Metka Kuhar: "Skrb vzbujajoči so podatki o samomorilnosti med otroki"
Metka Kuhar je redna profesorica socialne psihologije na Univerzi v Ljubljani in tudi terapevtka iz Fokusinga, ki ve veliko o duševnem zdravju otrok.
Pred kratkim ste končali raziskavo o duševnem zdravju otrok. Kaj ste odkrili? Kakšne so razmere v Sloveniji?
Naši podatki kažejo, da je med 16- do 24-letnimi mladimi, ki so bili vključeni v raziskavo, veliko stisk. Na podlagi uveljavljenih merskih lestvic je 21 odstotkov udeležencev poročalo o hudih ali zelo hudih simptomih depresije, 29 odstotkov o anksioznosti in 19 odstotkov o stresu, medtem ko je 10 odstotkov udeležencev izrazilo, da se vedno počutijo osamljene.
Skrb vzbujajoči so podatki o samomorilnosti: 14 odstotkov anketiranih je v zadnjem letu razmišljalo o samomoru, devet odstotkov jih je poročalo o samopoškodovanju, pogosto večkratnem.
Tveganje za motnje hranjenja dosega 26 odstotkov anketiranih. Hkrati pa so povprečne vrednosti kazalnikov psihološkega uspevanja, subjektivnega blagostanja in osebnega optimizma srednje visoke. To pomeni, da imajo številni mladi kljub stiskam tudi pomembne notranje vire moči.
Naše ugotovitve hkrati kažejo, da so stiske mladih tesno povezane z nekaterimi dejavniki tveganja – predvsem obremenjujoče izkušnje iz otroštva (npr. nasilje, zanemarjanje, izgube), kronično pomanjkanje spanja (45 odstotkov jih spi premalo glede na priporočene norme za starost), finančne in stanovanjske skrbi. Po drugi strani pa pozitivne izkušnje iz otroštva (npr. občutek varnosti, opore in sprejetosti v družini in okolju) pomembno ščitijo pred negativnimi izidi.
So duševne stiske mladih odsev osebnih težav ali jih lahko razumemo tudi kot izraz širših družbenih razmer?
Pomembno je razumeti, da duševnih stisk ne moremo obravnavati samo kot individualne težave, temveč kot odziv na širše družbene okoliščine – od storilnostne naravnanosti šolskega sistema, omejenega dostopa do strokovne pomoči do stanovanjske negotovosti in globalnih kriz. Zato mora biti ukvarjanje z duševnim zdravjem mladih povezano tudi s sistemskimi spremembami, ki bi jim zagotovile več varnosti, predvidljivosti in čustvene opore v njihovih okoljih. Ob tem je treba poudariti, da šolski sistem ni nevtralen: z najnovejšimi poudarki na podjetnosti, nenehnem prilagajanju in »kompetencah za trg« se zdi, da bolj sledi logiki kapitala kot pa celostnemu razvoju otrok in mladih. Tako ne gre samo za pritisk ocen in dosežkov, temveč za širši okvir, ki mlade uči predvsem prilagodljivosti in poslušnosti – kar lahko njihove stiske še poglablja.
Ali je duševnih stisk in motenj danes več kot v preteklosti?
Danes vidimo vse več duševnih stisk in motenj, a razlogi so večplastni. Nekateri govorijo celo o »sistemskem sindromu« – družba vse več vedenj in doživljanj uvršča med motnje. Marsikaj od tega bi lahko razumeli kot družbene in razvojne izzive, ne kot patologijo. Mladi so pod čedalje večjimi pritiski – od šolskih dosežkov in tekmovalnosti do negotovosti glede zaposlitve, stanovanj in prihodnosti na splošno. Na to se nalagajo globalne krize, kot je bila pandemija in kot so podnebne spremembe, vojne in ekonomska nestabilnost, kar ustvarja stalno ozračje negotovosti in tesnobe.
