ideje za ta operni projekt segajo skoraj desetletje nazaj. Dragoceni so mi pogovori s pisateljem, njegov pogled, njegova vizija. Tako blizu smo bili sami premieri, pa še vedno tako daleč. Kratki film BalerinanirelaB, ki je bil predstavljen na filmskem festivalu v Bambergu pretekli mesec, je posvečen njemu. Si pa seveda želim, da se bo opera kmalu lahko udejanjila tudi na odru v celoti.
V Sloveniji imamo kar nekaj mednarodno zelo uspešnih skladateljev. Se poznate, se povezujete, si pomagate ali drug na drugega gledate kot na konkurenco?
Seveda se poznamo, se podpiramo ter povezujemo. V osnovi imamo skupen cilj. Izmenjamo si izkušnje, mnenja, kritične poglede na družbo, umetnost, na stanje umetnosti v družbi, pri čemer se porajajo vprašanja, kot je kako pristopiti do posameznika, ki je v kulisju mašine, da se ustavi in vpraša, kaj njemu osebno ponuja umetnost. Vsekakor pa želim biti v pomoč tudi mlajšim generacijam.
Kako zelo vaše delo cenijo doma?
Ko slišim diskusije o svoji glasbi tako na Radiu Ars kot na drugih platformah, vidim da moj vložek cenijo tako slovenski strokovnjaki kot tudi poslušalci sodobne glasbe. Upam, da me bo v prihodnje preko moje umetnosti spoznala tudi širša javnost.
Kako je z naročili pri nas? Se vam zdi, da bi jih lahko bilo več?
Umetnost bi morala biti večja vrednota državi ter posredno njenim prebivalcem. Sodobna umetnost je izraz današnje družbe. V njej lahko ljudje najdejo korelacijo s samim seboj, si odprejo nova obzorja ali se samo prepustijo njenim dimenzijam. Vsekakor bi bile na tem področju potrebne drastične spremembe. Predvsem pomembnost kulturne politike, izpostavitev oziroma obogatitev prebivalcev v svojem okolju s sodobno umetnostjo ter zavedanja, kaj nam le-ta ponuja. Naročila so, vendar upam, da se v prihodnje izboljšajo pogoji in s tem izkaže vrednost skladatelja. Za rojstvo skladbe, kreiranje, raziskovanje ter zapis potrebujemo čas, kdaj tudi leto in več.