Poleg tega je duševno zdravje danes tema, o kateri se veliko več govori – kar je pomemben premik, saj zmanjšuje stigmo in mladim omogoča, da stisko prej prepoznajo in si upajo poiskati pomoč. A tukaj se skriva tudi past. V zadnjih letih opažamo močan vpliv t. i. terapevtskega govora (angl. therapy talk) – psihološki jezik in samodiagnoze so postali del vsakdanjega pogovora med mladimi, ki začenjajo svojo identiteto oblikovati okoli teh oznak. To lahko vodi do pretirane patologizacije normalnih razvojnih izzivov ali nihanj v razpoloženju.
Kako na omenjene razmere v družbi, o katerih govoriva, vplivajo globalne krize?
Naša raziskava je pokazala, da so globalne krize pomemben vir skrbi in stresa za mlade. Udeležence raziskave najbolj skrbijo gospodarske krize, podnebne spremembe in vojne, kar kaže, da so njihove skrbi usmerjene tako v eksistencialne pogoje preživetja kot v dolgoročne grožnje prihodnosti planeta. Posebno pomenljiva je razlika med osebnim in družbenim doživljanjem prihodnosti: skoraj 40 odstotkov mladih je optimističnih za svojo lastno prihodnosti, medtem ko optimizem v zvezi s prihodnostjo Slovenije (12 odstotkov) in sveta (8 odstotkov) ostaja izredno nizek.
Mladi torej še vedno verjamejo v svoje individualne sposobnosti in strategije preživetja, a hkrati izražajo močno nezaupanje v skupno prihodnost in v družbene strukture, ki bi jim morale zagotavljati varnost in stabilnost. To kaže na občutek, da so v krizah prepuščeni sami sebi, brez jasnih varovalnih okvirjev ali skupne vizije, ki bi jih povezovala. Rezultat sta družbeni pesimizem in odtujenost, ki se lahko kažeta v občutkih nemoči in apatije, a pri delu mladih tudi v večji družbeni zavzetosti in želji po spremembah. Prav ta dvojnost – med umikom in angažiranostjo – je eden glavnik pokazateljev, kako globoko globalne krize oblikujejo njihovo psihološko doživljanje in vedenje.
Kaj pa nasilje, ga je med mladimi tudi več kot nekoč?
Odgovor na to vprašanje je kompleksen. Raziskave ne potrjujejo enoznačnega porasta nasilja, je pa res, da ga danes drugače zaznavamo in o njem več govorimo. Včasih se je marsikaj spregledalo ali štelo za »normalno«. Danes obstaja večja občutljivost za nasilje in manj tolerance do njega – kar je po mojem mnenju pozitiven premik. Številke v naši raziskavi vzbujajo skrb: kar 63 odstotkov udeležencev je poročalo, da so bili v zadnjem letu deležni fizičnega ali čustvenega nadlegovanja vrstnikov – vsaj dva- do petkrat. To kaže, da so izkušnje z vrstniškim nasiljem zelo razširjene, tudi če niso vedno prepoznane kot takšne. Pri tem ne moremo prezreti vpliva sodobnih dejavnikov – digitalne komunikacije, socialnih omrežij, polarizacije v družbi –, ki lahko nasilne oblike vedenja pospešujejo ali jih še dodatno širijo v virtualna okolja, kjer so meje pogosto manj jasne in odzivi odraslih počasnejši.
Pomembno pa je poudariti, da tudi šolska logika sankcioniranja in discipliniranja ni družbeno nevtralna. Ukrepi pogosto najmočneje prizadenejo otroke iz socialno šibkejših okolij, medtem ko resnejše probleme, kot so seksizem, diskriminacija ali ponavljajoče se nasilje, šola včasih obravnava preveč površno. Tako šolski sistem ne reproducira le znanja, ampak tudi obstoječe družbene neenakosti.
Celoten intervju je objavljen v oktobrski številki revije Obrazi 10/25. Revija Obrazi je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
